raj na zemlji

Štiriinpetdeseti dan

***

Konferenca je po tem, ko zaradi Tinčkovih vdiranj in priklapljanj na po njenem mnenju institucije vitalnega pomena oškodujejo nekega nedolžnega nesrečneža zgolj zato, ker je Tinček uporabila njegova vrata za vstop v internet. Za nameček je ravno v istem trenutku, ko je Tinček risala brke hkrati na vse, v kakršnikoli elektronski obliki bivajoče slike preddddddsednika ene od tistih skupnosti, ki so hotele biti sila, kar je sprožilo akcijo zoper nesrečnega lastnika internetnih vrat, ki je bil aretiran v sedemnajstih minutah, za nameček je še v osemnajsti minuti, oziroma pet minut po svoji smrti storil samomor, na popolnoma drugem koncu obstoja, Tonček povsem po nesreči zbrisala celotno digitalno osebnost sedeminsedemdesetih naključno izbranih osebnosti, ki so to s Tončkovim dejanjem prenehale biti in njihovo življenje s tem spremenila v birokratski krog pekla, ki se je za nekatere zaključil s tem, da se je fizična smrt pridružila birokratski, mnogi od tistih drugih so končali na različnih odlagališčih, nekateri pa so uspeli svojo osebnost celo pridobiti nazaj in so z njo grenko blaženo srečni živeli do konca svojih dni. In zaradi Tončka je marsikdo preklinjal kar boga.

Matr sm zajebu, je mislila, da bo zajokala Tonček, a solz ni bilo.

Bilo je poleti leta 2008, ko je LanChil(o)e srečal Tinčka tam nekje na otoku. Ni bilo čisto po nesreči. Želel si je, da bi jo srečal.

Vrnitev s tistega daljnega otoka je bila zanj kot šok. Po teh desetih letih, ko so stvari nemoteno drsele iz norega v bolj noro in se razcvetele daleč izven dometa takratnih zdravil, se je praktično čez noč znašel v zelo kruti resničnosti. Kot bi se vrnil z otoka, a bi tam tudi ostal. Ni resničnosti brez pravljic in ni pravljic brez resničnosti. Potreboval sem pravljico, sicer bi se moral razbliniti po pravilih logike same. To bi bilo pravljično, ampak Tinček mi je to pravljico dajala drugače.

Bolelo jo je, Tinčka, ko ni in ni znala razumeti, čemu jo nekaj sili v življenje stran od onih dveh, ki sta ona. Zakaj narazen, če lahko skupaj. LanChil(o)e ji seveda tu ni znal pomagati. Je pa zmogel nekaj, kar ga je presenetilo, je čutil. Čutil vprašanje in temo, ki je zakrivala vso njegovo okolico. Vedel popolnoma vse, kar ve ona, in čisto nič več, kot je vedela ona. In preden jo je čutil, je vedel. Vedel je, da vsa njena vprašanja pozna. Vedel je, da ona pogosto ubira slabe poti, a ji boljših ni vedel ali upal svetovati. Samo ponovno je ugotovil, da zaenkrat tako pač je. In lepo je, če nisi sam. Lepa je bila, Tinček.

LanChil(o)e ji nek večer predstavi tezo, da je navlaka, ki jo prinaša 20. stoletje, zgolj zato, da bo šlo vse k vragu. Jih bo pa vseeno nekaj preživelo, znanja bodo imeli še dovolj in ravno ne bo jih vse skupaj preveč prizadelo in kmalu bodo vzpostavili popolnoma drugačen svet, kjer bo pomembno vse drugo in ne tisto, česar bo v izobilju… polni muzeji starih igrač, vozil, vse konzervirano, civilizacija bo vse, kar je premogla, trajno konzervirala in pustila tej peščici. Prišel bo svet, kjer sta kolektivno in posamično neločljivo združena. Skromnost in ponižnost, ki sta bili vsem dolga tisočletja vsiljevani, bosta postali želja, smisel in cilj. Življenje bo umrlo, da bo lahko preživelo…

Tinček se mu je nasmehnila in ga poljubila na desno lice.

Bral jo je v njenem svetu. Delovalo je tako daleč, a je čutil, da je v resnici izjemno blizu. Kakšne čudovite besede. Čiste kot hladno rezilo skalpela, lepe kot prvo dekle življenja. Podarja mu te besede, četudi se tega ne zaveda. Ona ne ve, da on je, a si jo vseeno lasti. Moja besedovalka. Prinesel mu jo je čudež, odnese jo samo smrt. Se je prvič v življenju ljubil z besedami, pa jih je prebožal že nekaj. Se pojavi vprašanje, kako s tem ravnati? Kako se goji strast, ki presega dosegljivo? Kako na daleč čutiti vonj besede, ki prhne izpod njenih prstov? Kako ravnati s sanjami, ki ne prenesejo zadaha po kislem, ki ga je vse polno v resničnosti? Kako…?

Preveč vsega se je spet nabralo. TriT so bile soglasne kaj je nujno in na peti mirovni konferenci leta 2009 v hišici sredi slovenskih gozdov se dogovorijo, da svoje bivanje omejijo na fizični svet in se popolnoma vzdržijo kakršnihkoli ravnanj ali celo prisotnosti v elektronskem navideznem svetu. Tik pred uveljavitvijo svoje odločitve sta si Tonček in Tinček privoščili še urico surfanja, ki je bila za slovo še posebej pestra. Tako fascinantno se jima je zdelo, kako se potomci neprestano trudijo nekam naprej, ne da bi vsaj malo razmišljali, kam sploh hočejo. Vedno hitrejši postajajo in vedno bolj presenečajo. Tunček ju gleda.

Ne da bi me bile s tem kakorkoli povezane, ampak približno takrat se je po našem začel zadnji vek.

Novi vek, človek je končno svoboden. Ulice postajajo bojišče. Modri in pomembni se vedno bolj umikajo v svojo samoto v varovanih blokovskih gradnjah in vilah z električnimi zmaji. Končno individualni. Brez zoprnih vonjev tujih teles in dotikov umazane tuje kože. Zunaj živijo teroristi, znotraj mi. Zgodovina nikoli ni znala biti dolgočasna. Pa se je novi vek razvijal počasi. Prvo stalno policijsko uro so uvedli 2171 na otoku Anglikancev. Do popolne stalne uveljavitve povsod je moralo miniti še dobrih tristo let. Tisto so bili prav posebni časi. Takšnih verjetno ne bo več nikoli. Kot katerih koli drugih. Izčrpavala jih je vojna s samimi seboj. Mnogo jih je bilo, ki so bili čisto drugačne bitke in na koncu je bilo vseeno. Nihče se ni več boril. Potem so ljudje samo še bili. Nekatera čustva ob strahotah hitro umirajo in druga se hkrati prebujajo ali krepijo. Zanimivo je bilo gledati, kako te včasih preseneti, na kakšne vse izvirne načine so si bili naši potomci pripravljeni služiti hrano in pravico do življenja. Dovolj jih je sicer bilo, ki se jim je uspelo rešiti na svoje otočke in so bivali tam daleč stran, v svetu popolnosti, brez vsega.

Daj človeku v celico pajka in poglej, če se bo z njim zamotil do konca vsega.

Hja, marsikaj se je spreminjalo na tem svetu, le eno nikdar. Mnogi naši potomci so imeli težavo in nikoli niso znali živeti brez sužnjev. In zmeraj je bilo poskrbljeno, da je sužnjev dovolj. Neskončno kreativno, za tako malo, skoraj nič.

***

RAJ NA ZEMLJI

LanChil(o)e

Oseminštirideseti dan

***

Lantano je bil zadnji svojega rodu. Na jugu daljne celine je živel, dokler ga ni ugrabil nek profesor antropološke kriminologije. Zlovoljen je postajal zadnje dni. Ni znal sprejeti, da so vsi ostali odšli, odtekli od rezila noža in izpustili skozi luknjo krogle teh tujih požrešnežev. Volje ni imel za nič. Zdelo se mu je, da je vse zaman. Preklinjal je roko, ki je ravno njega izbrala, da gleda, kako je videti nič. Zgolj nekdo, ki preživi, da lahko identificira umrlega. Ko je identifikacija končana, smisel obstoja odpade. Nikomur ni imel pripovedovati, kar so pripovedovali njemu. Nikomur ni imel za pokazati, odkod je prišel. Vse dotlej je vedel, da je izbran. Izbran, da je on sam in da da od sebe vse, ko ga potrebujejo njegovi ljudje. Zdaj je bil zgolj on sam. Ni bil več izbran. Bil je vržen v blato, nemočen, poteptan. Slaboten po nekakšnem prehladu, ki ga je od neznano kje zadel, je počival ob potoku, ko je nanj planilo šest tujcev, do zob oboroženih in do obrvi brezsrčnih. Moč njegovih prednikov je sama sicer zmogla pokositi tri od njih, pa bolna telo in duh preostalim nista mogla biti kos.

Profesor ga je videl nekaj dni prej. Zazrl se je v njegove obrazne poteze. Presunilo ga je, kot že dolgo ne kaj. Vedel je, da mora dobro premisliti, a zdelo se je, da je to rojeni zločinec, ki je sposoben ubiti nepregledno vrsto ljudi. Čutil je, ko se je to stoletje začelo, da prihaja tisto, kar mu že dolgo pristoji. Našel je svoj kronski dokaz. Našel je smrt, ki hodi v navadnem človeku. Njegove poteze so bile bolj zgovorne kot karkoli.

Poti tja čez kot bi ne bilo. Lantano se je umaknil še globlje vase. Zaznaval ni praktično nič. Ne spomni se niti, da bi kaj jedel, še manj kolikokrat je sonce obkrožilo nebo. Tudi če bi bil čisto živ, globoko v podpalubju ne bi zaznal razlike dneva od noči. Ko se mu je zdelo, da je preteklost že tako daleč, da je praktično sploh ni, je prihajal k sebi v stavbi, kakršne mu še niso videle oči. Debele stene iz velikega kamna so se dvigale visoko nad tlemi. Tako visoko, da se mu je ob pogledu skozi okno zazdelo, da je ptič. Tam za tistim oknom je odšel in nikoli zvedel ni, da so klice njegovega telesa odpravile na desetine milijonov tujih ljudi. Ljudstvo, ki ga ni več bilo, se je po svojem odhodu maščevalo. Ljudožerec je dobival prebavne motnje. Vse tisto, kar je požiral na svoji poti, mu je uhajalo iz črevesja. Lezlo mu je v možgane in kri. Jemalo mu je srčni utrip.

Odšlo je več bitij kot jih je odpeljal tisti davni veliki vulkan. TriT tokrat nismo jokale.

Jokale nismo niti nekaj deset let kasneje, ko jih je zopet zaradi nečesa, kar je pridrvelo iz njih globin, iz njihovih duš in src, odpotovalo spet toliko. Ob vsem drugem se je takrat nekdo spomnil, da bo staro pleme ugonobil, zgolj zato, ker se je bal, da bi se še enkrat božji sin zgodil. Preveč je razumel, da bi lahko kaj razumel. In premalo, da bi to vedel.

Dvajseto stoletje je bilo polno bolj kot karkoli dotlej. Polno vsega. Prihajanja in odhajanja. Krvi, mesa in misli. Krohot, petje, prepiri in ljubezenske izjave, kriki groze in strahu in mile ter ponižne prošnje, ki so prihajali iz njihovih ust. Stoletje Tončkovih potomcev, ki so vodili niti skoraj povsod. Zgolj nekaterim Tunčkovim skupnostim je uspelo živeti vsaj približno samostojno, čeprav nikakor brez vpliva. Stoletje diktatur, na kakršne smo že skoraj pozabile, in stoletje demokracije. Stoletje zbujanja množic, ki so jim dejstva odpirala oči s takšno močjo, da so jih kmalu začeli zapirati nazaj v svojo temo. Obvladani so vladajočim rekli, da jim je dovolj. Vzeli so si oblast nad samimi seboj. Niso razumeli, da to ne pomeni, da si vsak vlada sam, da to pomeni le, da ti vlada nekdo drug, ki mu vsakič, ko ga srečaš na poti, zaudarja iz ust. Ki ga zanima zgolj, da bi se ne podražilo pivo. V zameno lahko ti vladaš nekomu drugemu, ki ga sploh ne poznaš in ki v tvojih odločitvah vidi svojega največjega sovražnika. Drug drugemu dajemo tisto, kar želimo zase in ne razumemo, zakaj vedno dobivamo nekaj, s čimer ne vemo kaj početi.

Dvajseto stoletje je prineslo razodetje. Vedenje o tem, da je isti, popolnoma nedeljiv objekt, lahko na dveh različnih mestih hkrati. Hitro so našli za to odkritje tudi uporabo in marsikdo je hkrati tvoril zemeljsko dotični in virtualni svet. Takrat se TriT zazdi, da je nekaj, kar je močnejše od njih. Kar je močnejše od česarkoli. Nekaj, kar nima volje, ker je vse zgolj splet neskončne množice naključij, pa zato nič manj močno, na vse vplivajoče, nič manj letalno ali vero terjajoče.

Različne igrice so si iznašli, da so si v tem stoletju krajšali svoj čas. Ena njih, resnično nenavadna, je bila, ko so si umetno ustvarili črevesni trakt. Vsakič znova so se po jutranjem iztrebljanju zazrli v svoj mali telesni odpad in razmišljali, kako lepo bi bilo z njim prekriti cel planet. Razumni so bili in so se zavedali svojega telesa omejitev. Kar niso znali skozi svoje zobe, po poti navzdol, so znali s svojo domišljijo, na poti navzgor. Proizvajali so in proizvajali vsak svoj odpad in počasi z njim prekrivali svoj svet. Četudi je bil tuj. Za tistimi z velikanskimi odpadi so zelo spoštljivo obrekovali.

Res vse skupaj ni tako plemenito dišalo, kot vzor njihovega obstoja, pa so bili naši potomci vedno trpežni in potrpežljivi. Hočeš - nočeš jih je izučilo, da se vse poti delajo po korakih.

Všeč nam je bilo, ko so v zavesti ljudi vstopale človekove pravice. Prvič ni bilo več zgolj tehtanje grobe sile in izrazitosti nizkih nagonov vladajočih in obvladanih. Zavedo se dejstva, da so najprej posamezniki. Ta svet nam zaenkrat ne zna odgovoriti na žgoče vprašanje. Pojav individualizma je bil zgolj slepa ulica? V svetu po 21. stoletju ponovno prevlada kolektivizem, ki je prodrl iz Azijskega prostora. Pomešan z individualizmom grobega kapitalizma, ki je bil nad svetom pretežen poprej. Človekove pravice se ohranjajo kot krinka za bitko na popolnoma drugi ravni. Za človekove pravice kričijo tisti, ki so zgolj ponižani in poteptani, zanemarjeni in preslišani, živa trupla, iz katerih je mogoče potegniti celo več kot zgolj lase za lasulje, zlate zobe za talilno peč, tolščo in kosti za milo, kožo za volovske biče in meso, kot drago pasjo hrano. Človekove pravice zagovarjajo bolj umirjeno tisti, ki jim življenje nudi udobje. Tisti izbrani in poslani, da te pravice tudi nosijo..

V življenju je tako, da vedno pride kakšna konferenca. Tega so nas naučili v šoli.

***

RAJ NA ZEMLJI

LanChil(o)e

Dvainštirideseti dan

***

Daljni Tončkovi potomci, na daljnem mrazu Evrope, so za drag denar vozili druge, ki so prihajali od toplega morja. Tiste, ki jim je življenje teklo v takšnem obilju, da so si že komaj privoščili kaj novih želja. Takrat je zvenelo dražljivo iti na pot v Ameriko. Že, ko se je kdorkoli odpravil na pot, najprej daleč po kopnem,, je v vseh okoli sebe vzbudil nemalo spoštovanja in zavisti. Oboje je seveda nesorazmerno naraslo, ko se je posameznik vrnil in z ostalimi delil svoje zgodbe o koruzi in krompirju, ki ju lahko zaliješ z vročim kakavom. Posebej zamaknjeno so govorili o tobaku, katerega duh ti zaobjame telo in nisi drugega kot suženj užitka. Prodali so na stotine sužnjev, da so se podali na dolgo pot, kjer so se pustili zasužnjiti. Občutek, ki ga ostali niso znali razumeti in se je zato zdel tako veličasten.

Pa smo tudi uživale, ko smo gledale tista divja in kosmata severnjaška bitja. Toliko nežnosti in grobosti, poguma in previdnosti, vere in znanja ni bilo moč najti nikjer drugje. Rade smo hodile tja.

Za prišleke polne zlata je bilo jasno, kaj jih žene. Navaden napuh. Nekaj ubogih izgubljencev, ki so zgolj v sebi odkrili nemoč, se pa večinoma itak ni vrnilo nazaj. Ampak kaj je gnalo tiste divje može, da so sploh tja čez vozili? Težko opisljivo. Želja, da pridejo v raj. Želja pridružiti se Tunčkovim in potem na koncu Tinčkovim. Doseči raj, za kar edino sploh hodijo že vso to dolgo pot. Želja, ki se je niso znali zavedati, a so se ji vseeno uklanjali.

Želja, ki je še nekaj sto let kasneje gnala še nekoga drugega. Enako nezavedljiva, z drugačno prevleko, je drobno krhko barko pripeljala na mesto, ki naj bi bilo v resnici čisto drugje. Takrat, ko so Tončkovi vzpostavili stik z deželo, kjer naj bi bil raj, čeprav tega niso vedeli, ko so srečali Tinčkove potomce, takrat so se sebi v čast odločili, da naj začne se novi vek. Želja, ki je zares edino, kar smo jim dale. Zgolj smer in nekaj naše zmešnjave, kar je že davno skoraj izpodrinilo kri, ki smo jo iztočile, ko smo bile še ena. Cilj je bil vedno jasen. Iz raja smo na poti v raj.

Po našem se je novi vek začel še nekaj stoletij kasneje.

Za prvo barko pridejo druge. Vsi Tinčkovi potomci, pomešani s Tunčkovo krvjo so jih sprejeli mirni. Odkar pomnijo, pričakujejo prihod Novega človeka. Z gotovostjo, da so ravno oni izbrani, da prišleka dočakajo, so se tako odzivali na tisto, kar to sploh ni bilo. Silno zaverovani v prepričanje, da se ne motijo, so spregledali vse tisto, česar ne bi smeli, če bi hoteli prihod Novega človeka tudi dočakati.

Je bil velik kralj v tisti deželi, ki je tujce povabil k sebi v kopel. Pripravil jim je najlepše samice in slastne jedi iz dežel, ki so tako daleč, da jih sploh ne more biti po logiki stvari. Tujci so prišli. Privoščili so si samice in jedi, vsega je bilo za mnogo dni. Ko so se vsega do sitega nažrli, ko bi vsakemu res moralo biti dovolj, so ugotovili, da tegale hočejo še. Velikemu kralju so pojasnili, da zdaj ni več sam svoj. Zdaj je njihov. Temu ustrezno so tekle stvari, dokler velikega kralja ni več bilo in je vladal nek mali kralj od nekod povsem drugod. Tujih malih kraljev se je počasi namnožilo. Dovolj jih je bilo še za tiste dežele, kjer velikega kralja sploh ni bilo.

Niso razumeli kaj tujec od njih hoče. Vedeli so, da Novi človek pride, a nič o tem, kaj potem. So se našli, ki so razumeli, da je Novi človek zgolj Černobog. Ampak, kot je veljalo še povsod drugod, brez velikega kralja preživi le podobno. Drugačno nikdar. Samice so jemali, samce klali, otroke zasužnjevali in misel iz pradavnih dni je odhajala v smeti.

Le nekaj jih je še ostalo, čistokrvnih Tinčkovih, ki se na jugu daljne južne celine niso premaknili za dosti več kot le ped. S svojim ponosom so zaustavljali tisto, kar ponosa sploh ni poznalo še nekajkrat po sto let, pa je bila bolezen premočna. Zapustila je tiste, ki so jo prinesli in zajela tiste, ki so jim jo prinesli. Mnogo pra vnuki so pokončali mnogo pra potomce svojih mnogo pra dedov, da bi zbrisali svojo sramoto, ker so bili, kar so bili, čeprav si to niso upali biti.

Tinčku sta obe strahotno zavidali, da je lahko svoje gene odložila v ta neverjeten del sveta. Nobena od njiju ni poznala drugega dela sveta, kjer se čas vse od začetka sploh ne bi premaknil. Nobenih premikov. Nobenih klanj in posiljevanj. Svet brez sužnjev. Brez poražencev in zmagovalcev. Vsak od njih si je želel, da bi ta del sveta ostal za vedno takšen, kot je. Z istimi ljudmi in z življenjem, ki ga živijo na isti način. Kar nekaj časa je trajalo, da so si TriT dovolile ugotoviti, da vse tri naskrivaj skačejo ob temnih nočeh po bojiščih, iz telesa enega bojevnika v telo drugega. Ko je to postalo jasno, so se umaknile.

Bile so na svojem otoku in razmišljale, kaj vse bodo še videle njihove oči.

Čakajo, da se stvari malo umirijo in začnejo šepati pravo pot.

Vedno so na marsikaj čakale, pogosto zaman.

Tunček naju je presenetila nekega najbolj navadnega dne, nekje pri koncu stoletja, ki je bilo zadnje pred velikim stoletjem. Stoletje, ki je stalo pred zrcalom v prihodnost. Je sporočila, da je nekaj našla. Morda bi se komu odhajajočemu to ne zdelo ravno hitro, ampak ni minilo leto, da bi se vse tri ne srečevale okoli nenavadnega študenta medicine, ki je v švicarski Basel prilezel z bližnjega podeželja. Dolgo nas ni razumel, ko smo mu pojasnjevale, kako smo si zamislile denar. Zgolj kot materializirano iluzijo. Kot religija, kot prodajanje odpustkov. Kako nekomu nedoumljivo narediti po eni strani neskončno zaželjeno, že kar nujno, in po drugi strani ponuditi nič in po tretji zagotoviti, da je moč vseeno vsaj nekaj prijeti v roko, saj ima tudi virtualnost svoje meje. Daleč smo ga peljale v onostranstvo. Pojasnile smo mu religije. In umetnosti, misticizma, sanj pomešanih z dosegljivim. Govorile smo o tem, da smo tri in hkrati eno. Ubogi zadržan mladenič, ki se je takrat svojih misli sramoval, nas je spoznal in z nami vzplamtel. Prodrle smo mu v misel bolj kot si je kadarkoli prodrl sam, a vseeno nismo zares ugotovile, če je hotel biti zgolj ironičen, ko si je nekoč kasneje izmislil objektivno psiho. Nas res ni mogel razumeti, kar smo govorile, ali je bil zgolj prodoren bolj, kot je prodoren zmogel biti? Predrzen je postal, kjer se je vedno le umikal. Kot bi rokavico obrnil navznoter, ko je nas spoznal. Z vsebino navzven. Popeljale smo ga iz enega stoletja, pripeljale v drugega, ga tam dobro poročile in ga prepustile, da služi tistim, ki ga potrebujejo, kot je on nas.

Verjetno je zgolj naključje, da smo ga poročile istega leta, ko se je nekdo popolnoma drug prvi v plovilu dvignil v nebo. Odločil se je, da v nebesa vodi zgolj aktivna pot.

***

RAJ NA ZEMLJI

LanChil(o)e

Šestintrideseti dan

***

Začelo se je z grškim Temnim vekom. V nas se je začel porajati nemir. Pravzaprav se je začelo s tem, ko je Tonček nekaj potomcem pojasnila nekaj reči o železu. Stvari so se hitro spreminjale. Tinček je hotela stvari nekoliko uravnotežiti in je na vročem pesku ob toplem morju širila svojo misel. V tem je bilo toliko uspešna, da ji je misel zbezljala in odšla svojo pot med ostale, kjer je nekje drugje ob toplem morju nekaj kasneje zasejala čudno kal. Marsikaj je Tinček takrat govorila, mislila zgolj na eno – na njega, ki bo kmalu prišel. Prišel je trenutek, ko je tudi Tunček hotela nekaj po svoje in se je z nekim Filipom iz Bivše republike nekdanje Jugoslavije prepletla in mu porodila sina Aca. Tinček je bila nora nanj in še celo Tonček je bila stalno na obisku in kar nekako lažje je prenašala Tunčka in Tinčka. Pa najbrž ni bil toliko kriv sam otrok kot bolj dejstvo, da je Tonček vmes veliko razmišljala. Vsakič, ko sem srečal Tunčka in Tinčka, sem v celoti razumel in občutil, kaj zares do njiju čutim takrat, ko sem malo večnost sam, brez njiju. Res je tudi, da ne vem, če bi prihajal, če bi Tunčka ne zaneslo in bi ne spočela tistega fanta, ki je v sebi nosil mojo kri. Njega je imela Tinček v mislih vsa tista leta prej, ko je po zemlji hodila kot Zōroástrēs, je nekoč kasneje razmišljala Tonček.

Mali Aco je rasel in poznalo se mu je, da je mladost preživel v nenavadni družbi. To, da se mu pozna, je bilo jasno tudi Tinčku, Tunčku in Tončku. Nemir se je še kar krepil. Tunček je postajala vedno bolj nestrpna, Tonček vedno bolj zmedena in neodločna, Tinček pa globoko nesrečna.

Vprašanje, če je zgolj Tunčkova nestrpnost kriva, da se je ravno takrat našla na tisti prašni poti, kjer se ji je med noge zapletel tisti vihravi deček. Od tistega trenutka ga ni več izpustila izpred oči. Nad njim je bila navdušena, kot nad ničemer dotlej, kot bi na Aca že davno pozabila. Je iskala nadomestilo? Slepilo? V njegovi prisotnosti in odsotnosti ga je praviloma klicala kar božji sin. Nemir v Tinčku in Tončku se je krepil, medtem ko je v Tunčku na videz izginjal.

Nekoč kasneje, ko vihravi ni bil več deček je Tunček v nekem neznatnem trenutku popolnoma ponorela, ko ji ni znal ali hotel ustrezno odgovoriti na neko vprašanje, od tam brez besed odvihrala in ga pustila, da nadaljuje svojo pot na grič z velikim bremenom na hrbtu, čeprav je prišla tja zgolj zato, da nekoliko preusmeri tok stvari.

Še danes nobena od nas ne ve, ali je takrat Tunček res zgolj izgubila glavo ali je dejansko verjela, da je pravi korak, če se to bitje pribije na križ v neki obmorski pustinji. Odgovor na to vprašanje se skriva tam daleč, v pomanjkljivosti, ki jo nosi sama. In še ko je sama, ko je še bila, ko je nazadnje bila, ker nikoli več ne bo, je bil odgovor pokopan globoko. Tako globoko, da je nad njim vse tisto, kar nam služi, da lahko kaj naredimo tudi brez samih sebe, da lahko naše telo odgovarja samo, da o oddaljenosti od vsega tistega na vrhu, kar si znamo spraviti v misli, niti ne razmišljamo.

Zanimivo, da sploh ne vemo, kako se je glasilo tisto Tunčkovo vprašanje.

Nemir vseh se je okrepil do te mere, da jih je prignal na tretjo mirovno konference, kjer so zopet upale dobiti mir.

Na tretji mirovni konferenci, se hkrati zavedo, kako izjemno veliko časa je minilo, odkar so se nazadnje čutile in se namesto pozdrava brez besed zlijejo. TriT si vzamejo nekaj trenutkov, globoko vzdihne, v eno in se brez besed spet razdružijo. Očitno se o nekaterih stvareh še nismo znale pogovarjati. Ampak lepo je bilo vsaj za hip občutiti, kaj vsak drug hip zamujamo. Pogrešamo.

Smo se že znale pogovarjati o rečeh, ki so bile pogovora nujno potrebne. Dogovorile smo se, da zdaj to res ni več primerno, da nosimo sveže otroke. Daleč stran od tistega prvega joka v naših ušesih je vse skupaj odšlo, da se nam je potem počasi bližalo. To so bila že malo druga bitja, za katera je bilo najbolj prav, da niso naša. In enako ni prav, da jih učimo stvari, do katerih ne zmorejo sami. Razumele smo, da stvari morajo teči v neko smer in ta smer je pogosto drugačna, kot bi si želele me. Vedele smo, da me smo že tukaj, zato je nam lahko, njim bo lahko edino, če bodo hodili po poti, ki si jo bodo sami izbrali. Kot smo si me izbrale same sebe. Dogovorimo se, da ne bomo več niti šepetale. Le redko komu se bomo lahko kazale v sanjah. Edino, kar smo si pridržale, je bila možnost, da tu in tam, ko bi se kateri ravno zdelo potrebno, ušpičimo reč ali dve, vendar zgolj na področju religije ali financ, ki smo si jih zgolj v zabavo tudi izmislile.

Kot slovo od obdobja, ki ga nikoli več ne bo, še uredimo, da se bo v spomin na tistega vihravega dečka, morda zaman žrtvovanega, odslej čas štel z izhodiščem v dnevu, ko ga je Tunček prvič zagledala. Vihravega dečka na prašni poti, ki se ji pod sončnimi žarki zaplete med noge.

Lepo nam je bilo za hip. Lepo, kot je bilo le včasih. Okusile smo, da je še tu. Začutile smo, da nas še čaka. Bilo je dovolj. Hočemo spet, da nam je lepo tudi, ko je popolnoma drugače.

Spremembe so se dolgo zdele hitre, dokler se jim nismo zarile v drobovje, ko smo jih prepoznale, kot precej počasne. Nekako vse so bile precej samoumevne in v celoti pričakovane. Ena nam je za nekaj časa dala glodati kosti.

***

RAJ NA ZEMLJI

LanChil(o)e

Kdo si, ki te poznam, a te ne znam prepoznati? Kdo si, ki morda sploh ne obstajaš? Vstopila si vame in si jaz vsaj toliko kot sem jaz sam. Blizu si in vidiš, kljub mraku v katerem ostajam. Sova? Kakšen drugi nočni ptič? Kdo še poleg lisice in moje psice vidi v mraku, ki meni pade na oči.

Obseden. Vznemirjen. Živ zaradi utvare. Zaradi slepila, ki si ga po dolgem času nisem ustvaril sam. Mi nekdo pomaga, meni popolnoma neznan. Mislim misli, ki jih drugi pišejo. Rišem misli, ki jih drugi pesnijo. V stalnem precepu. Iskati tisto resnico, ki prihaja od zunaj, ali tisto, ki vedno od znotraj. Težko je lepo zmešati ta dva silna tokova.

Plešejo mi prsti, dirigirani z očmi. Ne vem ali oni meni sporočajo kaj naj mislim, ali jaz njim kaj naj pišejo. Saj ni pomembno. Vse dokler je ples. Misli ali prstov. Lahko dodamo še poglede in v vsem trojem najdem vse. Vse kar je, kar je kadarkoli bilo in kadarkoli bo. Všeč so mi stvari v troje. Kot tri plati kovanca. Obraz, grba in duše, ki jih v sebi nosi.

Mislim nate, ti misliš name. To vem, čeprav si zdaj zgolj stvor, sestavljen iz mnogo obrazov in še več različnih podplatov. Ki v sebi nosi brez števila zgodb. Kot vedno je potrebno luščiti. Plast za plastjo, čeprav plasti sploh ni. Najprej si jih je potrebno izmisliti, luščiti jih je moč po stvarjenju. Tisto, kar sem imel vedno najrajši. Znano v neznanem. Nekaj, česar še nisem uzrl, čeprav to poznam že silno mnogo let. Vsako sporočilo je resnično ali ni. V takšnih zgodbah se rado najde veliko pasti. Vzdrževanje napetosti pravi pisec kriminalnega romana, ko zavaja, predstavlja resnico, ki je kot take ni moč prepoznati. Laže brez da bi mu laganje lahko očitali. Krade brez da bi mu krajo lahko očitali. V to je prepričan on in njegovo prepričanje v to prepriča nas. Nočemo vedeti, da se moti, tat je tat in lažnivec je lažnivec. Tega ne spremeni niti romanje v Canosso. Ampak tisti, ki krade in laže, ker mu je to v užitek, ne zasluži očitka. Je zgolj suženj svoje strasti. Obseden z lepoto. Z lepoto svojih oči. Vse kar prinesejo je lahko prelepo. Srkajo vase kot da kasneje ničesar več ne bo.

Mislim nate, kot te ne more biti. Vidim te, kot te ne vidi nihče. Nikjer nikoli ne boš tako resnična kot v mojih očeh. Prihajaš iz sebe in odhajaš vame tako drugačna, kot bi te ne rodila tvoja mati. Te kdaj najdem? Te kdaj potipam v koži, v kateri si privekala na svet? Boš kdaj umorila iluzijo, ki si jo gradim o tebi zgolj zato, ker v njej zate ni prostora?

Ne gre za drugo kot za besede. Besede, ki bi jih rad slišal izgovorjene. Dve rdeči vlažni telesi ležeči pred kaminom in njuni koži, obrnjeni narobe, očitno hitro slečeni in malomarno odvrženi ob strani. Brez resničnosti, brez vedenja in razumevanja. Besede, ki vrejo iz življenja, misli, ki vrejo iz samih sebe. Nekaj za med krošnje in pod oblake.

Nihalo bo in se spreminjalo. Nihče ne ve, kje se bo uravnotežilo. Nikoli več ne bo kot je zdaj. Prav je, da se stvari spreminjajo. Če se ne bi spreminjale, bi to pomenilo, da jih ne more biti. Vesel sem, da so.

Trideseti dan

***

Nihče ne ve, kaj je bila tista kal, ki je gnala Tončkove potomce. Se je njena neodločnost prelila v vse to? Zgolj skrajnosti. Belo ali črno. Nikoli ravnotežja. Božanje ljubezni ali klanje sovraštva. Ničesar vmes. Niso marali ne dvomov ne dilem. Če odgovor ni bil en sam, ga sploh ni moglo biti. Kar ni ustrezalo njihovi sliki, je bilo treba izbrisati. Zabiti v tla in izbiti iz spomina. Hudo je bilo, ko so počasi ugašala življenja tistih nekaj Tinčkovih potomcev, ki so se odločili ostati ob toplem morju. Tinček je kar nekajkrat hotela posredovati, pa sta jo Tunček in Tonček vsakič ustavili. Ne smeš, tako smo se dogovorile, je govorila Tunček in, da naj izginejo ti čudaki, si je mislila Tonček, medtem ko je govorila, vplivam na njih duha in jim vcepljam lepe misli, nimam nobene pravice, da uklanjam ali spreminjam njihove, četudi grde, misli. Tinček je bila besna. Jasno ji je bilo, da Tonček morijo lahko zaustavi, če bi le hotela. Tudi Tunček je razumela, da ni prav, da imaš neko moč in hkrati za njeno pravilno uporabo nisi nikomur odgovoren. Hitro smo se odločile pogasiti nemir, ki je gorel v Tinčkovi duši, sestale smo se na mirovni konferenci in se dogovorile, predale vso duhovno oblast, potomcem v varstvo prepustile ogenj in odšle daleč stran, od koder smo potomcem bile samo še neki daljni in nedosegljivi bogovi, ki so se tu ali tam celo komu prikazali, pri čemer nikoli ni bilo jasno ali v sanjah ali zares.

Gledale smo in opazovale. Čudile smo se in učile. Bolj smo bile prepričane vase, bolj je bolela naša nevednost. Stvari so zdivjale, ušle z vajeti. Tinčkovi v tisti daljni deželi niso bili vedno sami. Mnogo se jih je našlo Tunčkovih, ki so slutili, kako se gre v raj. Rinili so naprej proti soncu. Ko so prispeli do velikega morja, so se obrnili na levo, da bi se z desnico lahko branili pred sovragom iz vode. Korakali so vedno bolj proti mrazu. Šli so ob obali navzgor, v čudne nove drugačne snovi. Mnogi so spoznali zmrznjeni zrak, o katerem je TriT razlagala njihova mati. Mnogi potomci so odhajali na drugi svet, če ne drugače, od starosti. Spomin na raj, iz katerega so prišli, so jim ohranjale le še stalno ponavljane zgodbe o časih, ki so bili in besede njihovih vodij, predvsem tistih duhovnih, ki so jim risale raj, kamor gredo in za katerega so skoraj vsi nekje v sebi vedeli, da ga ne bodo nikoli dosegli. Pa vendar, Tunčkovi potomci so dosegli točko, ko so se ob morju lahko začeli vračati navzdol. Nazaj proti toploti. In še toliko kasneje spet stran od nje, vendar v popolnoma novo smer, vse dokler se niso približali raju, kjer je že mirno živelo vse, kar je še živelo po Tinčku. In v nekem drugem trenutku, izgubljenem v času, je po, po kateri so prišli, preprosto izginila. Ostali so na drugi strani, komaj so prišli v novi svet. Nazaj ni šlo. Po vodi Tunčkovi še niso znali potovati. Skrivnost je bila takrat znana zgolj Tinčkovim. Ogromen je bil ta novi svet in vsem je puščal ogromno prostora. Kar je bilo nekoč razdvojeno, se je počasi zlivalo v eno.

Tisočletja so tekla, me smo največ sedele.

Končala se je naša zadnja velika zima. Kamor koli smo odšle na tej naši obli, smo srečevale njih, ki so nekoč dolgo nazaj prišli iz naših trebuhov. Nas so vsi prepoznali, čeprav večini nismo bile nič več kot nejasna meglica nečesa, kar naj bi bilo pomembno, pa nikakor niso zmogli te pomembnosti najti. Še največ smo se zadrževale okoli toplega morja in desno proti soncu. Tam je bilo vsega. Veliko misli. Veliko idej, od katerih večina ni vodila drugam kot do zaprtih vrat lastne nevednosti. Jih je bilo nekaj, vedno več, ki so korakale naprej. Ki so kopale v skalnato temino na mestu, kjer je bila kamnina najmehkejša. Znali so opaziti točke, kjer je popuščal upor.

Takrat se je začela pojavljati norost. Pojavilo se je čutenje nevednosti. Še tako neverjetna misel je znala najti oporo v upanju nevednih, da jim bo s sledenjem življenje kaj lažje. Kot povsod v naravi, kot v diviziji spermijev, je samo eden lahko prvi. Prvi nebogljeni prvi so bili zadovoljni, ko so imeli dovolj odlagališča za svoje seme in dovolj lovcev, da je bilo hrane po potrebi in sovražnik dovolj daleč. Kmalu je prišla slutnja sveta, ki obstaja tam nekje drugje. Prvi je lahko le vedno prvi in ne more biti zgolj prvi med prvimi. Potem ne ve, kje mu je mesto. Ne ve, kje se neha on in kje začne nekdo drugi. Postane naporno. Že lastne želje in potrebe je dovolj težko opredeliti. Naj bodo tu zdaj še tuje? Samo prvi v vsem nikjer nima stene, v katero bi ponesreči lahko trčil. Kamorkoli se ozre, zgolj sinje nebo, ki ga vabi, da se odloči. Vse ostalo je spodaj, zadaj. Sledi in obožuje. Obožuje in zavida. Slednje boli, ker še nihče ni bil prvi za vse dni. Vsi so hoteli postati me, pa niti najmanj niso razumeli, kaj me sploh smo. Vsi so ravnali, kot so mislili, da bi ravnale me, govorili, kot so mislili, da bi govorile me in se umaknili, kadar so mislili, da bi se umaknile me. Potrebovali so nas. Vsi brez izjeme. Potrebovali so besede, ki bi jim jih lahko namenile, če ne bi vedele, da ne gre tako hitro. Me smo se tu zgolj rodile. Svoje naredile. To ni naš svet, ne nam v zabavo. Lahko si ga privoščimo, dokler si ga ne vzamemo. Življenje povzroča tudi bolečino in krivico. Laži morajo biti, da nas lahko zabolijo, ker je s tem bolečine manj kot če laži sploh ne bi bilo. Takšnega življenja nismo hotele delati, želele smo ga zgolj gledati. Živele smo lahko svoje življenje, ki je bilo drugje in ne med odhajajočimi.

Potrebovali so nas tako močno, da se je nekdo odločil in se razglasil za nas. Nihče mu ni verjel, niti on sam sebi. Pa so imeli vseeno to raje, kot da bi namesto nas sevala praznina. Sprejeli so, kar jim je bilo dano, rahlo nergajoč, da res ni pošteno… Čeprav jim nihče nikoli ni verjel, to ni kaj dosti pomagalo, saj so prvi pogosto hitro začeli verjeti samim sebi. Začelo se je s tem, da si niso več želeli biti me. Niso več vedno ravnali kot so mislili, da bi ravnale me in niso več vedno govorili kot so mislili, da bi govorile me, niti se umaknili takrat, ko so mislili, da bi se umaknile me. Želeli so biti zgolj oni sami, čeprav niso razumeli kdo sploh so in ravnali so kot so želeli, govorili tako, da drugi niso ničesar razumeli in umikali se nikdar. Oboževanja in zavisti so iskali.

Tisočletja so tekla. Me smo največ sedele. Vmes malo lebdele.

Ubaid je bil dobrega srca. Ni mu bilo težko odstopiti kosa mesa ali pogače. Pa prvega, kaj šele drugega, ni imel v izobilju. Lagal ni nikoli. Nikoli želel, kar bi pripadalo drugemu. Večino življenja je zgolj bil. Zraven, prisoten, hkrati vedno malo oddaljen. Govoril ni veliko. Ni upal, je iz njega prepogosto izbruhnil razlog za vseh drugih posmeh. Njegov glas ga je na koncu vedno bolel, tišina ga je božala, kot mati, za katero sploh ne ve, če jo je kdaj imel. Delal je toliko več. Ustreči je znal želji še preden se je pri drugem porodila. Vsi so vedeli, da je ta fant ubog. Dovolili so mu, da je garal za njih, opravljal najbolj umazano delo, jim bil vedno na voljo in v zameno so zanj lahko čedno skrbeli. Oblečen je bil vedno in spal je lahko pod streho. Hrano je vsakič dobil še celo pred psi. Veseli so bili, da si je to dobroto lahko odslužil, saj so vedeli, da bi ga lahko užalili, če bi le za hip zaznal, da se jim zgolj smili.

Prišli so tudi dnevi, ko je sedel kje ob reki, ali ob morju. Ni si mogel pomagati, ni se zmogel premagati. Pozabil spomine na trenutke, ki so bili in se skušal spustiti v trenutke kot jih še niso videle oči. Sploh ne, da bi ne mislil, da bo enako kot vsakič, sploh ne, da bi mislil, da mu morda tokrat ne bo žal. Bilo mu je vseeno. Govoril je, razlagal razne reči, nekega lepega jesenskega dneva tudi o tem, da se ta stvar, ki jo imajo vsi pod nogami, stalno vrti. S to sicer res ne, ampak včasih je s kakšno svojo mislijo že skoraj koga prepričal in potem naenkrat, kot svojim lastnim besedam v posmeh, se je pričel valjati po tleh, pačiti in spuščati čudne glasove. Iz ust so mu privrele pene, ki so vse prej izrečene besede odplaknile v tla, kjer se je z njimi lahko napojil zgolj pesek. Razumeli so, da jih je zgolj potegnil. No, ni jih potegnil, to so seveda vedeli vsi. Popolnoma jasno je ves čas, da je vaški bebec zgolj za zabavo. In to so najbolje vedeli tisti, ki so mu najdlje skoraj verjeli. Nekaterih reči se pač hitro ne odpusti. Pa Ubaid ni bil spreten zgolj v mislih, bil je spreten tudi z orodjem, stalno je nekaj brkljal z lesom. Sosedi je napravil daleč prvo in daleč najlepšo ptičjo hišico in enkrat je celo napravil nekaj brez enega samega vogala. Kako so se šele takrat vsi krohotali, ko so gledali to čudno reč, ki je nikakor ni bilo moč prisloniti, saj se je vedno nekam odkotalila.

***

RAJ NA ZEMLJI

LanChil(o)e

Štiriindvajseti dan

***

Zmedlo me je. Močno. Kot bi nekdo nenadoma ugasnil luč. Svet, kakršen je bil, je izginil. Polno vsega, ampak vse prekrito z megleno kopreno. Vse, kar čutim, poznam, a za nič ne vem, čemu obstaja. Čemu služi. Ni mi bilo všeč, pa si tega nisem upal priznati. Raje sem se pridružil Tunčkovemu smehu, ki mi je služil za čudovito pregrado, za katero sem skril resnico, da pojma nimam, kaj bi pri tem lahko bilo smešno. Tunček je še iz smeha izstrelila, da to ni v redu in da smo zamočile vso stvar. V hipu me je preplavilo, da ima Tunček prav in že sem hotel zakričati, res je, gremo nazaj, je Tinček pojasnila, zakaj nazaj nikakor ne smemo. Res je, sem hitro zavpil, ne smemo nazaj. Vedel sem, da imam svojo resnico. Vedel sem, da obstaja še neka druga resnica, ki je trenutno malo v megli, ampak je vsak hip močnejša. Začutil sem željo, da počakam, ampak enkrat sem priliko že zamudil. Si lahko privoščim, da brez glasu odide še eno moje mnenje?

Nista mi bili všeč. Še posebej Tunček. Vsa vzvišena se je borila s tako očitno nestrpnostjo, za katero si je lagala, da je pri njej pač ni. Bil sem obziren. Nisem ji govoril o stvareh, ki bi jo lahko zabolele. Ni mi bila všeč njena slepota, še manj mi je bila všeč misel na izbruh njene jeze. Nikakor nisem mogel razumeti, kako se je lahko iz mene izleglo nekaj tako čudnega, kot je bila Tunček. Vesel sem bil, da kljub temu, da mi močno manjkata ta dva kosa, iztrgana iz mene, sem lahko naprej tisti TriT, ki je bil brez napak in je ravnal vedno v pravo smer in enako krivil. Vseeno sem vedel, da zdaj sem zgolj Tonček.

Pri Tinčku nisem mogel gledati njenega veselja. Radostna nad vsem. Ko ji slonov okel prebode telo, ga boža, gladi in poljublja in mu nežno šepeta, da je lepo, da pa naj vseeno pazi, saj s tem lahko tudi koga poškoduje. Na vsako vprašanje je odgovarjala z nasmehom. Praviloma je bil nasmeh edino, kar si v odgovor sploh dobil. Spraševal sem se, kako je mogoče, da smo TriT imele v sebi nekaj tako trapastega. Sicer priznam, da me je kljub vsemu nekoliko razžalostilo, ko se je Tinček po velikem izbruhu odločila, da odide stran, ampak še precej bolj me je veselilo, da je ogenj njene potomce pobiral toliko raje, kot moje. Jasno je bilo, da so nekatere reči v življenju potrebne. Tega Tunček ni znala opaziti. Njeno brezskrbno čebljanje je kar primerno za tja, kamor že hoče oditi, ampak življenje naj pa le prepusti tistim, ki so tega sposobni. Vedel sem, da je Tunček razumela, saj ji Tinčkovo vedenje enako ni bilo povšeči. Tudi, ko je Tinček sporočila celo novico, da odpotuje z delfini, jo je Tunček silno nadrla, da kaj se to pravi goljufati z delfini. Nisem je čisto razumel, saj ne vem kaj je narobe z delfini, ampak všeč mi je bilo, ker sem v drugem našel potrditev svojega mnenja, da Tinček nima prav. Rad imam potrditve, da se ne motim.

Danes, ko smo eno spet ne razumemo, zakaj se Tunčku zadeva ni zdela najbolj etična. Tinček, ki je delfine tudi zmamila v to igro jih je zagovarjala, da imajo delfini pravico do zabave. In kakor se zabavajo, ko zgolj opazujejo, kaj se v kopenskih bradavicah tega sveta dogaja, toliko bolj se zabavajo, kadar se jim ukaže prilika skupno nastopiti. Kot daljni odjek spomina na čase, ko so njihovi kraljevski gradovi še kraljevali na eni takšnih kopenskih bradavic in so njihovi predniki pluli do drugih podobnih bradavic v čolnih, kot kakšne živali. Delfini se domnevne spornosti takšnega početja sicer resda zavedajo, pa vseeno so prepričani, da so njihovi vložki glede na vso naključno resničnost tako zanemarljivi, da si takšne posladke, na izrecno prošnjo svojih kopenskih sestričen, katerekoli od TriT z veseljem privoščijo. In kdo sploh smo me, da bi jim sodile?

Ob vsem, kar se jim dogaja, TriT zelo dolgo sploh ne opazijo, da so v hipu razdružitve vse tri močno spremenile barvo kože. Vse to so sploh ugotovile šele takrat, ko so se dolgo spraševale, zakaj se jim rojevajo otroci drugačne barve, kot vse dotlej.

Očitno je bilo Tunčku dano, da prva spregleda. Zakaj od treh enakih nekomu kaj pripade prej kot drugemu? Ko so Tunček in njeni prišli do nekega drugega konca sveta, ob morju na daljnem vzhodu zahodu, so se stvari za marsikoga precej spremenile. Tunček je hodila naokoli vedno bolj zamišljena. Še vedno, po vseh teh letih jo je nekaj drobno žrlo. In ves ta čas vmes. Zdaj je že vedela, da je bil žreb velika napaka. Pa sploh ni res, kajti bilo ji je jasno, da brez tega ne bi nič zares razumele.

Do velikega izbruha so bile stvari jasne. Bile smo vse. Bogovi vladarji, ki so usmerjali, kar se jim je zdelo usmerjanja vredno. Nebeška in zemeljska, iracionalna in racionalna oblast. Poznale smo odgovore na vsa vprašanja in odločale smo o vseh posledicah. Strahota je vse spremenila. Ko so mrtvi zaprli oči, so živi pričeli gledati drugače. Očitajoče in sprašujoče. Tinčka je od vseh najbolj prizadelo in Tunčkov odziv je stvari še poslabšal. Tonček je želela, da Tinček odide in jo je tlačilo v nemir, da ne ve, kam vse pelje. Takrat so se odločile, da je nemir, ki jih razjeda, neprijetna reč in so se odločile, da bodo imele mirovno konferenco. Pogovarjale so se dolgo v čas in ugotovile, da je treba nekaj reči spremeniti. Raziti se morajo, tako, čisto zares. Ena drugi se morajo izgubiti izpred oči in iz misli, najbolje v neskončnih prostranstvih. Pa je bil ta sklep bolj stranska posledica. Mučila jih je grozota krvoločne smrti. Ugotovile so, da je prišel čas, da se odmaknejo tudi od svojih potomcev. Odpeljale jih bodo, Tinček čez morje, Tunček tja daleč od koder prihaja sonce, Tonček bo svoje prepodila s soncem ob morju. Potem se morajo oddaljiti. Narediti nekaj skupin jim postaviti najboljše vodilo in jih prepustiti samim sebi. Obdržale si bomo zgolj duhovno oblast; ko je potrebno, naj se oglasijo božji glasovi, sicer pa morajo svojo pot. Nismo odgovorne za njihovo usodo in nimamo pravice njih te odgovornosti razbremeniti.

Potem je tako stalo še mnogo tisoč let.

* * *

RAJ NA ZEMLJI

LanChil(o)e

OSEMNAJSTI DAN

***

Žrebale smo in si, kot je žreb zaukazal razdelile vse dušne lastnosti. Prvi trenutki so bili res predvsem polni hihitanja in fascinacije nad tem kakšne po novem smo, pa smo kaj hitro ugotovile, da stvar še zdaleč ne bo enostavna. Gledale smo se, kot bi hotele požreti vsako, še tako majhno podrobnost o vsaki od nas, odkar ni več eno v troje. Takoj smo razumele, da če nismo skupaj, potem smo narazen. Naenkrat nismo bile več eno. Bile smo zgolj še družina. In vedele smo, da so družina tudi vsi drugi. Čutile smo, da bo družina vsake od nas večja in večja, enako kot bo razdalja med nami.

Še zdaleč ne z veseljem smo si obljubile, da smo v stiku le, če bo res kaj nujno. Sicer gremo vsaka svojo pot, ustvarimo življenje svojim potomcem in skušamo vsaka po svoji poti najti raj, kamor so nas predniki poslali. In potem bomo videle dalje. Tunček je še nekaj stokala, da dušne lastnosti niso najbolj pošteno porazdeljene in kar malo zavistno gledala Tinčka, pa vendar je bilo jasno, da je nekaj za vedno minilo in poti nazaj ne more biti več. Nobena od nas ni pomislila, kako blizu resnici je bila Tunček. Nobena niti za hip ni pomislila, da žreb ni bil pravi način. Tako se ravnovesje ne ohrani.

Še manj smo pomislile, da niti ne gre za ravnovesje. In niti najmanj nismo pomislile, kako bi bilo lahko vse drugače, če bi se že prvič res upale odločiti.

Predvsem neskončna nestrpnost. V nestrpnosti marsikatera reč z lahkoto vzbudi še agresijo. In bolj ko razmišljam, več stvari se znajde v tem vlaku, ki ga nestrpnost počasi, a vztrajno, vozi nekam stran. Prvič sem jo začutila, ko nas ni več bilo. Grozljiv je bil tisti občutek, ko sem postala sama. Naenkrat me je preplavilo vse. Niti ena sama stvar ni bila enaka kot prej. Kot slika v zrcalu. Vse enako in hkrati vse popolnoma drugače. V svoji presunjenosti sicer nisem uspela videti, kako to občutita Tinček in Tonček, da je pa zagotovo bilo vsaj približno podobno, je pokazal njun krohot v katerega sta se vrgli, ko je vanj zaneslo mene. Sicer se mi zdi, da sta se onidve predvsem zabavali, medtem ko je bil moj krohot samo zunanji odraz skoraj popolnega zloma, ki sem ga doživela ob moči vsega tistega, kar me je zaobjelo. Takoj sem vedela, da ni v redu in neka sila me je prisilila, da sem izbruhnila, še preden sem zares kaj premislila. Seveda sestri v tako bednem poskusu nista znali videti kaj več, kot zgolj malo panike, kot posledice silnega presenečenja in nevoščljivosti zaradi končnega rezultata, ki smo jo vse tri občutile. Prepričani sta bili, da jima hočem vzeti, kar sta pridobili. Nista znali razumeti, da se nisem igrala. Nisem vedela. Nič nisem vedela in zato tudi nič nisem mogla povedati. Še danes ne znam zares. Pa danes to dobro razumemo. No, ne samo danes. Tudi včeraj, ko smo še bile tri. Danes smo TriT in sploh ni več pomembno.

Najprej sem spoznala njo. Nestrpnost. In potem sem še leta in leta srečevala svojo osebnost, svoje odklone in nepravilnosti. Težko mi je bilo sprva. Iz sveta harmonije in razumevanja, ki smo ga imele v našem TriT kokonu sem se zbudila v svetu, kjer sem postala opica, ki meče kamenje na svoje malo drugačne sestrične. Seveda nikoli dobesedno. Ampak kolikokrat sem izbruhnila na lastne potomce, ker se že davno ni zgodilo, kar si šele bom izmislila. Takrat se mi je zazdelo, da vem kaj je potrebno. Izmislila sem si smisel mojega obstoja, ki še mene ni mogel preživeti, kaj šele, da bi res lahko kaj pomenil. Pa vseeno. Takrat sem verjela vanj. Odločila sem se, da bom vso energijo posvetila temu, da bodo vsi čimbolj drugačni od mene. Da ne bodo poznali napak, ki sem se jih komaj zavedla, pa mi je že postalo jasno, da bodo pomembno vplivale na moje življenje. Kmalu sem si umislila še protiutež, s katero sem nestrpnost lahko po želji zadrževala, nisem pa našla protiuteži za tisto, kar sem potomcem razdala.

Po razdružitvi je izbruhnil nemir, ki je že nekaj časa ležal udušen v topli slani vodi. Naprej je bilo treba. Ko smo že z žrebom začele, smo si z žrebom razdelile še potomce. Tinček se je odločila oditi s soncem in Tonček je rekla, da zaenkrat ne ve. Nisem hotela tja, kjer sem že bila in odšla sem soncu naproti. Nismo odšle daleč. Ostale smo precej blizu, vse do silnega gneva vulkana, ki je Tinčku raztrgal dušo in je posegla po nedovoljenem iz drugega sveta, da je lahko svoje zlomljeno srce s preostalimi potomci odpeljala po bližnjici tja, kjer smo vse tri vedele, da je treba raj iskati. Vedela sem, da ne gre za hitrost, ampak tega Tinčku nisem znala razložiti. Namesto pomoči prenašajoče misli, sem izbruhnila v nizke očitke in jasno je bilo, da sem Tinčkin nenavadni duh s tem zgolj odgnala.

Zanimivo. Nič si nisem predstavljala, ampak, da bo tako zanimivo, si niti ne bi mogla predstavljati. Najprej silno. Tako veliko vsega. Tako vse. Brbotalo je. Nešteto slik v meni in izven mene. Vsaka travna bilka ali grm sta kričala svoje zgodbe. Nikakor bi ne rekla, da mi je bil prvi vtis, da je vse skupaj smešno, ampak, ko je Tunček padla v krohot in takoj za njo še Tonček res nisem imela razloga, da bi se ne pridružila, saj tudi smešnega je bilo v resnici veliko. Lepo je bilo. Barvno, kot nikoli prej. Vse je postalo neresnično in ta občutek mi je godil. Všeč mi je bilo plavati v oblaku. Nikakor me ni več zadovoljilo plavanje v morju. Takoj sem se odločila, da grem. Nekaj sem še slišala, da Tunček govori o nekakšni napaki, a je bilo jasno, da se je prestrašila in hoče nazaj. Lepo je bilo, že res in zdaj je vse tako drugače. Nazaj nočem. Vsaj ne še. Naj vsaj nekajkrat vse skupaj vdihnem.

Odšla sem proti morski obali in zrla v širjavo, za katero sem vedela, da mi je usojena. Odločila sem se za stvari, ki jim ni videti konca. Vse dokler nekega dne ne pride katastrofa. Ko je ogenj iz zemlje za dolgo zatemnil nebo, sem ugotovila, da so možne zelo različne poti. Ko sem gledala, kako večina mojih potomcev izginja v vročem zraku, lavi in pepelu, sem si obljubila, da preživelim ponudim sanje. Hkrati bodo imeli spomin na grozoto, kakršne več ne bo. Odločila sem se, da malo prehitim in stvarem ne pustim iti njihovo pot. Prosila sem delfine, ki so nam z veseljem ustregli. Razmesarjeno ljudstvo, ki ga praktično ni več bilo, so naložili na hrbte in nas odpeljali tja, kjer sem verjela, da je raj, ki ga iščemo. Vse je bilo tako podobno, kot doma, kot v naši Afriki. Nekaj jih je ostalo na trdnih tleh, mojih potomcev, ne mnogo. Razkropili so se okoli morja in naprej, s soncem so hodili iskat kraj, kamor sonce vsakič znova odide. Malo jih je bilo, ki so ostali prepuščeni kipenju Tunčkovih in Tončkovih, ki jih je veliki ogenj opazno manj prizadel.

Ne vem kaj je s Tunček; ponovno je izbruhnila. Kot bi hotela biti moj angel čuvaj in usmerjevalec. Ne rečem, da me marsikje ne prekaša. Ne skrbi me zanjo, niti najmanj. Pa vseeno se mi včasih zdi tako nebogljena. Gledam jo, ko hoče nekaj in jo nekaj drugega prehiti. Vsega se zaveda, a si ne zna pomagati. Zanima me, kaj je tisto, kar je močnejše od vsake od nas, pa vseeno šibkejše od nas treh. Ampak tako je bolje. Bolje, da se ob meni razbije ona, kakršna ne mara biti. Če bi se premagala in se me resnično lotila, bi se morala ob meni razbiti takšna, kakršna mara biti. To bi jo mnogo bolj bolelo. Rada jo imam enako kot sebe. Enako kot vse, kar je. Težko mi je razumeti, kako je mogoče, da imaš nekoga rad, pa te ta vseeno ne razume. Nočem je boleti. Pokazala sem se ji v vsem sijaju. Vihrava in nezrela sem se naredila užaljeno. Položaj mojega telesa, pogled, sključene prsi, so ji dali vedeti, da če nič drugega, grem zanalašč. Razvajen otrok, ranjen v otroštvu, ki kliče pozornosti s tem, da si škoduje. Moč, ki kliče po tem, da jo nekdo ukroti in je hkrati sveto prepričana, da je ukrotiti ni moč. Razvajen ne z dobrim ne s slabim. Razvajen z dogodki, utrinki. Razvajen v kopeli resničnosti, ki je na vrhu polna pene. Kamor koli se obrneš in vtakneš prst se milni mehurček razblini. Vsa resničnost pred teboj je resnična le, dokler jo gledaš od daleč. Bolelo jo je. Ker me ima rada. Bolelo, ker jo je bilo strah. Strah živeti brez pogleda name, da bi v vsakem trenutku lahko vedela, da sem v redu. Da me ne zebe, da me v lahni obleki ne pere poletno presenečenje – mrzel dež, strah, da bi bila žalostna ali zgolj nebogljena, brez njene opore. Bolelo jo je, ker je vedela, da me žene nekaj, kar je njej nekoliko tuje. Nekaj kar v celoti pozna in razume, a tega ni in nikoli ne bo občutila.

* * *

RAJ NA ZEMLJI

LanChil(o)e

DVANAJSTI DAN

* * *

Tinček, Tonček in Tunček smo rasle. Raslo je tudi potrpljenje, potrebno za stalno ponavljanje naših imen in zares nas sploh nihče ni ločil, še same sebe ne, tako da se bolj poznamo po imenu TriT. Do zaključenega devetdesetega desetletja, smo namreč obstajale kot ena. Brez ene same prekinitve ena skupna misel, skupni gib, skupno življenje, kot si ga redko kdo lahko privošči že vsaj s svojim telesom. Sožitje v primerjavi z našim odnosom zveni nekoliko razdvajajoče. Bile smo zgolj TriT, očeta opičnjaka in matere Delfinke. Vse dokler nismo po devetdesetih desetletjih prišle na tisto križišče… Ampak do tja je še daleč.

Torej, rasle smo TriT. Oče je užival in mati je uživala. Oče se je prizanesljivo smehljal, ko so nam mati predstavili tisto, česar ne more biti in mati ni razumela, ko smo se z očetom vračali s potepov po goščavi. Oče ni razumel, ko nas je mati poučevala v spretnosti daljnočutja in mati so se zgolj prizanesljivo smehljali, ko so nas oče učili brskanja bolh in sploh je bilo naše življenje prelepo za še tako trpežen papir.

Oče nam je pripovedoval o raju, ki ga je zapustil zaradi bunk. Povedal nam je zgodbe vseh naših duš, ki so se tu kadarkoli rodile. Naučil nas je vse o živalih, rastlinah, zvezdah in letnih časih. Poznale smo ves svet še preden smo vanj zares vstopile. In tudi bunke smo pričakovale.

Mati govori o čudežih sveta, ki ga sploh ni, in o čudežih tega, ki je prvega nasledil. Pove jim vse o lomu svetlobe na prizmi, takšnih in drugačnih ribah, tokovih morskih voda, zraka ali dušne energije, vse o raju, ki ga zagotovo več ne bo in o vseh rajih, ki lahko še pridejo. Nič nismo razumele o tem svetu preden smo vanj vstopile. Smo si pa zelo želele, da bi to spremenile.

Še tako lepo otroštvo enkrat mine. Mati in oče so rekli, da je čas.

Napotile smo se TriT, kot ena za eno in ena za eno. Jasno nam je bilo, da v življenju rabimo več kot slastne sadeže, bistro vodo in poležavanje na plaži. Naša naloga je bila jasna. Najti moramo samce. Seveda nam srce ni dalo, kljub temu, da nismo bile ravno prepričane v uspešen izhod, da ne bi poskusile na najlepši možen način. Želele smo se približati prvemu tropu in se kaj dogovoriti. Po prvem šoku, ko so nas zagledali, so si neverjetno hitro opomogli in končno smo spoznale bunke.

Razumele smo več. Ali vsaj znale. Počasi smo si ugrabljale, enega po enega. Življenje v gverili nam je v marsičem zadoščalo. Praktično vedno s plodom v trebuhu smo uživale v radostih tega sveta. Enkrat letno smo se odpravljale na bojni pohod. Desetletja so tekla in družina se je večala. Kmalu se nas je nabralo dovolj, da letna srečanja s tistimi, ki so nas odklanjali, niso več bila potrebna. Začela se je naša učna ura. Bivale smo v gibanju. Dolgo smo potrebovale, da smo se naučile, da je moč živeti tudi na mestu. Eno je znati, drugo želeti. Poizkusile smo tudi to, a je nemir postajal premočan. Morale smo naprej. Tu in tam smo jih po nekaj pustile, da ohranjajo znanje, da ohranjajo življenje na mestu. Z ostalimi smo vedno morale naprej. Tja, kjer nas še nikoli ni bilo.

Počasi smo se pomikale skozi svet vse do tiste daljne točke, kjer ni bilo več videti niti ene opice, kjer smo se ustavile ob toplem morju, ki je uspelo nemir uspešno krotiti.

To so bili težki časi. Tako daleč so, da so že lepi, pa vseeno. Spomin na prve korake, prehojene v resničnosti. Nevednost nas je obdajala kamorkoli smo stopile. Kmalu je bilo jasno, da je bila nevednost ravno naša. Vsi tisti trenutki, ko smo hotele opičnjakom kaj dopovedati, trenutki, ko so se rojevali otroci, ko so nam še pred tem rasli trebuhi. Kako nepredstavljivo in čudežno. Kljub vsem pripravam. Kako so nas jezili prvi otroci. Dolgo smo potrebovale, da smo ugotovile, da daljnočutja naši potomci očitno nikoli ne bodo deležni. Nekaj kasneje smo ugotovile, da daljnonosja tudi ne. Kot že tolikokrat, ravno, ko smo nekaj ugotovile, smo se zmotile. Začutile smo, da nekaj vemo, pa smo v resnici zgolj nehale verjeti. Se je vse to izkazalo mnogo kasneje. Veliko vzgojnih metod smo vmes preučile in ko danes gledamo nazaj, se nam zdi čudež, da nobenega nismo ugonobile. Rahlo čudno se nam je zdelo, da so še posebej čisto prvi potomci bili mnogo bolj podobni našemu očetu kot nam, ampak temu nismo posvečale posebne pozornosti, čeprav se je do konca tudi to neverjetno spremenilo. Bolj so se naši potomci množili, bolj so pomagali zapletati vse tisto, kar se je zdelo razumljivo. Bolj smo kot z vrha gore imele krasen razgled, manj nam je bilo jasno, kaj vidimo. Hitro smo se naučile vso to maso usmerjati, zgolj z uporabo njihovih lastnih lastnosti in z vstopanjem v njihove misli, pa vseeno nismo znale občutiti kako zares vse skupaj deluje. Troje v enem žal ne zmore občutiti kako je, ko si enkrat sam.

Pa smo se nekako vsega priučile in sčasoma vedno več razumele. Verjetno nam od resničnih stvari danes ostaja zgolj nekaj skrivnosti. Ena od njih je kaj se je zgodilo tistega dne, ko smo po naskoku na enega njih ugotovile, da malo za njim hodi mlada samica. Tonček sem jo pogledal in pogleda nisem znal odmakniti. Samica je zrla nazaj in za hip se je zazdelo, kot da bova odletela s tega sveta. V zmedenosti tistega trenutka bi opičnjak skoraj ušel. Resničnost se je hitro vrnila, njega smo odvlekle še malo dlje od tropa in si ga vzele, ona je obstala tam in na karkoli že čakala, Tonček pa je vse odtlej govorila in mislila izključno po moško. Čeprav sploh še obstajala ni čisto zares.

Minevali so jim dnevi in desetletja. Drugi okoli njih so postajali utrinki. So prišli in potem še odšli. Z njimi nihče ne ostane. Že dolgo nazaj so se o nekaterih rečeh nehale spraševati. Vsaj za nekaj časa.

Časi tečejo in z njimi pritekajo izkušnje. So Tinček, Tonček in Tunček že mislile, da vse razumejo, ko je ogenj iz zemlje za dolgo potemnil nebo. Takrat so, vsaka zase, vsaka drugače, hkrati ugotovile, da nekaterim potem nikoli ni konca. Od takrat dalje jim je bilo marsikaj lažje. Takrat so tudi edinkrat v svojih življenjih jokale. Bilo je hudo. Ampak časi ne nehajo teči.

Prišla je noč, ki je kot vedno nasledila dan, in hkrati se jim je zjasnilo. Brez besed so se odpravile na daljši sprehod. Po nekaj dnevih hoje so prišle na križišče, ki so ga tolikokrat videle v svojih sanjah. Prišel je trenutek. Križišče je bilo visoko v gorah in takrat, še mnogo pred tem, preden je sploh nastalo. Pogled je bil pravi. Daleč, na različne strani. Neznano se je razprostranilo koder je segel pogled. Spet in hkrati še prvič.

Ob prvem sončnem zahodu so sedle in se razgovorile. Morda zgolj v mislih.

TriT so se dogovorile, da razcepijo svojo enost. Jasno jim je bilo, da je nastopil čas za možnost izbire. Samo na tak način je mogoče kamorkoli priti jim je vedno govorila mati Delfinka. Še danes sicer ne vemo, če zares razumemo, kaj je Delfinka s tem mislila ampak takrat smo se odločile, čeprav verjetno odločitev ne moreš reči nečemu, kar se je moralo zgoditi. Ne vemo, zakaj je nikoli nismo ali ne bomo vprašale.

Izbrale smo žreb. To je bila naša prva odločitev. Prva izbira.

* * *

RAJ NA ZEMLJI

LanChil(o)e

ŠESTI DAN

Črna je bila Afrika. Že tudi v časih davno nazaj je bila črna. Vse ostalo je bilo pa precej drugače. O človeški rasi ni bilo ne duha ne sluha.

Sicer je bil to raj.

Bila je ena opica, od rojstva nekoliko drugačna od drugih. In bolj so se zaradi njene drugačnosti množile bunke, ki jih je njena koža prejemala, bolj je bila drugačna. In v resnici sploh ni bila opica. Bila je opičnjak. Bil je opičnjak.

Opičnjak je bil slej ko prej prisiljen ugotoviti, da je edina cena, ki mu omogoča obstajati, kjer je že obstajal, da začne postajati malo manj drugačen. Še danes nihče ne ve, saj o tem nikomur ni nič povedal oziroma vsaj ne svojim otrokom, torej nam, ki to pišemo, ali je odšel v begu v rešitev svoje drugačnosti ali ga je preprosto gnala sla po še več drugačnosti. Vemo pa, da je odšel.

Pa ta opičnjak sploh ni bil edini čuden opičnjak. Vsi vedo, da je že davno tega, mnogo in mnogo celih življenj nazaj, bil nek drugi opičnjak, ki je bil drugačen. Pravzaprav bi temu drugemu opičnjaku morali reči prvi opičnjak in našemu drugi… Hja, zapleteno… No, torej ta drugi, torej prvi opičnjak, torej tisti izmed njiju, ki se je porodil prej kot tisti drugi, naj bi bil tudi videti precej drugačen in bil je toliko močnejši, da je bunke raje delil kot prejemal. Ni bil ravno takšen, kot je bil naš oče opičnjak. In ta drugi, prvi, torej večji in močnejši opičnjak, je mirno živel, se plodil in se pustil razvajati vsem mogočim radostim življenja. Hkrati je bil pa ta velik in močan opičnjak precej rahločutne narave in se je stalno zavedal svoje drugačnosti in z njo povezanega odpora, ki so ga strahu navkljub čutili vsi njegovi podaniki in še posebej podanice pri izvajanju svojih od boga danih dolžnosti. In to mu ni dalo spati. Ko je dosegel zrelo dobo, se je odločil, pobral vse potomstvo, ki ga je zaplodil dotlej, in za vsak slučaj le dve z njim najbolj sprijaznjeni samici, se poslovil od svojih ne čisto bratov našega tropa in se odpravil na sever, daleč v svet. Njegovi potomci so še dolga neskončnoletja naseljevali širne pokrajine večine sveta in sloves o raju raznesli daleč tja, kjer mu je mnogo kasneje lahko nekdo drugačen prisluhnil.

Prebijanje v neznano se mu je sprva zazdelo kot neskončno prijazna in domača mu igra. Rastline in živali, ves svet, ki ga je obdajal, vse je bilo enako kot vse doslej. Edino, kar je bilo v življenju drugače, je bila odsotnost opic. Po nekaj dneh, že se mu je zazdelo, da se je odločil pravilno in je raj z napako zamenjal za takega brez nje, kar bi tudi lahko bil eden njegovih ciljev, je ugotovil, da so opice tudi drugje. Naš opičnjak se je izjemno hitro učil in dojel je, da njegov svet ni en svet, ampak je sestavljen iz več svetov, ki ležijo tesno drug ob drugem, so si neverjetno podobni, čeprav med njimi vedno obstaja vsaj malenkostna in še zdaleč ne nujno nepomembna razlika in med katerimi je mogoče celo prehajati. In naučil se je, da niso samo opice v njegovem svetu takšne, ampak so očitno opice vseh svetov čudno nastrojene zoper čudne opičnjake.

Dolgo je hodil. Se prebijal. Vse novo, tuje, vse domače. A lepega dne, na nežni vzpetini, je v daljavi zazrl nekaj, česar mu ni bilo dano razumeti. Pokrajina, ki jo je gledal vse te dolge dneve, se je na neki točki, še davno prej, ko se je začelo obzorje, preprosto končala. Nekaj, kar je večno in neskončno, nekaj, kar je vse, kar nas obdaja, se je tam nekje končevalo. Cmok je bil še najmanj, kar se mu je naredilo v telesu. Namesto vsega, kar bi tam moralo biti, samo neka modra reka, ki se nikjer ne konča. O strahu seveda že dolgo ni razmišljal več. O strahu je domislil vse med vsem čakanjem na to, da bunke njegovih soopic ne padajo več. Sicer res tudi ni kaj dosti razumel, ampak mu je bilo hkrati nemudoma jasno, da tja mora oditi in tam počakati. Na karkoli že.

Minili so meseci. Opičnjak je sedel na obali, gledal obzorje, se celo skoraj naučil loviti ribe in se predvsem ni čisto znal odločiti, če je kam prispel ali je še na poti. Mnogo misli, ki so mu ves čas rojile po glavi mu je bilo prej v napoto kot v korist. Jasno mu je bilo, da bunk v njegovem življenju ni. Ampak ves čas se mu je narahlo zdelo, da mu mora nekaj manjkati. In je tuhtal…

Bil je nič kaj poseben večer, ko je čisto do brega, kjer je ležal opičnjak in ponovno razmišljal, kaj za vraga ta neskončna voda počne tukaj, kjer bi moral biti svet, priplavala Delfinka. Jasno je, da Delfinka ni mogla biti čisto navadna delfinka. Taka zagotovo ne bi zmogla očarati opičnjaka, ki žal že dolgo ni imel več veselja do navadnih reči. In taka bi se ne zmogla odločiti, kot se je. Delfinka je bila bolj lepa, bolj nežna, bolj gibka in bolj čuteča kot katerakoli druga kadarkoli, prej ali potem živeča delfinka. Delfinka je bila tudi drugačna. Delfinka, ki jo je naš opičnjak že pred dolgimi dnevi očaral s svojim pogledom, je seveda vedela, da se še takšen opičnjak ni sposoben upreti njenim čarom in res, ko jo je zagledal, je njegovo telo reagiralo še močneje kot takrat, ko je na vrhu griča prvič zagledal to čudežno vodo, ki mu je zdaj prinesla to, še bolj čudežno bitje.

Razumel je še manj kot sicer, pa vseeno se mu nikoli več ni vrnil občutek, da bi mu morda lahko kaj manjkalo. Edino, kar se je z njenim prihodom zares spremenilo, je bilo to, da ni več zrl v neskončnost velike vode, saj je raje zrl v neskončnost njenih oči, kjer mu je bila seveda na voljo tudi vsa neskončnost vseh velikih voda. Poslušal je njene zgodbe in sram ga je bilo, da bi ob tem pripovedoval svoje. Saj je vedel veliko. Vedel je, da je več svetov. Vedel je, da ga skoraj povsod bunkajo, čeprav ga že dolgo ni bunkal nihče. A vseeno ni znal povedati nič, kar bi se v njegovih očeh lahko primerjalo z zgodbami o svetu stran od sveta, kjer vse prekriva nežen zmrznjen zrak in iz ust ob vsakem izdihu prihaja majhna nevihta. Ni je znal osupniti enako kot so njega osupnile zgodbe o podzemnih gradovih potopljenega sveta, od koder so vsi delfini doma. Ni je mogel razumeti, ko mu je razlagala o daljnočutju. In o tem, kako delfini lahko daljnonosijo duše, iz enega telesa v drugega, in kako živijo delfini, ki gostijo na stotine duš, ki so kljub vsemu zgolj eno, veliko med njimi takih, ki so bile že pred začetkom vsega. Ni razumel, da njenih opisov duha ni moč prijeti v roko in jih oblizniti. Mnogo je bilo zgodb, ki jih ni razumel, pa vseeno mu to ni odgnalo smehljaja zadovoljstva z obraza. In žal se tudi nikoli ni spomnil, da bi svet levov, gazel, igrivih hijen, vetra, vonjev in okusov, vse globoko sredi sveta, lahko predstavljalo nekaj, česar Delfinka ne pozna. Ona ga o tem ni znala vprašati.

Edino čas je bil, ki je ves čas enako tekel in dolga leta so v silni ljubezni minila, ko se je nekoliko nenavadnemu paru rodil otrok. Hm… otrok… no, nekako…., torej, bili so trije. Ampak v resnici kot iz enega kosa. Enaki kot banana banani. In ne samo to, tudi sicer so bili nenavadni kot še nič, kar so kadarkoli videle njune oči. Še najbolj so bili podobni opičnjaku, je že res, ampak praktično po celem telesu so bili brez vsake dlake. In usta jim je potegnilo tja nekam noter, globoko v obraz, in tudi sicer je bila cela glava nekoliko po delfinovsko zapotegnjena. Pa repa niso imeli in že zelo mladi so se začeli premikati po zgolj dveh okončinah, kakor Delfinka kadar je zaplesala svoj čudoviti stebrni ples.

Ampak, seveda, da ne bo pomote, pogledi njihovih staršev so izkazovali zgolj neskončno ljubezen in presilno občudovanje. Edino, kjer si opičnjak nikoli ni znal pomagati in premagati vsaj nasmeška, so bile njihove tako smešno kratke roke.

Rodile so se Tinček, Tonček in Tunček. Pisalo se je leto gospodovo bogvekdaj. Še za gospoda ne vemo, kateri je bil.

* * *

RAJ NA ZEMLJI
LanChil(o)e

Ali še bolje,

ŠESTI DAN

DAS EXPERIMENT

V OSEMDESETIH DNEH OKOLI SVETA

NEKAJ VMES

POD SVOBODNIM SONCEM

TINČEK, TONČEK, TUNČEK, NA POTI IZ RAJA V RAJ

JE GOSPOD USTVARIL GOSPODA IN GOSPO

Seveda ne bom pisal o lahko rečem kultnem filmu, niti ne o resničnosti, ki ga je porodila, pa bi bilo že prvo, kaj šele drugo, bolj vredno elektronov, ki poganjajo te črke.

Ljubim eksperiment, čeprav dvomim, da sploh vem, kaj to je. Eksperiment, ki sem ga naredil s tistim zadržanim, modrookim dečkom, vljudnim, lepo vzgojenim in ga pokvaril v dno duše. Kot črna luknja, ki požrešno golta vse, brez da bi ob tem karkoli občutila.

Vsakič znova, ko se lotim tega vprašanja, pregorim. Ali sem bolj drugačen, ali bolj isti, kot sem bil nekoč?

Morda bi vse skupaj zaslužilo obrazložitev. Ampak, ko bi le bilo tako enostavno…

Naj poskusim malo drugače. Prijeten nočni sprehod v še bolj prijetni družbi po obali. Usedeš se na klop in že ti večer pokvari skupina palicajev, ki si želi pestrosti večera. Pretipajo te po vsem, kar si in se silno zabavajo, ko ti v žepu odkrijejo joint. Namesto, da bi zločinec v kazni trpel, se je vse skupaj sprevrglo v dolgo trajajočo zabavo. Noč preživeta na policijski postaji bi bila sicer čisto prijetna, če ne bi spoznal prikupnega dekleta, ki je noč naredila izjemno. Naslednji dan sem jo, po sedemdeset kilometrskem kolesarjenju do sodnika za prekrške, spet srečal tam, kjer smo potem s sodnico prav prijetno klepetali. Hudo ji je bilo, ko smo vseeno morali zbarantati nek približek kazni, saj si spregledati preprosto ni upala. Še dobro, da je bila tuja ta dežela, kjer je sodnikom hudo, ko sodijo in ne naša. Z dekletom, njenim bratom in njuno mamo smo hitro postali na pol družina. S kolesom vred so naju naložili v majhen avto in skupno smo v obratno smer prevozili istih sedemdeset kilometrov, ki so za dolgo vzpostavili zelo lep stik. To, da sem se v dekle tudi rahlo zaljubil, ni v nikakršni navezi z ničemer, saj se mi take stvari dogajajo tudi izven sodišč.

Dobim nekoč kasneje pismo (nikakor priporočeno) in me sodišče vabi k sebi na obisk. Precej težko je bilo sicer, ampak nekako sem se prebil do informacije, da je vse to še vedno tisti joint iz neke druge dežele. Za sodišča, kot so naša, učinkovita in strokovna je naravnost neverjetno, da so mi uspeli poslati papir, ki je bil v nasprotju čisto z vsem, kar bi morali poznati. Seveda sem ga, nadut kot sem, zaradi vseh napak, kot neobstoječega preprosto ignoriral. Država lahko marsikaj počne, pa vseeno je pri tem dolžna biti vsaj malo spoštljiva. Mislim, da je vabilo, ki je bilo seveda deležno enake usode kot prvo, še enkrat prispelo, v enaki obliki in tretjič so me sredi noči zbudili miličniki z nekim drugim imenom. Na srečo sem se na prisilno privedbo lahko vsaj odpeljal s svojim avtomobilom. Po petih urah, ko nihče ni znal povedati popolnoma nič drugega kot da grem na sodišče me odpeljejo h gospe, ki je mislila, da živi v ameriškem filmu in ne v koži slovenske sodnice. Ko neha s svojo pridigo ob kateri sem obstal odprtih ust, kar se mi ne zgodi pogosto, saj večinoma živim z zaprtimi, mi izroči ovojnico in se poslovi. Nikakor nisem mogel dojeti, da mi je poslala nekaj popolnoma napačno pisanih vabil, polnih groženj, ki niso imele nobene podlage in nadme sredi noči poslala bojne pse, da mi je nekaj izročila, čeprav je bilo to izrecno prepovedano? Kot piše v črkah zakona mi tiste ovojnice celo sploh ne bi smela skušati izročiti, kaj šele na silo. Ne smem kriviti samo nje. Takšno pisanje mora iti čez nekaj strokovno cenjenih rok in nikjer se ni zataknilo. Pa se v ravno teh rokah sicer rado zatakne. Naiven, kot sem bil, sem se celo pritožil. Ker pojma nisem imel, kako se mi dogaja pravno nemogoča možnost, sem vse skupaj poslal predsedniku sodišča, ki je počakal slaba dva meseca in mi odgovoril, da takšna je pač njihova praksa in da zato je vse v redu. Kljub moji neskončno ponižni prošnji mi ni želel povedati niti najmanjše pravne podlage. Nič. Tako delamo in pika. Vsaj za sodnico vem, da so ji kasneje jasno razložili, da v tej deželi imamo celo predpise. Ne vem, če je to razumela. Bi lahko še nadaljeval, pa naj bo dovolj. Se je dogajalo še nekaj let v neskončno zanimivih postopkih. Vsakič znova so me prelepo presenečali. Moja domovina stvari ne dela narobe. Preden sem storil korak v smer, ki je kasneje postala izjemno moderna, sem ugotovil, da je včasih še najbolje tisto neizrečeno. Sem se bal končnega poraza ali končne zmage? Sem se bal ugotoviti, da ne enega, ne drugega sploh ni? Naučil sem se več, kot bi si sicer lahko kvečjemu želel. Naučil sem se, kasneje videti še marsikaj.

Rad bi se komu od njih ali še raje, vsem naenkrat zazrl v oči. Še celo sovražnika je treba poznati, kaj šele prijatelja.

Kaj sem sploh hotel povedati? Najprej tisto plehko. Da je vsaka slaba stvar v življenju samo čudovita priložnost za mnogo krasnih stvari. In potem še tisto pomembno. Da je moje otroštvo zaznamovano s travmo. Travmo, ki ji ne najdem zdravila. Danes odraslega so me silili v otroško kožo.

Pa nič nisem hotel povedati. Kot tudi drugače nikoli. Samo utrinek. Preblisk, trenutek. Utvara. Utrinek ene izmed neskončno resničnosti. Veliko izmed njih resničnih in veliko izmišljenih. Ali pač ne. Kot vedno. Upam, da nekoč med resnico in izmišljotino ne bom več ločil. Utrinek hrepenenja, ob vonju tujih las prežetih s prepečeno morsko soljo, za katerega sem moral plačati ceno in odrasti. Resničnost je odprla svoje duri in če sem hotel naprej, sem moral vstopiti. Resničnost je povedala, da ni taka, kot se zdi in da na nekatere stvari lahko preprosto, kar pozabim. Ne pozabljam. Ne še.

Kako neskončno nič najbrž ne bi bilo iz te zgodbe, če bi mi takrat katerokoli sodišče dalo prav. Hvala. Hvala meni, da sem se pravi čas ustavil in hvala tistim, ki so mi ta čas pustili.

Sem imel resne pomisleke. Dandanašnji je vsepovsod vse polno takšnih in drugačnih zgodb. Nekatere, kot vse druge, resnične in druge ne. Pretežno zavajajoče. Tako neskončno poceni možnost zbujanja poceni pozornosti. Ampak upam, da nisem sam kriv, da so moje frustracije plehke. In to, da za marsikoga napisano ne bo v celoti razumljivo, je nekaj, kar mu zavidam.

Veliko je utrinkov. Tudi frustracija je več kot ena.

V osemdesetih dneh okoli sveta je nekaj, kar bom storil. Da ne bom izviren. Nič zares in nič velikega, ampak odločil sem se. V osemdesetih dneh okoli sveta. Brez podmornice in čolna. Veliko po zraku.

Sploh ni prvič. Opažam, kako rad zapišem, da je kaj neskončno. Oddaljujem kaj od sebe? Neskončnost, ki beži od končnega? Ali končno, ki beži pred neskončnim? V osemdesetih dneh okrog sveta in ostanejo mi samo besede, ki so rešene vsega smisla. Pa to ne pomeni, da so ga doslej imele. Vsaj nekaj njih ga zagotovo nima. Vem.

Začelo se je zelo ponesreči in v popolnoma drugo smer. Po prvi misli jih je bilo še nekaj in zgodilo se je, da sem si tako zamislil. Že dolgo nazaj, ko mi sploh ni bilo več všeč in bi stvar brez večje škode še zaustavil ali preusmeril, sem se odločil, da je včasih tudi pri slabi odločitvi dobro vztrajati. Vsaj veš zakaj. Ko pozabim, da moje besede ne govorijo o tem kaj sem nekoč mislil in občutil temveč zgolj o tem, kar je v njih napisano, mi celo postane všeč. Ampak trenutki pozabe so redki. In ko gledam gole besede… Vesel bi bil, če bi lahko bilo drugače. Pa ne morem biti drugega, kot to, kar sem.

Sem spet odjadral. Sem hotel napisati samo napovednik za naslednji Šesti dan.

Kmalu.

Tinček, Tonček in Tunček, srečno!

www.rajnazemlji.net

LanChil(o)e

***
Se lahko spomnim samo tistih dveh deklet, ki sta se igrali kot mlada kužka.

Potem me spomin pripelje do vseh ostalih deklet. In na koncu je samo še dekle, ki je bilo na začetku.

In poleg deklet je tudi otrok, ki ga je mati skozi park vodila na povodcu. Otrok je deloval srečno in prav nič omejeno. Če je bila šala, je ni razumel nihče.

Ne poleg otroka, temveč malo pred njim, še kip v parku ob reki. Iz živih ljudi. Med mrtvimi kipi je stala trojica, v položaju, ki za telesa ni mogel biti ravno prijeten. Zvito, neenakomerno obremenjena, vsak z dvignjeno po eno nogo, na pol prepleteni so stali nepremično celo tisto uro, ko smo si bili blizu. Jaz sem odšel, ne oni. Kot spomenik bogu, ki pravi, oče, brez zamere, ampak ni nam ravno udobno. Če je mogoče, …, prosim… In ta spomenik je prepeval. Glasbo od nikoder, ki je bila zgolj zvok. Za hip se mi je zazdelo, da sem moral priti v Čile, da sem začutil čar pevskega zbora v kakšni mrzli ruski pravoslavni cerkvi.

Hvala. Hvala kipom, prodajalcem cigaret in mitničarjem v javna stranišča. Hvala usodi in hvala nasmehom, ki so me spremljali v dobrem in slabem.

Hvala za vstop v tuja življenja. Lepo je bilo biti gost ali naključni mimoidoči. Lepo je bilo biti skoraj nevidni opazovalec nekega dneva, za katerega veš, da je bil namenjen zgolj nekomu drugemu. Pustili so mi, da sem vse, kar sem moral biti. Ponovno, kot že tolikokrat doslej, so me vsem mojim pomanjkljivostim navkljub, pustili živeti. Tudi v svojih svetovih.

Hvala za vse tiste napise, gospod pešec, prosimo oprostite, ker motimo vaš red s tem, ko gradimo za vas, obešene na ograjah gradbišč, ki so nasilno posegala v pločnike, ali, gospod voznik, hvala, ker vozite previdno in počasi. Mi je jasno, da s tistim gospodom nihče ni imel v mislih mene, pa vseeno včasih rad vzamem tudi kaj, kar je bilo namenjeno drugim.

Hvala poletju, ki me je razveseljevalo, ko bi moral biti v zimi.

Hvala tudi nekaterim v domovini.

In še čisto posebej. Hvala.

Un beso de naranja. Desde lejos.

Kaj lahko pomeni simbolika domnevnega ateista, ki najde slast v tem, da se usede na letalo in odleti v nebo ravno na dan Marijinega vnebovzetja. Če že moram obupati nad dejstvom, da sem novi mesija, morda si vsaj domišljam postati božja mati. Brezmadežno spočetje, ki mu sledi sicer še kako madežno, pa zato nič manj čudežno rojstvo iz mojega telesa.

Morda je mesija Gea in svoje sveto materinstvo izvršujem, ne da bi vedel. Je Marija resnično lahko razumela, koga je donosila in dojila?

Zgodbe več ne more biti. Šlo je v resnici zgolj zame. Za moj svet, kot sem ga hotel graditi. Za nekaj kar sem hotel postaviti v okvir resničnosti, ki sem jo želel narediti sam. Znižati si možnosti, kolikor se da in skočiti. Kot bi opisoval knjigo in ves čas govoril o platnicah. Občutki, misli, mnogo reči, ki so mi dajale vse. Poskus preliti to na papir bi bil kot izdaja. Predstavljanje napačnih ali nepopolnih dejstev o stvareh, ki jih nekako slutiš in še zdaleč ne razumeš je gnusno dejanje za katerega nikoli ne želim biti sojen. Zdaj hočem biti samo površinski. Ostalo je zame. Upam, da sem bil površinski…

Namen je bil dosežen. Presežen. In zraven je navrglo še nekaj stvari, kar tako, v dobrodošlico nekomu od daleč. Hecni smo. Vedno se najprej odločimo in potem, če je tako ali drugače potrebno, včasih to naknadno utemeljimo. In za odločitev potem trdimo, da je bila pretehtana. Saj je res vse pretehtano. Za vsak gram se ve, kje bi moral biti. Enaindvajset gramov so težke duše ljudi, ki gredo po smrti v vice. Tisti s težjimi gredo neposredno v pekel, saj so očitno drugim duše jemali. Tisti, katerim so jo jemali, gredo s svojimi nekaj gramskimi dušami, če je treba skozi vse rdeče luči na nebeško intenzivno nego. Vseeno? Ni.

Želim še malo podoživeti… dokler se črke svetijo na ekranu sem še v tistem svetu daleč. Se malo bojim, da se bo, ko enkrat tole zaprem, začelo neko novo življenje. Magija sicer nikamor ne bo odšla, pa verjamem, da je mogoče ne bom sposoben občutiti. Vsaj ne povsem iskreno.

Kot sem že zapisal. Zdaj se moram spet postaviti na sredo ceste in čakati.

In ne vem zakaj vedno, na vsak način moram vsaj malo lagati…

Ni se začelo z Jožetom Pučnikom. Začelo se je že davno prej.

www.rajnazemlji.net

LanChil(o)e

Je bilo Marijino vnebovzetje še daleč. Se je takrat zdelo tako. Prišlo je in jaz sem še tu.