raj na zemlji

***

pot v srce

ampak ta dilema je od drugod in ni povezana z dilemami, s katerimi se tukaj ukvarjam. morda bolj od daleč? nič nima ne z zgodbo, ne s slovani. no, res je, tako bolj od daleč… tisti slovanski jezik je kriv, da sem si sploh izposodil „krivično“ knjigo. k zgodbi pa res ni prispevalo. TriT? ne, še vedno mislim, da ne.

srce

živela je ena majhna kužika. ni bila ravno majhna, nikakor pa ni bila velika. in tako neumno zveni, če napišem, da je živela ena srednja kužika. srednje je nič. filozofski konstrukt, daleč od vsega, kar v resnici živi. zgolj matematični konstrukt je sredina vseh resnic in seveda ne more biti drugačna sredina vseh kužik. ta kužika je imela težko življenje. jedla je suhe in trde brikete, pila je vodo. kot kakšen asket. menih v samostanu, zavezan skorajda postu, čistoči in molku. ta kužika ima tudi človeka. potrebuje ga zgolj po naključju, vendar je njena (njegova) postelja skoraj malo previsoko za njene stare kosti. ta človek je tam, da pride, ko ona pritisne na gumb in jo nežno spusti v spodnje nadstropje. zato ima kužika človeka, ker je zanjo uporaben. in še eno funkcijo ima ta človek. brikete nosi. ampak to ni pravi vstop v zgodbo. ne moreš nekoga na samem začetku prikazati v vsem sijaju. potem ni več poti naprej. potem preostane samo še veliko temne teme in razmišljanja o tem sijaju. vsaka beseda postane odveč. ampak zdi se mi, da ni prava pot, niti če začnem pri nekem drugem psu, tisoče generacij pred našo kužiko. dolga napeljava zgolj navaja, da ji ni vredno slediti. odločil sem se, da je najbolje, da o kužiki ne pišem. vrgel sem jo v košaro, kjer leži že kar nekaj reči, meni sicer tako dragih, ki so doživele isto usodo.

ves čas me sili, da napišem nekaj o norosti. ne morem. ko pomislim, da je bil erazem roterdamski, me postane strah. ga niti nisem prebral v celoti. morda bi ga bil moral. kaj pisati o norosti? o tistem, kar obstaja zgolj samo v sebi. ljubim jo, cenim jo in občudujem. ne znam si predstavljati življenja brez nje. kot neskončno nežen cvet, ki se zbudi le enkrat tu in enkrat tam. kot človeška ribica iz pradavnih votlin, ki se ne zna prepustiti sončni svetlobi. norost je pradavna. skrita v globoki temini. vsa mračna in na prvi pogled grozljiva. pa ji starost omogoča, da je v svoji pradavnosti močna. pozna poti, ki jih ni ugledalo živo oko. omogoča življenje, ki ga brez nje zagotovo ne bi bilo. naj počiva pošast. vsaj še malo.

zgodbo gradim. poskušam. nimam veliko. slovane, no bolj enega samega, nekaj norosti, psa, ki ga ne omenjam, in čile. galeba in delfine. drevesa s krošnjami. preteklost, sedanjost in vsaj nekaj prihodnosti. premalo za zgodbo. če navržem še magijo, …, hmm, …, še malo. potem bom tam, kjer sem začel. nikjer, kot vedno.

zgodba o zgodbi? kako nastaja. kako se rojeva iz praznine, v kateri obstaja zgolj želja po zgodbi. ne, ne sede. bo treba kaj več.

zgodba o miši, ki živi v hiši? prežvečeno. zgodba o rdeči postelji? ja, ampak ne.

***

RAJ NA ZEMLJI

LanChil(o)e