raj na zemlji

RAJ NA ZEMLJI

LanChil(o)e

***
prepustiti se.

kot na smučkah ali kolesu. pride trenutek, ko si moraš priznati, da si izgubil oblast. takrat samo še drsi. življenje mimo tebe. takrat se lahko ustrašiš, zakrčiš in upaš, da vse skupaj ne bo izpadlo prehudo. lahko se sprostiš. prepustiš. samo reagiraš, na vse veje in korenine, ki ti brzijo skozi vidno polje. ne veš, kaj se dogaja. takrat se misel ugasne in motor v glavi dela neko svojo reč. adrenalin ti pomaga preživeti na način, da razum varno anestezira. kot galeb, ki prhne s končkom enega peresa. postaneš eno z vsem in kakor se ti odmikaš drevesom, se drevesa odmikajo tebi.

prepustiti se, kot vedno doslej. kam me to pelje? danes se mi pojavljajo more zaradi stvari izpred več kot deset let. prevečkrat se mi zgodi, da se danes zaziram v prepade, ob katerih sem nekoč hodil. kaj bo, ko se jim pridružijo še današnji prepadi? Ampak, ko enkrat zdrsneš, te nič več ne ustavi. na smučeh ali kolesu se enkrat pojavi ravnina. če ti že prej ne pomaga kakšno drevo. in kaj te lahko ustavi, ko na okus pride norost? ne vem. sem že napisal, da je verjetno potrebna kakšna repatica. naravnost v čelo. bolj se zavedam, kako neskončno boleč bo lahko padec, bolj sem prepričan, da zagotovo odtehta. ko padem, upam da bom padel dovolj nizko, da ne bom sposoben niti razumeti, kje sem nekoč bil. če ne padem, mislim da bom vedno vedel, kje vse sem že bil.

ko sem se učil voziti s kolesom, sem pozabil, da je stvari včasih koristno obravnavati celostno. ko sem se bližal precej topoumni steni, ki se ni bila pripravljena premakniti, se mi je kot od božje besede zjasnilo, da še nikoli nisem sanjal o tem, kako se na kolesu zavira. tudi tega sem se enkrat naučil, ampak tistikrat sem se naučil zgolj, kako se ne zavira. bolelo me je. sam sem se šel zdravnika in po treh tednih sem si vseeno privoščil še nekaj boljšega, ker je bila rana čudovito zagnojena. naslednjič sem vse znal opraviti sam, ne da bi mi bilo potem treba iti še k zdravniku. še danes me boli, kadar mi kakšen tujek hoče vstopiti v telo, skozi razmesarjeno kožo. očitno se nekaterih stvari nikoli ne naveličamo in ni čisto vse tako, da za to lahko postanemo neobčutljivi.

solza
deklica, ki zmaguje na takšnih in drugačnih tekmovanjih. precej starejši deček, v resničnostnem šovu. nimata veliko skupnega. uspeti. edina pot, ki je preostala vsem tistim živečim v bedi mraka. ne vznemirjajmo se, če so življenja obdana s smradom gnilobe. s posebnim, tako značilnim priokusom v ustih. gniloba je tisto, kar zaznavaš z vsemi čuti. obstaja pot, ki je jasna in ne v celoti nedosegljiva. uspeti. škoda besed za ljudi, ki hodimo svojo pot, zreli kakor kadarkoli bomo. ampak deklica, ki se ne bo smela igrati s polži, ampak bo morala peti. otroci so naložba za starost. otroci nam morajo v naši starosti dati vse tisto, do česar se do starosti nismo privlekli sami. če prej nismo dosegli uspeha …

ponižujoče je do človeka, da mu sistem jasno pokaže, da je navadno govno. hkrati mu ponudi možnost, da, če bo dovolj govna na dovolj lep način pojedel, bo morda dobil priliko, da poizkusi, kako je, ko se ukvarjaš zgolj še s tem, kako po drugih srati. nekateri izmed uspelih se bodo morda utegnili obdržati, drugi bodo lebdeli nekje vmes, kot v kakšnih vicah. raj in pekel sta se preselila na zemljo. gre zgolj za nebesa uspešnih in pekel neuspešnih. bolj ko hočejo biti nebesa nebeška, bolj mora biti pekel peklenski. tretji bodo drseli nazaj, vse do dna, kjer jim bo sistem vsak dan znova, le da odtlej brez kamer, dokazoval, da so zgolj govno. in popolnoma vseeno bo, če bodo jedli govno ali pač nič. lepo je, če človeku, ki ima pekel na zemlji, ponudiš vsaj možnost, da že na zemlji pride v nebesa in seveda ne bi bilo slabo, če bi se takšna možnost večkrat ponujala tudi v obratno smer, tistemu v nebesih na zemlji. postali smo nestrpni. ne zadošča nam več potem, v naslednjem življenju. hočemo in potrebujemo zdaj.

amen.
všeč mi je, če kdo razmišlja o nekom. všeč mi je, ko kdo o drugem govori. če govori o dobrem, s tem sporoča, kakšen si lahko. kaj vse se ponuja in med čim lahko izbiraš. če govori o slabem, s tem sporoča, kakšen ti v nekih očeh ni treba biti. čemu vse se je morda moč izogniti in s čim moraš računati. oči je neskončno veliko. če ne govori o ničemer ti s tem sporoča …

všeč mi je, da se je to zaključilo. ponosno sem gledal otroka, ki je rasel. zdaj se ga malo sramujem. karkoli že je, ni to, kar sem iz njega hotel narediti. ne znam mu pustiti, da bi bil zgolj sam svoj. ne znam mu nuditi, kar pričakujem, da vsi nudijo meni. pa naj mi bo to v poduk, svetilnik, na poti naprej. svetilnik, ki opozori, kje čer leži.

sproti se je nabiralo. ko sem čakal, da čas teče svojo pot. hotel sem umestiti v sredino, kot dodaten uvod. pa se mi je zazdelo, da bi mi bilo mnogo ljubše, če zgodbo, ki to sploh ni, nežno postavim v ovoj iz resnice. zgodba, ki to sploh ni, je krhka, kot jaz sam. vzameš nekaj resnice, povežeš z veliko ugibanja in izmišljotin; laži? trikrat pljuneš čez levo ramo, vse skupaj dobro premešaš in postaviš pod ozonsko luknjo južne poloble na sonce za dobrih dvajset minut, da se nežno zapeče. ga ni boljšega oklepa, ki te obrani pred resnico. tako bo morda držalo. učim se počasi. tokrat sem malo predelal obliko. čas je, da se posvetim še vsebini.

zdaj bom preskočil v zdaj. in s tem bom izginil.

RAJ NA ZEMLJI

LanChil(o)e

***
vse zori

ravno sem se spomnil na nek davno pozabljen spomin. tako izoliran od vsega drugega okoli njega, ki je bilo nastopaško, nizko, ničvredno in na trenutke ogabno. na srečo sem se veliko naučil. ampak nazaj, k spominu. s prijateljem se pripeljeva v hotel z domnevno najboljšo restavracijo v mestu. čeprav hotel ni bil v mestu. sprejmejo naju s podaljševanjem nosu in razložijo, da imajo neko poročno slavje, da nimajo prostega niti enega stola. prošnje niso zalegle, ampak vseeno nama je čez nekaj minut, zaradi najine objestnosti ali njej navkljub, nekdo od nikoder prinesel neko mizo, jo postavil v jedilnico, skoraj kot častna gosta, tja med svate. v hipu pogrnil in pred naju postavil dva, morda iz istega niča prinešena stola, različna en drugemu in vsem ostalim v prostoru. svatje naju niso niti opazili. kot bi se okoli naju vrtel tri d film, ki bi bil nama v celoti na voljo, midva njemu zgolj z najinim časom. pa sem bil vesel, da sem se ga spomnil. zaradi nečesa drugega. ko je prinesel mizo, sva mu ponudila v njegovih očeh kar malo bogastvo. nagrada, napitnina, podkupnina? pogledal naju je na način, ki me je razveselil, ko sem se nanj spomnil. ne vem, kako je izgledal, vem, kako sem ga občutil. pogled, ki pove več kot tristo-stranska koncentrirano pisana obrazložitev. morda bi bilo za mojo dušo vseeno bolje, če bi on takrat tisti denar le vzel. nisem čisto pozabil, vsaj ne hote, in tudi zato ne zapisal, da je bilo celotno najino prepričevanje, da bi tam jedla, ko je še kazalo, da ne bova, povezano izključno z mahanjem s tistim šopom denarja in blesavim blebetanjem. v deželi, kjer so denar sicer cenili veliko bolj, kot poti, po katerih so do njega prišli.

zdaj bi najbrž moral kaj obrazložiti, da bi morda kdo kdaj moje navdušenje z menoj delil, ampak hkrati se mi zdi, da bi bilo tako nedosledno …

ravno sem se spomnil na nek davno pozabljen spomin. tako izoliran od vsega drugega, ki je bilo izjemno močno, lepo in malo boleče, nenavadno in novo. na srečo sem se poleg tega še veliko zgradil. ampak nazaj, k spominu. s prijateljico se pripeljeva v hotel z domnevno edino še odprto restavracijo v mestu. hotel je bil v najstrožjem centru mesta. sprejmejo naju s podaljševanjem nosu in razložijo, da zapirajo. kuhinja zaprta, jedilnica sredi pospravljanja. prošnje niso zalegle. niti sklicevanje na zelo čustvene reči. ampak vseeno so naju čez nekaj minut peljali v enako zaprto hotelsko kavarno in nama na mali kavarniški mizici pokazali, kaj pomeni, da se miza šibi pod dobrotami. da sva do te mize prišla, je bil potreben sestanek. nek natakar ali šef ali kdorsižebodi in kuhar. pogajali smo se kaj in za koliko denarja. v deželi, kjer so sicer cenili denar veliko bolj kot poti, po katerih so do njega prišli.

pot v srce

to je zgolj pot. pot do česa? pot v čile? pot v zgodbo? pot do TriT? vedno bolj se mi zdi, da ima tako lahko svoj pomen. no, pomen… ne ravno pomen, ampak pomen. pomen, kot mašilo. kot prašna cesta, ki nas sili, da na poti v potem goltamo prah, ki najraje požira našo sluznico. nekaj, kar s tistim potem zares nima nikakršne vsebinske zveze. nekaj, kar zna biti enako, čeprav položeno med katerimakoli drugima krajema. tampon. tampon med mano in vami. nekaj, s čimer nočem nič povedati, da bi s tem prikril, da z drugim nimam kaj povedati. ali zgolj trening? ali zgolj…?

se lahko odrečem svojim mislim?

v svojih mislih sem se spet boril. preklinjal. pljuval po marsičem, kar diha okoli nas. je kaj lepšega kot misel? še celo tista, ki je polna logičnih napak, temelji na nevednosti in kvečjemu po naključju pride do pravilnega rezultata, je lahko učinkovita v doseganju svojih ciljev. lepa je, kot je kvečjemu lahko še glasba. rešena vseh bremen resnice. ni več gravitacije. ni več črk, slik ali matematičnih znakov. svet, kjer ti nič ne postavi meje realnosti. hodiš po vodi, letiš, vse, kar želiš. misel je čudovita. nekaj najbolj nepopolnega, ki nas edino lahko bliža popolnosti. lepota, ki zmore biti sama sebi namen. droga, ki zasužnji vse, dušo in telo, prihodnost in preteklost. zato smo slovani lahko edino sužnji. preveč mislimo. se lahko odrečem svojim mislim? koliko ljudi je, ki jih življenje spravi na kolena. zgolj zato, ker mislijo napačne misli. danes se godi, tu, pred našimi očmi. ne ena zgodba, mnogo njih. da, misliti vsekakor. enako kot drugi. v isto smer in z isto vsebino. družbene vrednote določa večina, z maso svojih tolstih teles pritiskajo in rinejo. vztrajno, kot voli krčijo, ne tako majhno množico tistih, ki zgolj kričijo. odprite oči. pustimo ta hip podrobnosti, kaj in kako. včasih je že tako hudo, da ti sploh ni treba misliti napačno. včasih je dovolj že, če nekdo drug misli, da misliš, kar ne misliš. zgodi se ti svet, ki ga ne razumeš. bolj, ko ga razumeš, bolj postajaš majhen. majhen, nemočen in prestrašen. davno je tega, ko sem s široko odprtimi očmi vsak teden znova zrl v mojo radost. politikin zabavnik. potreboval sem dolgo let, da sem ugotovil, da je del te magije, ki mi jo je prinašal že naslov, zgolj ime časopisne hiše. takrat sem si predstavljal, da so časopisne hiše nekakšne tovarne igrač. tovarne magije, ki nam je sposobna spremeniti resničnost. očaran sem, kako je sposobna nedolžna otroška duša dojeti reči, ki jih razum doseže šele čez nekaj desetletij. med drugim, je ta politikin zabavnik imel rubriko „zgodbe, ki jih piše življenje“. politikin zabavnik je bil moj mentor dolga leta. kmalu sem razumel, da kljub vsej nelogičnosti in nesmiselnosti le-tega, vseeno tudi drugi živijo svoja življenja. ne zgolj jaz svojega. vsa ta življenja so v resnici veliko bolj pestra, kot si predstavljamo. zanimive zgodbe nosijo ljudje, ki jih včasih ne znajo povedati, včasih se tega zgolj bojijo, včasih pa jih niti ne znajo prepoznati sami. mnogo zgodb in z vsako nekaj usod.

se lahko odrečem svojim mislim? kaj slajšega od tega, kar ta droga ponuja. sedim na svojem otoku in gledam v vse. v želodcu mi kruli. vedno manj nas je, ki še vztrajamo na tem majhnem koščku sveta. ostali smo zgolj potok, jaz in majhno jabolko, za katerega sem se že pred petimi tedni odločil, da ga ne pojem. veliko več mi šteje celo, kot premečkano v čežano v trebuhu in še toliko več, kot smrdljivo izločeno za grmom. mi trije smo. midva z jabolkom bova slej ko prej odšla, potok bo morda za vedno. za dovolj vedno, da bo še videl toliko zgodb, da bo enako, kot bi videl vse. zares je manj hudo, kot sem se bal. krči znajo biti preklemano zoprni. mislim, da se proti omedlevicam ne bom več boril dolgo. ampak mislim lahko. enako, kot prvi dan, ko sem oblit s krvjo, edinkrat v svojem življenju, zagledal čudež. nepredstavljivo je preplavilo moje možgane, s tako neskončno silo, da so morali oditi k vragu. računalnik se je bil prisiljen sesesti. ko sem se iz sveta popolne in večne teme, preselil v čudež, poln nečesa, se je vsa tema od zunaj preselila v mojo glavo. že celo življenje jo z rokama na vso moč odgrabljujem, pa se mi vedno bolj zdi, da je vse skupaj bolj sizifovo delo. ampak, ko je bila tema še tako temna, zunaj ali znotraj, misel je vedno bila, čeravno meni nedosegljiva. ne morem se odreči moji misli. nočem in ne dam.

je edini način, da se borim z mojo norostjo ta, da sem nor? tisti hip, ko norosti poide sapa, bom obnemogel obležal in nemočen gledal, kako me bo preplavila norost in me počasi vzela nekam drugam, daleč stran. zgolj način, kako se boriti? noreti zgolj iz razlogov higiene. vsaj to, če se mi že ne ljubi v fitnes. naj bo noro, čimbolj, moje življenje in naj mi bo sreča naklonjena, da bom lahko čim več zraven.

***

RAJ NA ZEMLJI

LanChil(o)e

***
srce

a se je težko prebijal skozi življenje. njegov taksi je imel vse, le strank ne. v tistih časih naključnih potnikov ni bilo ne v soncu, ne ponoči, ne v dežju in ne kadarkoli sploh. posel je prihajal izključno po elektronih. izven virtualnega sveta ni bilo veliko. nekega dne se vozi po jesenskem mestu, polnem sveže nametanega umetnega listja, ko mu pomaha možak. deloval je popolnoma normalen, a vseeno… nekaj je bilo v njegovih očeh. seveda razmišljal ni veliko, razmišljal je o svoji sreči, ustavil in potnika vprašal za smer.

b je besno preklinjal. vedel je, da bi si ne smel kupiti teh čevljev. pa so izgledali tako nepokvarjeno… žulj ga je prisilil, da se je njegov vsakdanji obhod po popolnoma praznih ulicah, kjer na tleh nisi videl nikogar živega, razen morda včasih kakšne podgane, spremenil v muko in gnus nad celim svetom. ni videl druge, kot da pomaha prvemu taksiju, čeprav ga je bila misel na to, da bo sedel skupaj z neznanim človekom, neznansko odbijala. vedel je, da bi moral na prihod svojega taksija vseeno nekoliko čakati. odkar je imel na nogi kruto pošast, mu čakanje ni bilo več posebno po godu. presenetilo ga je, da sta s taksistom prav prijetno kramljala in kmalu sta se dogovorila, da bo njegov hišni taksist. b bi bil sicer presenečen, če bi mislil na to, da je nenavadno, da nekomu tako na hitro zaupa, pa je imel ta teden v mislih popolnoma druge reči in se to razmišljanje ni imelo kam umestiti.

a je ravno razmišljal, kam ga je v zadnjem letu pripeljalo življenje. od tistega dne, ko ga je čudežno nekdo ustavljal kar na sami cesti, so začela deževati takšna in drugačna naročila. posel se je množil. v enem letu je prilezel na dvajset avtomobilov s sedemdeset vozniki. prenosnik mu blinkne in b ga poprosi, da na pisti dvignejo nekega hudo pomembnega gosta. pri b a nikoli ni pomišljal. najraje je šel vedno sam, pa mu tokrat ni ravno bilo, saj ga je hudimano mikala puhteča koža golega dekleta pred njim. seveda je poslal najboljšega.

c se je kot vedno odpravil na delo uro prezgodaj. nikakor si nikoli ni dovolil, da bi karkoli prepustil naključju. zgodila se je okvara, za katero so mu kasneje razložili, da sploh ni teoretične možnosti, da se pripeti. prisiljen se je bil ustaviti. pripravljen na vse, se je usedel na kolo, ki ga je že nekaj deset let za vsak slučaj vedno vozil s seboj in se nemudoma pognal proti cilju. spotoma je želel urediti vse potrebno za ustrezen prevoz, ampak tisti hip, ko je vključil prenosnik je vanj z jasnega treščila strela. c je omedlel in tam so ga našli šele naslednji dan.

d se je peljala po brikete za sosedove otroke, ko je zagledala… ne, ni mogla verjeti… saj to vendar ni mogoče… kolo… ko se je že ustavila zraven kolesa in se mu začela bližati, je opazila, da dober meter stran v grmovju leži človek. nič ni razumela, pa jo je vseeno nekaj v njej, nekaj, na kar sploh ni imela nobenega vpliva, sililo, da je pristopila. v tistem trenutku je odprl oči in se zazrl naravnost vanjo. prešinilo jo je, česar se ni več nadejala. bilo je močno.

c je bil prepričan, da je mrtev. ni si znal razložiti, kako je končal v nebesih.

b je bil besen. hudo pomemben gost je od užaljenosti, ker je na pisti zaman čakal, znova zasedel isti, od svoje riti prej še topel sedež in se vrnil od koder je prišel. a se je trudil, obljubljal, bil je ponižen in skesan. ni vedel, kaj ga boli bolj. da se je izdal zaradi ženske kože, da ga je izneveril c, vedno od vseh daleč najboljši, da je nanj besen b, ki ga je imel za vzrok svoje sreče, čeprav si tega nikakor nikoli ni znal razložiti, ali zgolj to, da je življenje tako nepošteno.

glede na vse, naj ti bo, za tokrat, je rekel b, ampak vedi, da naslednjič ne želim slišati niti besede. takrat hočem tvoje častno slovo.

a je vedel, da si je s tem rešil življenje. posel je tekel, vozila so se množila.

c in d sta se kmalu poročila in imela mnogo otrok.

b je po nekaj letih hudo pomembnega gosta vseeno nekako prepričal, da ga ponovno obišče. a je tokrat poslal dva, c in d, vsakega s svojim vozilom. srečno sta prispela do piste, naložila hudo pomembnega gosta, vsak v svoje vozilo, in se odpravila proti b. kot so še mnogo kasneje razlagali, je to teoretično nemogoče, ampak obe vozili hkrati je nekaj poskrkalo. morda vase. ne vem.

b ni bil zadovoljen, ker so mu izgubili hudo pomembnega gosta. odločil se je, da ne bo več zaupal in si kupil lastno plovilo.

a sproti ni mogel slediti s pogledom, tako hitro se je vse premikalo. vse je izginjalo. kmalu si je želel, da bi imej vsaj še tisti taksi, ki ga je imel nekoč na začetku. pa so bile te sanje enako utopične, kot tiste, da se bo puhteča koža še kdaj vrnila in mu dopustila, da jo užije.

za tisti otok najbrž niti ne moremo reči, da zares obstaja. vseeno pa… tam so pristali. tam so ostali do konca svojih dni. c in d sta se ljubila, hudo pomembni gost je preklinjal.

***

RAJ NA ZEMLJI

LanChil(o)e

***
solza v srcu

težko se sprijaznim z mislijo, da sem zanič pravnik. ne znam videti prava v paragrafih. vidim ga zgolj v resničnem življenju. med ljudmi. na cesti, v neogrevanih prebivališčih brez kopalnice, v zlorabi na marmornih ploščicah in na avtobusu na poti domov. hočem gojiti neke ideale, hočem se slepiti, pa se z avtobusom domov nisem vozil že več kot desetletje. ne pristajam na pravila, ko jih enkrat prekršijo drugi. grizel bi, zabadal čekane v vratne žile in trgal, da bi me oblivala nedolžna kri. nevedni je vedno nedolžen, ne sme biti drugače, če še tako silno greši. ta pot ne pelje nikamor, kvečjemu mene nazaj v norišnico. to mi je jasno. pa vseeno, ne razumem življenja v kristalnem oblaku. vse je enako, le skozi prizmo spuščeno. nič bolj mi ni všeč ta prizma, kadar je pravna. ko enkrat o čemerkoli odločamo, resničnosti več ni. že neštetokrat prežvečene argumentacije, ki se jim nihče več ne spomni namena. ne potrebujem veliko. pa je resničnost sploh kdaj kje bila? kupim si kuharsko knjigo in v čilu odprem gostilno. jasno, nikoli nikjer ne bodo zgolj ljudje, ki bi jih delo veselilo, ki bi ga srkali vase in se mu predajali. vseeno pa mislim, da lahko od kuharja zahtevamo kaj več, kot da si zgolj prebere knjigo. krivda je seveda delno drugje. delno naj bi bili dovolj zreli in odrasli, da bi si znali sami vzeti znanje, ki nam ga sistem ne vsiljuje, delno pa vseeno imamo sistem. izobraževalni. pravna fakulteta uči oziroma je učila in dvomim, da se je silno spremenila, o vsebini zakonov, ki se itak spreminjajo že skoraj iz dneva v dan. zgolj včasih kdo skuša celo pojasniti kakšne razloge, da zakon je takšen, kot je in ne morebiti drugačen. nič ni meja, ali vsaj krepko premalo. kakšen je sploh edini način, da nekomu nekaj predstaviš? zamejiš mu meje. ogradiš mu prostor, kamor naj pripusti svoje misli, da bodo počasi zobale. pojasniš mu meje. pokažeš stvari okoli nje. tisto nekaj, tik preden si čez, in tisto nekaj, ko jo enkrat prestopiš. razumeti in čutiti mora razliko učenec, če hoče biti učitelj zadovoljen s seboj. v življenju je treba iskati primere, ki karikirajo sami sebe. učiš se lahko zgolj s poudarjanjem. subtilnosti ne dobiš ob učenju, zgolj ob garanju. v resničnosti. zahtevati, da preden nekdo ta sistem zapusti, zna brati. zna videti črke, ki nosijo sporočilo, in spregledati tiste, ki so mašilo. da zna ločiti neverjetno od nemogočega in da zna razumeti, da mu brez napak ne bo uspelo preživeti. zakaj ne to, namesto oblikovanja v pravno lupino, ki mora sama sebe držati pokonci in vsaj malo še tistega, na katerega je nasajena? srečo imamo, da matematika kot poklic ni silno popularna med mladino. kot matematik si čudak in ne uglednež. matematiki mogoče sanjajo drugače, a se ne zavedajo, da, ko matematik postane uglednež, koren od devet ne bo več nujno tri.

vseeno mi je, če sem zanič pravnik. edino, kar želim, je, da bi bil dober slovan.

***

RAJ NA ZEMLJI

LanChil(o)e

***

pot v srce

ampak ta dilema je od drugod in ni povezana z dilemami, s katerimi se tukaj ukvarjam. morda bolj od daleč? nič nima ne z zgodbo, ne s slovani. no, res je, tako bolj od daleč… tisti slovanski jezik je kriv, da sem si sploh izposodil „krivično“ knjigo. k zgodbi pa res ni prispevalo. TriT? ne, še vedno mislim, da ne.

srce

živela je ena majhna kužika. ni bila ravno majhna, nikakor pa ni bila velika. in tako neumno zveni, če napišem, da je živela ena srednja kužika. srednje je nič. filozofski konstrukt, daleč od vsega, kar v resnici živi. zgolj matematični konstrukt je sredina vseh resnic in seveda ne more biti drugačna sredina vseh kužik. ta kužika je imela težko življenje. jedla je suhe in trde brikete, pila je vodo. kot kakšen asket. menih v samostanu, zavezan skorajda postu, čistoči in molku. ta kužika ima tudi človeka. potrebuje ga zgolj po naključju, vendar je njena (njegova) postelja skoraj malo previsoko za njene stare kosti. ta človek je tam, da pride, ko ona pritisne na gumb in jo nežno spusti v spodnje nadstropje. zato ima kužika človeka, ker je zanjo uporaben. in še eno funkcijo ima ta človek. brikete nosi. ampak to ni pravi vstop v zgodbo. ne moreš nekoga na samem začetku prikazati v vsem sijaju. potem ni več poti naprej. potem preostane samo še veliko temne teme in razmišljanja o tem sijaju. vsaka beseda postane odveč. ampak zdi se mi, da ni prava pot, niti če začnem pri nekem drugem psu, tisoče generacij pred našo kužiko. dolga napeljava zgolj navaja, da ji ni vredno slediti. odločil sem se, da je najbolje, da o kužiki ne pišem. vrgel sem jo v košaro, kjer leži že kar nekaj reči, meni sicer tako dragih, ki so doživele isto usodo.

ves čas me sili, da napišem nekaj o norosti. ne morem. ko pomislim, da je bil erazem roterdamski, me postane strah. ga niti nisem prebral v celoti. morda bi ga bil moral. kaj pisati o norosti? o tistem, kar obstaja zgolj samo v sebi. ljubim jo, cenim jo in občudujem. ne znam si predstavljati življenja brez nje. kot neskončno nežen cvet, ki se zbudi le enkrat tu in enkrat tam. kot človeška ribica iz pradavnih votlin, ki se ne zna prepustiti sončni svetlobi. norost je pradavna. skrita v globoki temini. vsa mračna in na prvi pogled grozljiva. pa ji starost omogoča, da je v svoji pradavnosti močna. pozna poti, ki jih ni ugledalo živo oko. omogoča življenje, ki ga brez nje zagotovo ne bi bilo. naj počiva pošast. vsaj še malo.

zgodbo gradim. poskušam. nimam veliko. slovane, no bolj enega samega, nekaj norosti, psa, ki ga ne omenjam, in čile. galeba in delfine. drevesa s krošnjami. preteklost, sedanjost in vsaj nekaj prihodnosti. premalo za zgodbo. če navržem še magijo, …, hmm, …, še malo. potem bom tam, kjer sem začel. nikjer, kot vedno.

zgodba o zgodbi? kako nastaja. kako se rojeva iz praznine, v kateri obstaja zgolj želja po zgodbi. ne, ne sede. bo treba kaj več.

zgodba o miši, ki živi v hiši? prežvečeno. zgodba o rdeči postelji? ja, ampak ne.

***

RAJ NA ZEMLJI

LanChil(o)e

***

človekove pravice.

ko sem svoje gone še zadovoljeval s tem, da sem sredi avenije pred osnovno šolo, s palico in zadovoljstvom na obrazu, mesaril na stotine mravelj, o pravicah nisem razmišljal. ne svojih, ne kogarkoli drugega. očitno gre dejansko za precej zapleten konstrukt, če ga človek zelo dolgo sploh ne zna začutiti. ni bilo samo zadovoljstvo, bila je radovednost in še kaj, vendar mislim, da tega dejanja ne smem niti poskusiti opravičevati. proti koncu šolanja na ustanovi, kjer sem se izučil izkušnje moriti, sem že občutil, da v tem svetu nekaj hudo ni prav. še vedno nisem razumel, kaj je to pravica, čutil sem zgolj, kaj je to krivica. ko je krivica postajala neznosna, ji je nasproti morala stopiti pravica. kot mnogo drugih reči, je najprej izstopila iz knjig. takrat sem jo spoznal, razumem ne zares še danes. vzbrstelo je v srednji šoli. takrat sem popolnoma podivjal. od vseh okoli sebe sem zahteval, da mi priznajo pravico, da me pustijo na miru. da mi dovolijo, da počnem, kar mi drago, kakor mi drago in na meni drag način. jasno sem postavil, da se v bran postavljam z vsem, kar imam. divji časi. mislim, da se nisem postavljal. čeprav sem se. postavljal v človeka, ki danes tole piše. neizmerno lepi. časi, ki so komajda zadovoljevali divjanje misli, razganjanje moči in čaranje hormonov odraščajočega človeka. takrat sem se učil, vsak dan znova, kje se neha tvoj svet in prične svet drugih. zgolj to mi je omogočilo, da sem praviloma ohranjal simpatije avtoritet, ki sem jih s svojimi ravnanji vedno nehote rušil. takrat sem začenjal razumeti, da je v svetu tudi resničnost. da imamo ljudje vedno težave. da vedno nečesa ne znamo in vedno nečesa ne razumemo. postalo mi je jasno, da se na to lahko odzivaš na različne načine. na takšne, ki so mi všeč in na takšne, ki mi niso. stvari postanejo kompleksne. lepe. takrat življenje postane matematika. prej je kot tuji jezik na bolj začetni stopnji učenja. poznaš nekaj slik, lahko jih malo sestavljaš, ampak od uporabe tega si v resnici neskončno daleč. matematika je drugačna. v matematiki je vedno vse. poznaš zgolj nekaj aksiomov, vse ostalo je stvar izpeljave. komaj čakam dan, ko matematika uvede kak nov aksiom. sicer bo slej ko prej zgolj za v staro šaro. morda pa jih uvaja? ne spremljam. kasneje, naslednja od institucij, ki ljudem v življenju stopa med prste, neka ljudska armada. prišla mi je prav, ker me zaradi srednješolskih popravnih izpitov niso pripustili k sprejemnim izpitom za vpis na univerzo. ni mi bila zelo ljuba misel, da bi s študentskim zabušavanjem začel, kar celo leto pred samim vpisom. delo mi že tedaj ni dišalo. že prej sem bil tabornik. užival sem, ko so se ob meni spreminjala tista nevidna pravila, ki povsod od vedno so. nikoli nisem bil tisto, kar naj bi bil v očeh drugih. nikoli nisem bil tisto, kar ne bi smel biti v mojih očeh. o pravu nisem vedel nič. prvi teden taborjenja sem si v knjižnici sposodil knjigo z naslovom krivično pravo vojaških sodišč. še zavedal se nisem, kako naiven sem bil. veselil sem se slasti prebiranja razprav o krivičnosti, povezani s praktičnim delom državnih organov. knjige nisem nikoli prebral, saj sem takoj po njenem razprtju zaznal, da je krivično zgolj beseda za kazensko. v danes umetno ukomljenem južno slovanskem jeziku. dejstvo, da sem si to knjigo izposodil, skupaj z dejstvom, da sem ob začetku celo prebral edini pravni akt, ki ga včasih v delčkih edinega poznajo tvoji hierarhično nadrejeni, ni ostalo neopaženo. pomagalo mi je vzpostaviti mejo tam, kjer jo je sicer vzpostaviti težko, če drugi marsičesa ne zmore ali noče razumeti. pomagalo mi je imeti pravico, da ko sem enkrat rekel ne, je bila zame debata končana. vsi, ki so silili malo dlje, so to obžalovali. konec je bilo materinskih, razgledanih tovarišic, ki so z žalostjo v očeh gledale, kam odhaja tisti fant, ki je tako obetajoče vstopil. tukaj so bili drugačni ljudje in drugačne okoliščine. jaz sem bil enak. dovolj naiven, takten in etičen, iskren in ravno prav odprt. dovolj spreten in zanesljiv, da sem s tem kompenziral pravico biti divji in nepredvidljiv. seveda je bilo oboje takrat le še bežna senca obojega pred le nekaj leti na fizičen način, se je pa toliko bolj krepilo v mislih. predvsem sem bil nor. seveda me je v nekaj trenutkih, kot vedno v življenju spremljanja neizmerna sreča. kljub hoji, včasih izjemno po robu, mi je, kot vse doslej, tisto nekaj pomagalo izogniti se padcu. vsaj tako sem mislil takrat. danes mi je jasno, da ves čas drvim strmo navzdol, z izjemno hitrostjo. srečo imam zgolj v tem, da je izhodišče vsaj malo visoko in lahko med padanjem marsikaj užijem. nežno me boža vetra piš. imam zato tako rad burjo? ker vem, da pri prostem padu veter ni tak, kot bi upihoval svečo. se mi zdi bližje resničnosti tisto, kar je močno vsaj tako, da lahko verjamem, da ne obstaja zgolj zame. marsikaj je bilo. izjemno in samo navadno lepega. takrat, prvič v življenju izločen iz čim bolj je mogoče tebi enakih, sem zares začutil, da sem drugačen. takrat sem razumel, kaj so človekove pravice. življenje brez vseh tistih sistemskih hotenj ali spodrsljajev, ki meljejo, teptajo. postalo mi je jasno, da sem zgolj jaz. ugotovil sem, da se lahko popolnoma vsemu, golih rok, zazrem v oči. postalo mi je jasno, da so tla, po katerih hodim, moja, da je moj zrak, ki ga diham, da je moja reka, ki jo pijem, in da so moje misli, ki jih mislim. že prej sem vedel, da bo mogoče nekoč treba vse skupaj plačati. se bom s tem ukvarjal, ko mi izstavijo račun. univerza je itak bolj sama sebi namen in tam sem o človekovih pravicah razmišljal kvečjemu v vrsti pred študentskim referatom. nekaj let mirnega razmišljanja o vsem, kar sem dotlej v življenju že bil. utrjevanje naučene snovi, spoznavanje nove, ki je popršila utrjeno podlago. malo vsega, kot vedno, tu in tam nečesa še toliko več. ravno prav, da sem vstopil v norišnico. mnogo ljudi, ki se res ne zmorejo boriti z vsem kar jih obdaja. takrat sem imel prvič priložnost, da s sabo ne ščitim le sebe, temveč tudi druge. takrat sem še toliko bolj razumel, kaj so človekove pravice. psiha je hecna reč. tam sem se verjetno dokončno izoblikoval. ne toliko v vsebini, kot v smer. takrat sem bil amater. prostovoljec, ki je med svojim delom skočil malo vstran. nekateri so odobravali, marsikdo ne, ampak sem bil že dovolj prekaljen. takrat sem bil nor in na najbolj pravem mestu. tu ji ni mesto, pa naj ji bo, sicer bi bila še bolj izgubljena. nekoč se mi je nekje zapisala samostojna misel. Misel mladega pravnika, ko se odpravi na svoje prvo delo v bolnišnico na robu mesta, kjer zdravniki z roba medicinske znanosti obravnavajo bolnike z roba družbe. prepričan sem bil, da ob vseh teh robovih stvar nikakor ne bo mogla biti dolgočasna. postalo mi je jasno, da me lahko v življenju ustavi edino zvezda repatica, naravnost v čelo. od takrat dalje se samo še učim. po osmih letih so ugotovili, da mi ni pomoči. izvrgla me je norišnica nazaj v resnični svet. še kakšen skok vstran, da sem si lahko privoščil kopel tehničnega razmišljanja, dokler nisem prilezel v današnji dan. prvič lahko od kršenja človekovih pravic živim. daje mi kruh. srce in razum sta skupaj v nežnem objemu. res je, da je ta objem tako slasten, da sta mi oba zaradi tega pogosto nedosegljiva, pa vseeno… zdaj si želim o tem pisati. o tem, kar vidim. o tem, ko prvič življenje gledam, kar se le da od zgoraj. od koder sta katerakoli dva človeka popolnoma enaka. kot se spodobi za nekoga, ki brzi proti tlom. od blizu je udarec videti tako neizbežen, da me hromi. mnogo je za pisati. nekaj tudi pišem, ampak na čisto drugem mestu. rad bi tudi tu. no, ne ravno tu, nekje drugje v tem mojem vesolju. pa nekako ne gre. ne še? poklicna dolžnost me k nečemu zavezuje. gre morda celo za etično dilemo? mislim, da ni razloga, da se zaviram. mislim, da bi moral pisati. ampak zdi se mi, da moram še malo dozoreti. marsičesa še vedno ne razumem. moja omejenost je že mnogokrat marsikoga bolela. če se le da, bom skušal tega ne ponoviti.

tako sem se znašel v trenutni dilemi. če bi slučajno kdaj koga zanimalo.

***

RAJ NA ZEMLJI

LanChil(o)e

***
je to že zgodba? seveda ne.

sprašujem se, čemu občutljivost?

morda jo še razumem, v nekem davnem svetu, kjer so vse reči res še bile enake. in v virtualnem? ja, rad jo imam. uživam v svoji. sem zares sposoben vedno prepoznati tujo? kadarkoli v celoti? reč, na katero ne naletiš po naključju. nekaj, za kar se moraš boriti, nekaj, za kar moraš tudi trpeti.

neskončno majhna je verjetnost, da se nekdo od zunaj zapiči v moj virtualni svet. da se prebija med prepletajočimi se lijanami, hodi po poti, ob kateri se sprašuje ?čemu zares? graditi svet in mu pustiti, da v miru vsaj malo odraste. ne odgovarjam, če kdo pride na gradbišče. čelada je obvezna in debela koža, ki mora biti hkrati tudi dovolj občutljiva, da zazna piš vetra, ki je skozi isti prostor prhnil pred nekaj dnevi. graditi svet, ki hoče postati življenje. postaneš živ, ko postaneš nepredvidljiv? hočem, da se zgodba toliko razraste, da ji niti jaz ne bom sledil. hočem toliko rečnih rokavov, da se mi niti sanjalo ne bo več, kje sem pustil tistega hrošča. ko bom obrezoval travo na enem koncu, bom pozabil na zgodbo, ki sem jo hotel postaviti z obrezovanjem trave na drugem koncu. želim napraviti labirint, iz katerega ne bo izhoda. ne vem zakaj minotavru priznavajo, da je pojedel vse tiste mladeniče in mladenke, nihče pa ne pove, kako okrutno jih je prej zlorabljal. vse doklej se ne pojavi mladenič, ki je tudi njemu kos. zato imam jaz raje mladenke. hočem preživeti. kot pajek bi rad zgradil mrežo, iz katere bom lahko srkal življenski sok drugih ljudi. niti ne pajek. bolj kot komar, ki bi si pletel pajkovo mrežo. uideš mi ne, dokler ne pustim, ampak pijem počasi. in mreža je nekako drugačna. tako neskončno tenka, da je ne vidiš in s tipom ne začutiš. od vsega bi bil najraje delfin. potem ne bi potreboval te mreže. in občutljivost? najraje bi bil delfin s krili. da se kot livingston dvignem visoko pod nebo in globoko vdihnem.

všeč mi je kukanje skozi zaveso. še posebej, če je zavesa zanimiva sama po sebi. všeč mi je ugibati o rečeh. všeč so mi sence, projicirane na mlečno platno. zvoki v čisto črni gozdni noči. še posebej v tisti noči, ki je na nekem kraju prva. rad berem, kadar je vsaka beseda kot komet in za sabo nosi rep poln vsega, ki se konča šele dolgo potem. in enaki so lahko tudi filmi in simfonije. daleč nad vsem ostalim golo življenje. všeč mi je iskati tisto, kar večinoma zgrešim, ker je predobro skrito. še celo ne vem, da sem zgrešil. naslajam se nad tistim, kar sem našel, kot bi si mislil, da je to v resnici tisto, kar sem zgrešil. česar ne vem, tega ne poznam. saj ni res.

ne vem zakaj. ne vem zares. radovednost? mislim, da bi to bilo prelahko. zagotovo, ampak mora biti še kaj. marsikaj?

všeč mi je. zelo mi je všeč občutljivost.

***

RAJ NA ZEMLJI

LanChil(o)e

***

srce utripa

tisočletja nazaj je prišel do tja, kjer se je cela dolina stisnila v nič. v majhen potok. nič ni imel proti majhnosti. užil je naslajši prvi požirek in ostale, ki jih ni več občutil. misli so mu že preskočile naprej v pogled, ki je po petem požirku iz počasi obrnjene glave švignil proti najdražji, edini njegovi, ki se je bližala po stezi. takoj, ko je opazila, da stoji v zavetju njegovega pogleda, je prenehala oprezati vse naokoli. drža njenega telesa se je sprostila. zaustavila se je, obrnila, rahlo upognila v držo počitka, le njene oči so še obdržale vso prejšnjo previdnost. vedela je, da njegov pogled do njunih otrok ne seže. opazovala ju je, kako si razposajeno skačeta v lase, njuno veselo, poltiho kramljanje je izkazovalo nezavedanje dejstva, da življenje šteje zgolj, če preživiš. razumela je njune poti v trenutek. še se jih spomni. lahko je, ko si brez naloge. mnogo trenutkov. naloga pa terja, da je trenutek zgolj eden. daljni končni cilj. vse vmes zgolj garanje. po nekaj korakih, ko ju je že uspel zajeti še njegov pogled, sta se hipno spet zbrala. samo elektron, ki mu je švignil iz oči, jima je dopovedal, da njuni življenji še nista čisto njuni. vseeno še nista vedela, da moraš v življenju vedno imeti nekaj nad sabo. mislila sta, da je to le za zdaj. še preden bi si uspela privoščiti osvežilni požirek, sta se pognala v breg. dračja je treba nabrati. hitro. prepričana sta bila, da sta svojo nalogo opravila hitro, a kljub zgolj nekaj trenutkom, ki sta jih porabila, ju je ob vrnitvi, z dvema ribama v rokah, čakal v drži človeka, ki takole ždi že stoletja. zardela sta in sklonila pogled, ko sta hitro začela kresiti ogenj. še preden se je pokadilo kaj več, kot zgolj slutnja, je ona prinesla naročje jagod in češenj. ogenj je gorel. pekli so in zobali. on jo je večkrat z roko gladil po telesu. všeč mu je bilo tukaj. vesel je bil, da se je včeraj odpravil naprej. ozrl se je v dom, edini, ki ga je imel to noč. je kdaj pomislil, da bo nekoč tu nekdo bival? v krošnjah teh dreves. je kdaj pomislil, da bodo krošnje nekoč druge? verjetno ne. verjetno je razmišljal, kaj jih čaka naslednji dan na poti čez hrib. koga bo srečal in komu se bo po nesreči izmaknil. kakšno je tam vreme in kaj imajo za jesti. kot prvi turist. vedel je, da današnjega dne ni. vedno je zgolj jutri. udobno se je zavalil med korenine velikega hrasta. všeč mu je bilo tukaj. kot že tolikokrat doslej se je spraševal, čemu mora kamorkoli oditi. ni razumel, kaj ga žene, da mora tja daleč naprej. zakaj? zaspal je, preden se je zjutraj zbudil. nikamor se jim ni mudilo. medtem ko je ona nabirala jagod, so ostali trije čofotali v svežem potoku. počasi jih je pot vodila naprej.

sonce še ni vstalo, ko je odprla oči. tiho se je spustila iz sobe v kuhinjo, kjer se je oblekla. v robec si je zavila kos kruha, v žep vtaknila dve jabolki, vzela košaro jajc in se odpravila. pred hišo se je zazrla v potok in vanj pomočila steklenico. vsi ostali v hiši so še spali, ko je zagrizla v strmo reber, takoj za hišo. vedno je šla tu. nikoli ni vedela, zakaj ji je tako všeč ta bližnjica. ni bilo daleč po poti, naokoli, ampak ona ni zmogla… njen edini trenutek, ko si je še upala biti otrok? v nekaj minutah je prispela na pot, ki jo je peljala tja daleč stran. vedela je, da bo spet dolg dan. osem ur hoje do tja. z malo sreče bo kje lahko prisedla na kakšen voz. ji je že uspelo priti tudi v petih urah. če bo potrebovala več kot šest in pol, bo spet težko dobila ustrezen prostor. včasih je bilo tudi jajca težko prodati. še posebej za dobro ceno. je že vzpostavila svojo vražo, da je najboljši konec tam, kjer se morski kanal neha zajedati v glavni trg. blizu rib, ko ljudi zaskomina razkošje. najraje je imela tiste, ki so z lahkoto odšteli kovance za jajce, ki ga kupujejo z mislijo na čudovite morske lepotice, ki so za njihovo denarnico vse preveč rejene. ni marala tistih gospa, ki so vedno govorile, kako imajo vsepovsod drugod mnogo lepša in boljša jajca in po katerih obisku je včasih imela skoraj slabo vest, da tem plemenitim gospem jajc raje ni prinesla zastonj. rada je bila v mestu. kakor si ni znala predstavljati, da bi v tistem vrvežu živela. vseeno pa je dišalo drugače. barve so bile drugačne in sonce je drugače sijalo. vsakič znova ji je bilo težko oditi. morda zgolj zato, ker je bila trudna? ni se veselila tiste dolgi poti. tudi morebitna vožnja z vozom, ki se je je sem grede tako veselila, zdaj pomeni, da tisti moški niso več zaspani. zdaj bodo že pijani. nikoli se ni vprašala, zakaj hodi to pot. prehodila jo je že velikokrat. po njej je stopala še mlada deklica ob materini strani. ne dosti manj mlada deklica je bila, ko je prvič šla sama. spomni se, kako jo je bilo strah. po tej poti je hodila še celo takrat, ko ni več zmogla svoje bližnjice. vsakič ob vračanju so ji uro ali dve stran od vasi nasproti pritekli otroci. otroci so se veselili kot otroci, ko jim je v dlani položila majhne sladkorčke. otroci so vedeli, da je bilo treba za užitek nekaj storiti. lahna jim je bila pot sladkorju naproti. in njej je bila lahna pot do doma ob njihovem živem čebljanju. pa vseeno je bilo vedno od vsega najlepše, ko je malo nad hišo zaslišala svoj domači potok. včasih se je ob njem sesedla. razbolene noge je prepustila njegovi nežni masaži. še bolj včasih je razmišljala, kaj je bilo, da je enkrat prišel nekdo, ki se je odločil, da ob tem potoku bi postavil hišo.

ko sta odhajala, njej ni bilo težko. vedela je, da je tokrat malo drugače. že dolgo časa ves tisti vrvež, mnogo različnih paketov, ki so počasi polnili tisti veliki zabojnik. pa ni razmišljala o tem ali se še kdaj vrne. zanjo je bil to samo nov izlet. eden tistih, ki peljejo v neznano, ali eden tistih, nič bolj ali manj ljubih, ki peljejo v znano. se bo kdaj spomnila svojega potoka? bo razumela, da je bilo včasih drugače? bo čutila, da v njenem življenju ni več vonjev ljudi, ki so ji ga napolnjevali. nikoli več ne bo tekla okoli te hiše in tega zagotovo ni vedela. njemu je bilo težko. zelo. ni vedel dosti več.

***

RAJ NA ZEMLJI

LanChil(o)e

***
danes sem bleknil strahotno neumnost. nekaj sem si izmislil in pri tem ustvarjal vtis, da jaz že vem in naj nikar ne dvomijo o meni. reči, da sem samo človek, se mi zdi čisto premalo. pa saj hočem ponižnosti! imam dvoje v opravičilo. ne zares v opravičilo. opravičila ni. ampak… res sem si želel najti rešitev, ker mi intuicija ni pustila, da je ne bi. in nisem se upal sprijazniti, da v resnici lahko razmišljam zgolj o sorazmernosti posega glede na namen. saj vem, da se človekovih pravic ne išče v zakonih, ampak tam nekje dlje, kjer ni več trdnih tal pod nogami, ampak zgolj… in drugo, ni mi dalo miru in sem doma moral preveriti. iz dna srca upam, da se v ponedeljek ne bom pozabil opravičiti. enako na glas, kot sem se šopiril. ali glasneje. vsaj toliko ponižen, kot sem bil nadut. bom znal? iskreno? si mislim, da imam pravico, da si v življenju iščem bližnjice, da si stvar izmislim, namesto, da bi jo poznal in razumel ali občutil? hočem za slovo končno postati tak, kot nikoli nisem hotel biti? si bom odprl oči šele s tem, ko bom v novem svetu izključno v sebi lahko videl vse, od česar bežim? ne, upam, da ne. nočem! ups, brez klicaja. tiho in ponižno prosim. če me le lahko razumete, najraje brez besed. naj moja ponižnost govori sama zase.

tole se v nekaj spreminja. v nekaj se spreminja ves čas, od nastanka. zdi se mi, da se je hotelo spreminjati v zgodbo. zgolj v nekaj, kar prebereš, da nekaj zveš. v nekaj povezanega. smiselnega. ne, da ne mislim, da vse od tega ni. eno so utrinki. lepi zame in včasih še za koga. eno so misli, ki plavajo v formalinu, da si jih čez dvesto let ogledujejo otroci v vrtcu v naravi. zaprašena slika osebe, ki je nekoč obstajala in se stalno izgubljala v paradoksalnosti lastnega obstoja, pri čemer v samem obstoju ni bilo prav nič paradoksalnega. zgodba je nekaj drugega. zgodba je kreacija. zgodba mora podariti življenje. življenje nečemu, kar je vsak dan bolj živo, z vsakim novim parom oči bolj polno nove resničnosti. nove oblike in nove vsebine. kako hitro me odnese do plehkosti. kdo pravi, da ne vidiš brez oči? zgodba je lahko samo ena. uvod, jedro in zaključek. zaplet, vrhunec in razplet. kot vsaka lepa stvar v življenju. že res, da se nas najde tu in tam, nekaj nezrelih mladičev, ki iščemo poti v eksperimentu. poskus zamegliti lastno nesposobnost, da bi stvari predstavil tako, da bi bilo vsaj meni res všeč, s skrivanjem v formo, z zamegljevanjem, dvo ali več umnostjo in predvsem z opravičevanjem svoje majhnosti pred samim seboj, ampak, če je zgodba… ustvariti nekaj, kar živi. kar živi življenje, ki bi ga želel marsikdo in lahko imel marsikdo. ustvariti nekaj, kar živi, je zanimivo, drugačno, a spet tako enako. dovolj domače, da se ob njem lahko goli valjamo v nedeljskem soncu, in dovolj tuje, da si takšnega valjanja želimo. ustvariti nekaj, kar razmišlja in vidi. daje misel, smisel, ali če kdo hoče, tudi nesmisel. Nekaj, za kar lahko navijamo, se s tem žalostimo in nas stisne v grlu, ko mu nekaj grozi. ustvariti nekaj, s čimer greš lahko zvečer spat in iz česar črpaš potek svojega prihodnjega zmenka.

če kaj, si od majhnega res želim, da bi lahko napisal zgodbo. dovolj bo ena sama. in v hipu bo nadomestila vse ostale poskuse. žal mi je, ampak to niso TriT. ja, vedno sem si tudi močno želel, da bi jezdil hitre ptice. prekmalu me je udaril gospod livingston galeb. ampak v resnici sem vedel, da mi je živeti na trdnih tleh. jasno mi je bilo, da bom življenje težko preživel na čelu konjenice, ki bi odpihovala zlo in v vsak kotiček prinašala smeh, veselje in srečo. ampak zgodbo sem si pa vedno želel napisati. celo tako močno, da sem enkrat ustvaril plagiat, ki je bil ljudem celo všeč. seveda nikomur nisem zaupal, da gre za plagiat. nisem vedel, da sam sebi kopljem temno jamo. njihova nezaslužena hvala je v meni ubila čut za spodobnost. ponižnost je takrat sicer še bila, ampak brez spodobnosti obsojena na propad. potem sem poskušal še nekajkrat z rečmi, ki niso presegle nekaj strani. dolgi uvodi, kako se avto in vsi v njem peljejo. ko bi morali že nekam priti, se mi je ustavilo. prazen, brez idej. takrat še vedel nisem zares, da nekje obstaja čile. še nekaj velikih idej, za katere sem vedel, da bi bile izjemne knjige, pa žal nisem našel niti ene same besede, s katero bi te knjige napisal. in zdaj skačem izgubljen, med besedami, ki vrejo brez smisla, in smisli, ki vrejo brez besed. ni pomembno. vem, kaj želim. pojma nimam, kako tja priti. vem pa, kaj mi zagotovo ne bo škodilo, če bom vmes počel. besede, besede, besede… ko jih bo dovolj, bo morda zgodba ugotovila, da bi se tu dalo dovolj lepo vgnezditi. če in ko bo zgodba prišla… bom vesel.

***

RAJ NA ZEMLJI

LanChil(o)e

***
jasno sem začutil, da sem še vse premlad, da bi si že zastavljal življenjske cilje.

nešteto misli, v nešteto smeri. sicer se ne tiče ničesar doslej, a se vseeno tiče.

LanChil(o)e novi svet, ali po domače, lanov nori svet.

pot v srce

trudim se pisati zgodbo. tako, kot se spodobi. začelo se je obetavno, potem sem odjadral drugam. že dneve ji nisem več na sledi. zakaj si hočem nekaj izmisliti? kot bi že ne obstajalo dovolj. saj si nočem izmisliti. to bi bilo še kar lahko. samo preoblikovati želim videno, čuteno, dojeto in pri tem biti dosleden. preoblikovati na svoj način. to je težko. biti dosleden, namreč. še posebej, ker vem, da se bom izvlekel in marsikje popustil. navadno lenobo bom utemeljeval s svobodo. raje užijem soj luči, ki si jih umislim sam, kot tistih, ki te še žgejo v telo. zadošča mi koncept. ostalo lahko prepustim drugim.

kako nekomu predstaviti sliko, ki je ne vidiš? prevelika je za zorni kot. in če se ne osredotočiš, vidiš še manj. zgolj izostren pogled v eno točko ti omogoča, da je slika jasna. ne ljubi se nam gledati tistega, kar se razkriva počasi. en košček tu in drugi tam. lahko na popolnoma različnih koncih. potem je treba vse skupaj še povezovati, se izogibati čerem v obliki popolnoma jasnih splošnih predstav, splošnega vedenja in že davno odkritih resnic. zato lahko verjamemo, da obstaja knjiga splošne modrosti. sveti gral ali absolutna resnica. ne želimo verjeti, da se bo šele takrat, ko bomo kaj od tega dobili v roke, naše delo zares sploh začelo. sestavljanje koščkov je huda bolezen. ustvarja sicer iluzije prostosti. občutek širjenja v neskončnost neznanega. duševna motnja, ki je še niso opredelili nezmožnost sprijazniti se, da je življenje to tu, pred mojimi očmi. tisto, kar srečam, ko pridem v službo, kar čutim ujet v zastoju na avtocesti in kar vidim, ko v resničnost gledam s svoje postelje. stalno zlaganje neštetih koščkov puzzla s sliko jasnega neba. hlepenje po videnju nečesa, česar ne moreš opisati drugače, kot da je daleč stran. iskanje sebe čim dlje od sebe. kako slepemu, dovolj je že barvno, opisati rumeno barvo sonca, tisto barvo, v katero si zgolj slepec, ki tokrat to ne sme biti zgolj barvno, lahko sploh dovoli pogledati? kako nekomu, ki nam ne verjame, lahko dopovemo, da živi ljudje dejansko dihamo? pa morda zveni pretirano vse dotlej, ko pridemo do enako jasnih reči, zgolj nekoliko bolj abstraktnih. lahko mu predstaviš koščke, a jih ne bo hotel ali mogel spojiti. prepričaj me, je vedno najboljša obramba. zapiranje za krinko odpiranja. človek naj bi bil dovzeten, a hkrati ne razume, da se v karkoli lahko vedno prepričaš le sam. drugi ti lahko pomagajo, predstavljajo koščke, spodbujajo s sugestijami in analogijami. prepričaš se lahko le sam. če zaupaš, je lahko. tedaj veš, da verjameš v sliko, ki ti jo drugi ponuja. življenje lahko živiš tudi, ne da o njem razmišljaš. ampak doklej lahko zaupaš? koliko prevar, napak in nesreč lahko preživimo, preden zaupanje umre? smrt je neizbežna, kakor življenje. ko te enkrat doleti, ni poti nazaj. doleti vsakega. tistega, ki ga ne doleti, tistega sploh ni. zaupati moraš vase. vse samoprevare, napake in nesreče so zgolj dokaz, da je prav, da zaupaš. kljub vsemu še vedno si, torej moraš biti na pravi poti. zaupati si moraš v tej meri, da veš, da je slika tam. da vidiš koščke in nekako na pol, brez argumentov začutiš celoto. zaupati si moraš v tej smeri, da veš, da se vedno lahko tudi motiš.

***

RAJ NA ZEMLJI

LanChil(o)e

***
krajši zaznamek. napisal bi kaj več, a ne znam. ne vem, kaj mislim. se mi pa že dolgo časa v nekem kotičku javlja misel, da naš svet predpostavlja, da ljudje ne lažejo. ta hiša še ni temeljena. včasih mi je ljubše začeti pri strehi. ali pač lažje. zvito se je sicer skrila ta reč, od tistih, ne zares zelo davnih dni, ko si na sodišče pripeljal dve priči in zmagal. ko si ti svoje dokazal, druge strani nihče niti poslušal ni več. ja, zanimivo, kaj vse je že bilo pravo. kot vse ostalo, je tudi to danes malo zapleteno, okrancljano s takšnim in drugačnim, kaj dosti več se pa ni spremenilo. naj ostane zaznamek. vsaj za zdaj.

ta ideja mi je všeč. kako me je ves čas mučilo, ni in ni šlo skupaj. jasno, ko sem pa hotel združevati nezdružljivo. jasno je, da so človekove pravice v resnici precej nasproti reda in red precej nasproti človekovih pravic. seveda govorim o človekovih pravicah raje kot o eni. človekova pravica, v svoji popolnosti nam nikoli čisto dosegljiva. nikakor ne mislim zgolj na tisto, kar so po silnih mukah uspeli poroditi kakšni visoki, mednarodni ali domači organi. ampak pomembno je nekaj drugega. tudi demokracija ima slabosti. najboljši izhod je videti kot korak nazaj. vendarle ga vseeno že delamo. obeta. red. red je vedno nasilje. ja, človekove pravice da. ko bodo ljudje sploh razumeli kaj to je in kako je s tem treba ravnati. takrat seveda, danes nikar. red lahko obvlada maso le z veliko težavo. prva med vsemi pravicami mora biti, da je red predvidljiv. jasno, da lahko podpiram zgolj red, ki v veliki meri sloni na sodobnih in pošteno uporabljenih dognanjih. nekaj da, vsega nikar. ampak, v tej sliki nekaj preprosto manjka. na kar odgovora niti ne poznam. zdi se mi sicer, da poznam vsaj smer. treba bi bilo vzpostaviti neko možnost izstopa. posameznik mora na nek način imeti pravico, da iz sistema izstopi. izločen iz skupnosti, čeprav morda bivajoč med njimi, pa mora v zameno pridobiti človekovo pravico. da živi, da je. da lahko iz potoka napravi požirek vode in si sončni zahod privošči na skali ob jezerski obali. da si lahko utrga jabolko ali figo, ki raste na drevesu, da si lahko privošči sadež spoznanja. sistem terja svoje žrtve. tako je vedno bilo in tako vedno bo. tega ne moremo spremeniti. vedno se najde tista čudna sivina med resničnim in njenim približkom. nikoli nočemo vedeti, na čigavo škodo. da le ne na našo. in te slabosti sistema so zagotovo mnogokrat odtehtane z vsemi njegovimi prednostmi. ljudje z veseljem pristajajo na marsikaj, da le imajo svoj življenjski prostor, kjer se lahko igrajo svoje igre. naj bo tako, ker mora biti tako. še tako lep in razdelan sistem, kjer bodo vsi enakopravni, in na koncu verjetno že enaki, se nujno izrodi v zgolj resnico. s sivo liso. ki jo potrebujemo, sicer bi logika lahko zaustavila resničnost. to je sposojeno. in nasilje bo. takšno in drugačno. še mnogo dni. če se najde nekdo, ki mu do nasilja res ni, mu je treba omogočiti, da reče hvala lepa in nasvidenje. tako preprosto sicer ravno ni, ampak ostalo zgolj terja svoj čas. verjamem, da mu je treba dati odpravnino.

***

RAJ NA ZEMLJI

LanChil(o)e

***

kako se reče, ko kradeš samemu sebi? tole je pripeljano od drugod, ampak zato nič manj moje. in odločil sem se, da bom vtaknil še tukaj:

V raju ne potrebujem lastnine. Razpad odnosa, smrt so stvari, ki morda v raju ne bolijo. Ker jih tam znamo videti z vseh strani. Interakcija ni nujno posestništvo. Interakcija je srkanje vsega, kar ti daje okolje. Vključno z ljudmi. Interakcija je tudi njihovo jemanje. Posestništvo je zapiranje, izključevanje. Raj ne more biti objektivna kategorija. Nikoli ne bo moglo biti raja za vse. Vsaj ne na enem mestu in hkrati. Raj je samo to, da si, steguješ roko po sadežih, ki te hranijo in se izogibaš nekaterim skušnjavam, četudi te silno mikajo. Ne trdim, da raj obstaja, trdim le, če že, je odvisen zgolj od nas in ne od drugih. Seveda nikakor brez interakcije. Nepopolnost hlepi po dopolnjevanju. Če bi šlo samo za razmnoževanje, bi bog rešil drugače. Ampak potreboval je dva, ker očitno sploh ne more biti raja brez interakcije.

vse to je v celoti iztrgano iz konteksta. pa puščam tu živeti zgolj zato, ker tudi ostalo ni nič bolj v kontekstu.

solza

danes sem spet treskal svojo lobanjo v zid, pa ni nič pomagalo. vse, kar potrebuješ, je odločevalec, ki verjame, da ti ob laži zraste nos. gledal te bo v nos in se odločal. in potem potrebuješ le še enega odločevalca, ki bi ti pojasnil, da, če je prvi odločevalec videl, da ti raste nos, ga nikar ne prepričuj, da ni res. kaj pa to pomeni, da ti raste nos, je pa itak jasno. in kakor je smešno, ni razloga, da bi verjeli, da ne more biti resnično. obstaneš odprtih ust in ni ti jasno. in stvari meljejo svojo pot, odločevalci se borimo za boljše plače, ker si bomo potem lahko privoščili višji standard in bomo lahko bolj pristno ne razumeli, kaj je življenje. v čem in o čem odločamo. pa nas je treba razumeti. celo odločevalci smo ljudje. ni moč vedno misliti zgolj na delo. ideja za domačo večerjo, organizacija poti po službi, mimo frizerja, trgovine in čistilnice do doma, kriza identitete partnerja in noro zaljubljena najboljša prijateljica, mobing na delovnem mestu, norme, neustrezni delovni pogoji in simptomi izgorevanja, ki jih nihče noče pripoznati ali vedno manj razumevajoča ljubimec ali ljubimka, so razumljiv razlog, da mora zbrano odločanje še nekoliko počakati. vendar bi ne smeli pričakovati, da bi delavka za tekočim trakom lahko ob svojem delu razmišljala o raznoraznih rečeh, nekdo, ki je izobražen in s tem zagotovo bolj poln domišljije, pa bi moral pri svojem delu razmišljati le v eno smer. kot stroj! in če vozniku avtobusa ni treba vedeti vse o ustroju vozila s katerim upravlja, zakaj bi potem odločevalec moral vedeti kaj več o tistem o čemer in s čimer sodi? saj smo vendar enakopravni!

kot bi to postajal moj obračun. se mi zdi, da moram pred odhodom kaj razčistiti? se mi zdi, da je to dolg? za vse, do česar me je tukajšnjost pripeljala. če bi vedel, bi bil verjetno raje rejec konoplje. čile naj bi bil eden opaznih pridelovalcev konoplje. po drugih podatkih sploh ne. želim si, da mi po material za hišo ne bo treba daleč. petnajst ton na hektar. recimo, da nesposoben kot sem, lahko pridelam kakšnih osem. deset hektarjev. cena? pojma nimam. Recimo, da je tona slab kubik. hja za kakšno hišo ali dve materiala. za kruh bi bilo. tudi za traktor?

***

RAJ NA ZEMLJI

LanChil(o)e

***
za kaj sploh živimo? za starost. živimo, da se pripravljamo za smrt. skrbi nas, kako bo, ko bomo bolni, obnemogli. ko si ne bomo več zmogli sami zamenjati plenic. ljubeči otroci so bili vedno rešitev. upi so bili pogosto prazni. denar je vedno bolj alternativa. upi so pogosto prazni. kot mi je tisti psihiater rekel v sanjah, na starost se ne moreš pripraviti. se lahko odrečem slovenskemu zdravstvu, čeprav ga stalno z užitkom napadam? si upam živeti brez denarja za zobozdravnika? si upam ob bolečini v trebuhu reči, ah, to je življenje? kot je v sanjah rekel tisti psihiater, … , danes šteje, stalno razglašam. zmorem?

sem pripravljen umreti kot žival, če tako še živeti ne znam?

preprosto potrebujem to silovitost. potrebujem to pot. kot vsaka v življenju, je tudi ta lahko zadnja. verjamem, da te v slepi ulici ubijejo zgolj v ameriških filmih. v resnici te življenje ubije na odprtem.

morda sta zadnjič vse razumeli rusinji, ki sta si ogledovali hišo. njima je bilo popolnoma jasno, da se človek iz tega gozda lahko seli zgolj v čile. vse ostalo bi bil korak nazaj. na mestu še nočem obstati. pogrešal jo bom. če bom sit, pogrešanje ne bo iskreno. pogledal bom v morje in vedel, da tam daleč, daleč stran, ko morska gladina že krepko zavije, tam je hišica v gozdu. in nedaleč stran od te hišice toliko meni ljubega.

hočem se postarati zdaj, ko to še zmorem.

suženj

ampak pomembni so slovani.

ni mi všeč politična korektnost, ko črnci postanejo afro-američani, cigani romi in sclavus, sklabos, sklabenoi slovani. ne iz besede, iz odnosa naredimo gnoj in blato in potem bi se prali tako, da bi druge preimenovali. ni to najlepši način? mučimo se in nam ne gre. pride rešitev. sama sebe prinese na pladnju. od danes naprej ciganov ni več, sami sebe so ukinili. uspelo nam je, ni jih več. ostali so zgolj še romi. z njimi ne bo preveč hudo. po tem, ko smo po stoletjih ugasnili cigane, je vse ostalo zgolj še malenkost. ni to najbolj logična pot v raj? odstrani vse. ostala bosta zgolj še adam in eva. upam, da si bosta ohranila drevo in vsaj kakšno kačo.

morali bi dati, mi slovani, jasno pobudo. njihovi jeziki naj spremenijo besedo za sužnja. ne smemo pristati, da zaradi tega mi spremenimo svoje ime. se moramo sramovati tuje majhnosti? smo krivi, ker smo živeli svoje življenje, četudi v svetu, ki je bil nerazumen in krut?

zahtevajmo opravičilo. ne zaradi lova in zasužnjevanja. ne prosimo opravičila za prestano trpljenje. terjajmo opravičilo za kulturno žalitev, da so to besedo v besednjakih zadržali.

zgolj, ker sem obljubil, da se vračam k slovanom. suženj.

kaj so moje sanje? živeti v svetu, kjer se lahko sprehajaš po gozdu ob potoku. v svetu, kjer človeka, ko ga srečaš objameš in poljubiš. v svetu, kjer drugim ne predstavljaš ovir. v svetu, kjer ti je vedno jasno, kje se moraš ustaviti zaradi drugih. živeti v svetu, kjer ljudje hodijo proti svojemu cilju in tisti brez cilja sedijo in strmijo v gola telesa. živeti tako, da bo vsak razumel in sprejel, da je vsak drugi vsaj malo drugačen. samo to.

in ko bom imel svoje sanje, bom sanjal druge.

***

RAJ NA ZEMLJI

LanChil(o)e

***

ampak ne smem govoriti o intuiciji, če hočem k resnici. je tja kaj lažje priti z napuhom?

poskusil se je bom ne dotakniti, ampak vanjo ugrizniti. v čile moram zaradi smrti. ni se še zgodila. sploh ne vem in nihče ne ve, kdaj se bo zgodila. niti kje. jasno je samo eno. zgodila se bo in jaz bom zraven. smrt bo moja.

zgodilo se bo, predvidevam, nekje na poti med otoščem in otokom. zanima me, ?če jo bom sploh zaznal? všeč mi je španski pristop k vprašajem. v jeziku, ki je tako izjemno izčiščen, bi bilo sicer vse preveč prostora za mnogoumnosti. jasno jim je, da za definicijo vedno potrebuješ vsaj dva, zato imajo vprašaje vedno v parih. tudi za klicanje potrebuješ dva.

edini način, da pridem v čile je, da prej umrem. v čile se nikoli nisem hotel preseliti. sploh ne vem, če kam. smrt mi je prišla blizu. sprejemal sem jo. in potem se sprašuješ misli, ki jih nočem reklamirati. kdaj je lepše oditi, kot takrat, ko ti služi telo, ko te v polni meri zlorablja razum, ko si zadovoljen s prehojeno potjo? kam naprej? vse prejasno je vse zarisano. ni veliko poti. lahko me zagrabi, da se usmerjam navzgor. lahko na levo ali desno stran. nekaj različnih, dovolj zanimivih možnosti bi si lahko izmislil. še vedno vse poznano. brez resničnih presenečenj in brez resničnih vprašanj. premamilo me je. človekove pravice. ampak… vse prehiter hočem biti. vedno nestrpen. kljub čudovitim dekletom, ki jih tam srečujem. ampak…, vsak konec ima smisel le v tem, da za seboj pusti vse neizrečeno. takrat se življenje zares začne. smrt tukaj mi ne uide. čas zanjo verjetno nikoli ni pravi. samo stisniti bom moral zobe in skočiti. potem naj gravitacija stori, kar ji je storiti. lahko grem tudi navzdol.

pa se mi vseeno ob misli umreti, ko imam še za silo delujoče telo, nekako zazdi, da malo je škoda. zbudil se je davni razum slovanskih korenin. in sem se odločil, da lahko na rezervi potipam nekoga drugega življenje. bom tisti človek sploh še jaz? brez vsega, kar me tukaj opredeljuje. brez mojih besed, uporabnega znanja, brez strokovnega vpetja. brez žensk, ki bi se lahko vsaj delale, da me razumejo. brez ljudi, ki bi poznali mojo preteklost. brez možnosti na ulici srečati davno pozabljenega znanca. brez izobrazbe. še enkrat brez besed in najhuje, brez vate, v katero me je doslej zavijalo življenje. bo moj ego sploh zmogel z mano? strah me je. pa mi je jasno, da ne moreš živeti, ne da bi se prej rodil. upam, da ne bom potreboval še enkrat toliko let.

verjetno se mi zdi, da bom svojo smrt pogosto preklinjal. pa se mi tudi zdi, da je tak dar tako neskončno redek, da je vreden. morda bom potem kaj razumel.

strah me je. ne, da bi se zgrešil, da bi se našel. strah me je, da bi odkril, da sem v resnici še vedno tisti vase zaprti, negotov, prestrašen fantič, ki nima pojma, kako naj se prebija skozi življenje. ki skače naokoli in vsakogar sprašuje, če slučajno ve, kaj se tukaj dela, za kaj gre. igra, kot vsaka druga. prideš, ko se jo nekateri že igrajo in vstopiš. ali se pričneš igrati sam, oziroma odideš iskati drugo igro. strah me je, da bi se odkrila vsa moja nesposobnost soočanja z resničnostjo. strah me je, da bom jokal kot otrok. nemočen. sam. obupan. pa mi je jasno, da ne moreš živeti, če vmes ne odraščaš. upam, da ne bom potreboval še enkrat toliko let. in upam, da bodo vsaj približno enako prijetna.

***

RAJ NA ZEMLJI

LanChil(o)e

***

zakaj bi tako rad bil suženj? slovan. slav. mi genski spomin res ne seže dlje? se za kaj dlje ne upam slepiti, ker o tem ne vem dovolj? gre zgolj za čut pripadati? nekomu pač moraš. poleg samemu sebi, po možnosti. verjamem, da v sebi nosim sporočilo od nekje daleč? sporočilo iz neke hladne stepe, kjer so divjali mrzli vetrovi in drgetale močne zveri. in niti ni težava v tem, da bi sporočila ne bilo moč brati, težava je v tem, da ne znam razumeti. nič več, kot da iščem povezave med severnjaško vsebino, kamor bi bilo lepo položiti svojo dušo. nekateri so imeli srečo. dovolj dolgo so znali biti dovolj daleč. posebni in vedno vladarji svojih usod. svet, ki izginja, ker ne zna biti več dovolj daleč, pa vseeno še vedno ostaja, kot ogromen ledenik v borbi s prdci krav. slovani smo dolgo znali biti vladarji svojih usod. nekateri smo bili malo bolj na prepihu in smo prišli malo bližje, drugi so daleč ostajali dlje. slovanu je jasno, za kar mora kdo drug prebirati knjige. življenje je preprosto. preprosto zajebano. in v vsem tem nudi možnosti.

življenje me neskončno radosti. življenje me neskončno žalosti. za koliko neskončnosti je še prostora v tako omejenih telesu in duhu? ne vem, če bi se hotel odreči enemu na račun drugega. vseeno boli. najhuje je, ko te žalostijo male stvari. res, da vbod komajda še čutiš, ampak hkrati so tako pogosti. najhuje je, ko te žalostijo velike stvari, ki so tako presunljive v svoji grozoti, pa je pred njimi dokaj enostavno zatiskati oči.

najhuje je, ko te radostijo male stvari, kot je polomljen brisalec na sosedovem avtu, in najhuje je, ko te radostijo velike stvari, kot, zgolj za primer, pogromi ljudi. in najhuje je mnogo stvari. kar se nam godi, povzroča trpljenje in nihče drug ne razume, kako nas to boli. občutek za bolečino. me zanima, če drugače boli, ko ti rezilo v vrat porine tvoj brutus ali zgolj nekdo od tistih umazanih, pritepenih, skvarjenih, komajda še ljudi, brez katerih očitno ni moč živeti?

sem bil pri slovanih? bil in še bom.

zazdelo se mi je, da se moram dotakniti resnice. čeprav je samo moja iluzija. zdaj si prvič upam zapisati. zdaj je tukaj in ne vem do kdaj bo. me je že nekajkrat grabila ideja, da bi vse, kar sem spreminjal v svojih besedilih, shranjeval po verzijah. niti ne v revižnu. na srečo se zavedam, da sem za kaj takega vse premalo organiziran in doslej še nisem poskusil. kje so časi, ko je zapisana beseda ostala za večno. zdaj se črke lahko spreminjajo skupaj z mojim spominom. zrelost nekega trenutka, karkoli že to pomeni, mi dopove, da nekaj v preteklosti sploh nisem mislil na način, kot sem takrat mislil, da mislim. obstaja življenje brez poneverjanja? vsakič znova, ko berem kakšna svoja stara besedila, sem očaran. res, vedno je zraven malo samovšečnosti, ampak predvsem me očara vsa tista nedoslednost, površnost, nedodelanost in nezrelost vseh tistih mislih. še vedno lahko čutim tisto idejo. drugače bi jo zagovarjal. všeč mi je, ko berem, kako poln sem bil samega sebe. kako nedovzeten za nasprotni argument. ni res, huje, vzvišen nad njim, hkrati pa v prepričanju plazeč po kolenih v prošnji po čim več njih. enako se danes borim za svoje ideje. vesel sem, ker sem se iz preteklosti naučil, da stvari ne postanejo drugačne. pa me nič ne moti. nedosleden, površen, nedodelan in nezrel rinem naprej. in enako močno, kot vem, da bom sebe nekoč videl drugače, si domišljam, da mi je to vseeno. domišljam si, da imam pravico biti jaz sam že zdaj. verjamem, da je edini način, da lahko živim s toliko domišljavosti, da se stalno opominjam, da sem zgolj malenkost večji od nič.

skačem, vem. toliko se mi vriva. danes sem sprejel javni izziv simpatičnega in izjemno razgledanega profesorja fizike. moje študentke ni bilo. svoje manj kot ugibanje o tem, da naši možgani vsaj delno delujejo na način, enak kvantnemu računalniku, sem stavil proti njegovemu, s trdnimi argumenti podprtemu stališču, da so binarni, kot klasični računalniki. borba intuicije proti razumu? morda predvsem napuha. recimo, da pa živalski vsekakor delujejo binarno. ker imamo radi razlike.

***

RAJ NA ZEMLJI

LanChil(o)e

***
sem začel z roditelji. no, zares začel sem se z dvema. enega z mesom ni več med nami. ampak roditelji. vseeno, ker hočem napraviti primerjavo, bodo morali roditelji še malo počakati.

mobing je danes izjemno moderna beseda. priznam, zelo lep in kompleksen problem. obstajajo pokazatelji, da ga poznamo predvsem v javnem sektorju. kot vedno, so morda kriva napačna izhodišča. nekaj stvari sem v življenju uspel doživeti. tudi različne vrste mobinga mi je bilo dano videti. ponavadi ljudje, dovolj dobro strokovni in praviloma dovolj bistri, polni namrgodenosti, nezadovoljstva z vsem naokoli in še mnogoterih, na srečo meni neznanih, strahov. praviloma ljudje, ki imajo težavo z resničnostjo življenja. praviloma ljudje, ki ne razumejo, da se v življenju misli eno in govori drugo. seveda jim to ni ovira, da bi te spretnosti v sebi ne izjemno razvili. in ti ljudje, pravično zagrenjeni, doživljajo stalne pritiske. skoraj resnično verjamem, da ljudje pogosto niso nič krivi. ljudje niso krivi niti, če so kreteni. vsak živi najbolje, kot zmore. daj jim še malo oblasti, te svetleče se moči, pa bodo drugim življenje tako zagrenili, da bi ti drugi najrajši zblazneli. blaznost enega sili druge, da v blaznosti iščejo uteho. pa to ni več mobing, to je zločin vse drugačne vrste. Nekaj, kakor večkratni umor.

dvomim, da sem že delal s človekom, ki še nikoli ni bil žrtev mobinga, čeprav se morda tega niti ni zavedal.

iz človeka ne narediti številke, ampak ga razbiti na deset številk. nekdo se ukvarja s številko sedem, ki morda pomeni levo roko, prsni koš in malo vratu, ali pač tudi ne. drugi oblikuje številko pet, karkoli že je spet to. na koncu te sestavimo tako, kot le mi vemo, da je prav. pa nas v to čisto vse sili. res obstaja tudi druga pot. če nisi najmanj nor, pripravljen vse izgubiti in predvsem marsičesa pričakujoč, na tako pot se nikar ne podajaj. ah, ti naivnež, si verjetno včasih kdo misli, in ti ubožec, včasih kdo drug. naiven pač nisem. že dolgo tega. ubog?

kaj je bistveno? sem mislil, da je že očitno. zagotovo ne tisto, o čemer pišem. torej, videl sem nekaj žrtev mobing zarot. vsi tistim, ki jih za hrbtom na živo ožirajo, podpisujejo izjave, da tako čudovitega človeka v življenju še niso srečali. vsi tisti nesrečni šefi se spotikajo ob čeri svojega neznanja. reagirajo kot ljudje in mobing je kar naenkrat kot na dlani … zgolj v izogib nesporazumu - mobing dejansko obstaja. slab pojav je in škodljiv. tudi ozdravljiv ali vsaj obvladljiv. pa vseeno se mi zdi, da je še nekaj hujših stvari. kakor je morda potomcem divjih vikingov lahko razumljivo, da je mobing že to, če človeku bolj naglas daješ navodila za delo in se tega pretežno držijo, je najbrž jasno, da smo za vikinško glavo mi vse pretopli in imamo še kaj za narediti na precej večji sliki. mali koraki v neko smer ali topotanje silnih korakov v plesnem krogu? ne upam reči, da je eno bolje, upam pa reči, da je različno.

in ne morem primerjati otroka, ki že deset let ni videl roditelja in sebe, ki me jezi, da imam do stranišča dlje, kot vsi drugi.

recimo, da bi za primerjavo znalo biti dovolj.

***

RAJ NA ZEMLJI

LanChil(o)e

***
kot človek potrebuješ stališča. brez stališč ti lahko pomaga le moč. zato sem pravnik. da imam moč, da vem. in naj mi le poskusi kdo dopovedati, da v njegovi vasi sneg pač ni črne barve. jaz sem se odločil. od tu dalje ne sme več iti za resnico, pravico ali kakšno primerljivo neoprijemljivo ptico, ampak gre zgolj še za pravo. prav. mi imamo prav. pravo se hrani samo s seboj. vse tisto od zunaj je vir packarije. da ne bom preveč krivičen. se najde ogromno izjem, ampak se njihovi kriki počasi utapljajo v masti pomanjkanja vseh vrst vrednot, strahu in negotovosti, utrujenosti, neznanja, brezbrižnosti, naivnosti, slabih medčloveških odnosov, umorjenega čuta odgovornosti in upam, da res na zadnjem mestu, povsem navadnih pohlepa ali zlobe.

ah, skoraj pozabil… seveda naj bi bila tehtna.

precej lepše je, če vidiš svet, kjer tega ni.

sem zašel. pravzaprav sem zašel s poti, po kateri sem začel hoditi po tem, ko sem prvič zašel. najprej eno pot nazaj. na kratko, danes vem, da je v pravu jezik enak. enak kot v mesnici ali na