raj na zemlji

***
jasno sem začutil, da sem še vse premlad, da bi si že zastavljal življenjske cilje.

nešteto misli, v nešteto smeri. sicer se ne tiče ničesar doslej, a se vseeno tiče.

LanChil(o)e novi svet, ali po domače, lanov nori svet.

pot v srce

trudim se pisati zgodbo. tako, kot se spodobi. začelo se je obetavno, potem sem odjadral drugam. že dneve ji nisem več na sledi. zakaj si hočem nekaj izmisliti? kot bi že ne obstajalo dovolj. saj si nočem izmisliti. to bi bilo še kar lahko. samo preoblikovati želim videno, čuteno, dojeto in pri tem biti dosleden. preoblikovati na svoj način. to je težko. biti dosleden, namreč. še posebej, ker vem, da se bom izvlekel in marsikje popustil. navadno lenobo bom utemeljeval s svobodo. raje užijem soj luči, ki si jih umislim sam, kot tistih, ki te še žgejo v telo. zadošča mi koncept. ostalo lahko prepustim drugim.

kako nekomu predstaviti sliko, ki je ne vidiš? prevelika je za zorni kot. in če se ne osredotočiš, vidiš še manj. zgolj izostren pogled v eno točko ti omogoča, da je slika jasna. ne ljubi se nam gledati tistega, kar se razkriva počasi. en košček tu in drugi tam. lahko na popolnoma različnih koncih. potem je treba vse skupaj še povezovati, se izogibati čerem v obliki popolnoma jasnih splošnih predstav, splošnega vedenja in že davno odkritih resnic. zato lahko verjamemo, da obstaja knjiga splošne modrosti. sveti gral ali absolutna resnica. ne želimo verjeti, da se bo šele takrat, ko bomo kaj od tega dobili v roke, naše delo zares sploh začelo. sestavljanje koščkov je huda bolezen. ustvarja sicer iluzije prostosti. občutek širjenja v neskončnost neznanega. duševna motnja, ki je še niso opredelili nezmožnost sprijazniti se, da je življenje to tu, pred mojimi očmi. tisto, kar srečam, ko pridem v službo, kar čutim ujet v zastoju na avtocesti in kar vidim, ko v resničnost gledam s svoje postelje. stalno zlaganje neštetih koščkov puzzla s sliko jasnega neba. hlepenje po videnju nečesa, česar ne moreš opisati drugače, kot da je daleč stran. iskanje sebe čim dlje od sebe. kako slepemu, dovolj je že barvno, opisati rumeno barvo sonca, tisto barvo, v katero si zgolj slepec, ki tokrat to ne sme biti zgolj barvno, lahko sploh dovoli pogledati? kako nekomu, ki nam ne verjame, lahko dopovemo, da živi ljudje dejansko dihamo? pa morda zveni pretirano vse dotlej, ko pridemo do enako jasnih reči, zgolj nekoliko bolj abstraktnih. lahko mu predstaviš koščke, a jih ne bo hotel ali mogel spojiti. prepričaj me, je vedno najboljša obramba. zapiranje za krinko odpiranja. človek naj bi bil dovzeten, a hkrati ne razume, da se v karkoli lahko vedno prepričaš le sam. drugi ti lahko pomagajo, predstavljajo koščke, spodbujajo s sugestijami in analogijami. prepričaš se lahko le sam. če zaupaš, je lahko. tedaj veš, da verjameš v sliko, ki ti jo drugi ponuja. življenje lahko živiš tudi, ne da o njem razmišljaš. ampak doklej lahko zaupaš? koliko prevar, napak in nesreč lahko preživimo, preden zaupanje umre? smrt je neizbežna, kakor življenje. ko te enkrat doleti, ni poti nazaj. doleti vsakega. tistega, ki ga ne doleti, tistega sploh ni. zaupati moraš vase. vse samoprevare, napake in nesreče so zgolj dokaz, da je prav, da zaupaš. kljub vsemu še vedno si, torej moraš biti na pravi poti. zaupati si moraš v tej meri, da veš, da je slika tam. da vidiš koščke in nekako na pol, brez argumentov začutiš celoto. zaupati si moraš v tej smeri, da veš, da se vedno lahko tudi motiš.

***

RAJ NA ZEMLJI

LanChil(o)e

***
krajši zaznamek. napisal bi kaj več, a ne znam. ne vem, kaj mislim. se mi pa že dolgo časa v nekem kotičku javlja misel, da naš svet predpostavlja, da ljudje ne lažejo. ta hiša še ni temeljena. včasih mi je ljubše začeti pri strehi. ali pač lažje. zvito se je sicer skrila ta reč, od tistih, ne zares zelo davnih dni, ko si na sodišče pripeljal dve priči in zmagal. ko si ti svoje dokazal, druge strani nihče niti poslušal ni več. ja, zanimivo, kaj vse je že bilo pravo. kot vse ostalo, je tudi to danes malo zapleteno, okrancljano s takšnim in drugačnim, kaj dosti več se pa ni spremenilo. naj ostane zaznamek. vsaj za zdaj.

ta ideja mi je všeč. kako me je ves čas mučilo, ni in ni šlo skupaj. jasno, ko sem pa hotel združevati nezdružljivo. jasno je, da so človekove pravice v resnici precej nasproti reda in red precej nasproti človekovih pravic. seveda govorim o človekovih pravicah raje kot o eni. človekova pravica, v svoji popolnosti nam nikoli čisto dosegljiva. nikakor ne mislim zgolj na tisto, kar so po silnih mukah uspeli poroditi kakšni visoki, mednarodni ali domači organi. ampak pomembno je nekaj drugega. tudi demokracija ima slabosti. najboljši izhod je videti kot korak nazaj. vendarle ga vseeno že delamo. obeta. red. red je vedno nasilje. ja, človekove pravice da. ko bodo ljudje sploh razumeli kaj to je in kako je s tem treba ravnati. takrat seveda, danes nikar. red lahko obvlada maso le z veliko težavo. prva med vsemi pravicami mora biti, da je red predvidljiv. jasno, da lahko podpiram zgolj red, ki v veliki meri sloni na sodobnih in pošteno uporabljenih dognanjih. nekaj da, vsega nikar. ampak, v tej sliki nekaj preprosto manjka. na kar odgovora niti ne poznam. zdi se mi sicer, da poznam vsaj smer. treba bi bilo vzpostaviti neko možnost izstopa. posameznik mora na nek način imeti pravico, da iz sistema izstopi. izločen iz skupnosti, čeprav morda bivajoč med njimi, pa mora v zameno pridobiti človekovo pravico. da živi, da je. da lahko iz potoka napravi požirek vode in si sončni zahod privošči na skali ob jezerski obali. da si lahko utrga jabolko ali figo, ki raste na drevesu, da si lahko privošči sadež spoznanja. sistem terja svoje žrtve. tako je vedno bilo in tako vedno bo. tega ne moremo spremeniti. vedno se najde tista čudna sivina med resničnim in njenim približkom. nikoli nočemo vedeti, na čigavo škodo. da le ne na našo. in te slabosti sistema so zagotovo mnogokrat odtehtane z vsemi njegovimi prednostmi. ljudje z veseljem pristajajo na marsikaj, da le imajo svoj življenjski prostor, kjer se lahko igrajo svoje igre. naj bo tako, ker mora biti tako. še tako lep in razdelan sistem, kjer bodo vsi enakopravni, in na koncu verjetno že enaki, se nujno izrodi v zgolj resnico. s sivo liso. ki jo potrebujemo, sicer bi logika lahko zaustavila resničnost. to je sposojeno. in nasilje bo. takšno in drugačno. še mnogo dni. če se najde nekdo, ki mu do nasilja res ni, mu je treba omogočiti, da reče hvala lepa in nasvidenje. tako preprosto sicer ravno ni, ampak ostalo zgolj terja svoj čas. verjamem, da mu je treba dati odpravnino.

***

RAJ NA ZEMLJI

LanChil(o)e

***

kako se reče, ko kradeš samemu sebi? tole je pripeljano od drugod, ampak zato nič manj moje. in odločil sem se, da bom vtaknil še tukaj:

V raju ne potrebujem lastnine. Razpad odnosa, smrt so stvari, ki morda v raju ne bolijo. Ker jih tam znamo videti z vseh strani. Interakcija ni nujno posestništvo. Interakcija je srkanje vsega, kar ti daje okolje. Vključno z ljudmi. Interakcija je tudi njihovo jemanje. Posestništvo je zapiranje, izključevanje. Raj ne more biti objektivna kategorija. Nikoli ne bo moglo biti raja za vse. Vsaj ne na enem mestu in hkrati. Raj je samo to, da si, steguješ roko po sadežih, ki te hranijo in se izogibaš nekaterim skušnjavam, četudi te silno mikajo. Ne trdim, da raj obstaja, trdim le, če že, je odvisen zgolj od nas in ne od drugih. Seveda nikakor brez interakcije. Nepopolnost hlepi po dopolnjevanju. Če bi šlo samo za razmnoževanje, bi bog rešil drugače. Ampak potreboval je dva, ker očitno sploh ne more biti raja brez interakcije.

vse to je v celoti iztrgano iz konteksta. pa puščam tu živeti zgolj zato, ker tudi ostalo ni nič bolj v kontekstu.

solza

danes sem spet treskal svojo lobanjo v zid, pa ni nič pomagalo. vse, kar potrebuješ, je odločevalec, ki verjame, da ti ob laži zraste nos. gledal te bo v nos in se odločal. in potem potrebuješ le še enega odločevalca, ki bi ti pojasnil, da, če je prvi odločevalec videl, da ti raste nos, ga nikar ne prepričuj, da ni res. kaj pa to pomeni, da ti raste nos, je pa itak jasno. in kakor je smešno, ni razloga, da bi verjeli, da ne more biti resnično. obstaneš odprtih ust in ni ti jasno. in stvari meljejo svojo pot, odločevalci se borimo za boljše plače, ker si bomo potem lahko privoščili višji standard in bomo lahko bolj pristno ne razumeli, kaj je življenje. v čem in o čem odločamo. pa nas je treba razumeti. celo odločevalci smo ljudje. ni moč vedno misliti zgolj na delo. ideja za domačo večerjo, organizacija poti po službi, mimo frizerja, trgovine in čistilnice do doma, kriza identitete partnerja in noro zaljubljena najboljša prijateljica, mobing na delovnem mestu, norme, neustrezni delovni pogoji in simptomi izgorevanja, ki jih nihče noče pripoznati ali vedno manj razumevajoča ljubimec ali ljubimka, so razumljiv razlog, da mora zbrano odločanje še nekoliko počakati. vendar bi ne smeli pričakovati, da bi delavka za tekočim trakom lahko ob svojem delu razmišljala o raznoraznih rečeh, nekdo, ki je izobražen in s tem zagotovo bolj poln domišljije, pa bi moral pri svojem delu razmišljati le v eno smer. kot stroj! in če vozniku avtobusa ni treba vedeti vse o ustroju vozila s katerim upravlja, zakaj bi potem odločevalec moral vedeti kaj več o tistem o čemer in s čimer sodi? saj smo vendar enakopravni!

kot bi to postajal moj obračun. se mi zdi, da moram pred odhodom kaj razčistiti? se mi zdi, da je to dolg? za vse, do česar me je tukajšnjost pripeljala. če bi vedel, bi bil verjetno raje rejec konoplje. čile naj bi bil eden opaznih pridelovalcev konoplje. po drugih podatkih sploh ne. želim si, da mi po material za hišo ne bo treba daleč. petnajst ton na hektar. recimo, da nesposoben kot sem, lahko pridelam kakšnih osem. deset hektarjev. cena? pojma nimam. Recimo, da je tona slab kubik. hja za kakšno hišo ali dve materiala. za kruh bi bilo. tudi za traktor?

***

RAJ NA ZEMLJI

LanChil(o)e

***
za kaj sploh živimo? za starost. živimo, da se pripravljamo za smrt. skrbi nas, kako bo, ko bomo bolni, obnemogli. ko si ne bomo več zmogli sami zamenjati plenic. ljubeči otroci so bili vedno rešitev. upi so bili pogosto prazni. denar je vedno bolj alternativa. upi so pogosto prazni. kot mi je tisti psihiater rekel v sanjah, na starost se ne moreš pripraviti. se lahko odrečem slovenskemu zdravstvu, čeprav ga stalno z užitkom napadam? si upam živeti brez denarja za zobozdravnika? si upam ob bolečini v trebuhu reči, ah, to je življenje? kot je v sanjah rekel tisti psihiater, … , danes šteje, stalno razglašam. zmorem?

sem pripravljen umreti kot žival, če tako še živeti ne znam?

preprosto potrebujem to silovitost. potrebujem to pot. kot vsaka v življenju, je tudi ta lahko zadnja. verjamem, da te v slepi ulici ubijejo zgolj v ameriških filmih. v resnici te življenje ubije na odprtem.

morda sta zadnjič vse razumeli rusinji, ki sta si ogledovali hišo. njima je bilo popolnoma jasno, da se človek iz tega gozda lahko seli zgolj v čile. vse ostalo bi bil korak nazaj. na mestu še nočem obstati. pogrešal jo bom. če bom sit, pogrešanje ne bo iskreno. pogledal bom v morje in vedel, da tam daleč, daleč stran, ko morska gladina že krepko zavije, tam je hišica v gozdu. in nedaleč stran od te hišice toliko meni ljubega.

hočem se postarati zdaj, ko to še zmorem.

suženj

ampak pomembni so slovani.

ni mi všeč politična korektnost, ko črnci postanejo afro-američani, cigani romi in sclavus, sklabos, sklabenoi slovani. ne iz besede, iz odnosa naredimo gnoj in blato in potem bi se prali tako, da bi druge preimenovali. ni to najlepši način? mučimo se in nam ne gre. pride rešitev. sama sebe prinese na pladnju. od danes naprej ciganov ni več, sami sebe so ukinili. uspelo nam je, ni jih več. ostali so zgolj še romi. z njimi ne bo preveč hudo. po tem, ko smo po stoletjih ugasnili cigane, je vse ostalo zgolj še malenkost. ni to najbolj logična pot v raj? odstrani vse. ostala bosta zgolj še adam in eva. upam, da si bosta ohranila drevo in vsaj kakšno kačo.

morali bi dati, mi slovani, jasno pobudo. njihovi jeziki naj spremenijo besedo za sužnja. ne smemo pristati, da zaradi tega mi spremenimo svoje ime. se moramo sramovati tuje majhnosti? smo krivi, ker smo živeli svoje življenje, četudi v svetu, ki je bil nerazumen in krut?

zahtevajmo opravičilo. ne zaradi lova in zasužnjevanja. ne prosimo opravičila za prestano trpljenje. terjajmo opravičilo za kulturno žalitev, da so to besedo v besednjakih zadržali.

zgolj, ker sem obljubil, da se vračam k slovanom. suženj.

kaj so moje sanje? živeti v svetu, kjer se lahko sprehajaš po gozdu ob potoku. v svetu, kjer človeka, ko ga srečaš objameš in poljubiš. v svetu, kjer drugim ne predstavljaš ovir. v svetu, kjer ti je vedno jasno, kje se moraš ustaviti zaradi drugih. živeti v svetu, kjer ljudje hodijo proti svojemu cilju in tisti brez cilja sedijo in strmijo v gola telesa. živeti tako, da bo vsak razumel in sprejel, da je vsak drugi vsaj malo drugačen. samo to.

in ko bom imel svoje sanje, bom sanjal druge.

***

RAJ NA ZEMLJI

LanChil(o)e

***

ampak ne smem govoriti o intuiciji, če hočem k resnici. je tja kaj lažje priti z napuhom?

poskusil se je bom ne dotakniti, ampak vanjo ugrizniti. v čile moram zaradi smrti. ni se še zgodila. sploh ne vem in nihče ne ve, kdaj se bo zgodila. niti kje. jasno je samo eno. zgodila se bo in jaz bom zraven. smrt bo moja.

zgodilo se bo, predvidevam, nekje na poti med otoščem in otokom. zanima me, ?če jo bom sploh zaznal? všeč mi je španski pristop k vprašajem. v jeziku, ki je tako izjemno izčiščen, bi bilo sicer vse preveč prostora za mnogoumnosti. jasno jim je, da za definicijo vedno potrebuješ vsaj dva, zato imajo vprašaje vedno v parih. tudi za klicanje potrebuješ dva.

edini način, da pridem v čile je, da prej umrem. v čile se nikoli nisem hotel preseliti. sploh ne vem, če kam. smrt mi je prišla blizu. sprejemal sem jo. in potem se sprašuješ misli, ki jih nočem reklamirati. kdaj je lepše oditi, kot takrat, ko ti služi telo, ko te v polni meri zlorablja razum, ko si zadovoljen s prehojeno potjo? kam naprej? vse prejasno je vse zarisano. ni veliko poti. lahko me zagrabi, da se usmerjam navzgor. lahko na levo ali desno stran. nekaj različnih, dovolj zanimivih možnosti bi si lahko izmislil. še vedno vse poznano. brez resničnih presenečenj in brez resničnih vprašanj. premamilo me je. človekove pravice. ampak… vse prehiter hočem biti. vedno nestrpen. kljub čudovitim dekletom, ki jih tam srečujem. ampak…, vsak konec ima smisel le v tem, da za seboj pusti vse neizrečeno. takrat se življenje zares začne. smrt tukaj mi ne uide. čas zanjo verjetno nikoli ni pravi. samo stisniti bom moral zobe in skočiti. potem naj gravitacija stori, kar ji je storiti. lahko grem tudi navzdol.

pa se mi vseeno ob misli umreti, ko imam še za silo delujoče telo, nekako zazdi, da malo je škoda. zbudil se je davni razum slovanskih korenin. in sem se odločil, da lahko na rezervi potipam nekoga drugega življenje. bom tisti človek sploh še jaz? brez vsega, kar me tukaj opredeljuje. brez mojih besed, uporabnega znanja, brez strokovnega vpetja. brez žensk, ki bi se lahko vsaj delale, da me razumejo. brez ljudi, ki bi poznali mojo preteklost. brez možnosti na ulici srečati davno pozabljenega znanca. brez izobrazbe. še enkrat brez besed in najhuje, brez vate, v katero me je doslej zavijalo življenje. bo moj ego sploh zmogel z mano? strah me je. pa mi je jasno, da ne moreš živeti, ne da bi se prej rodil. upam, da ne bom potreboval še enkrat toliko let.

verjetno se mi zdi, da bom svojo smrt pogosto preklinjal. pa se mi tudi zdi, da je tak dar tako neskončno redek, da je vreden. morda bom potem kaj razumel.

strah me je. ne, da bi se zgrešil, da bi se našel. strah me je, da bi odkril, da sem v resnici še vedno tisti vase zaprti, negotov, prestrašen fantič, ki nima pojma, kako naj se prebija skozi življenje. ki skače naokoli in vsakogar sprašuje, če slučajno ve, kaj se tukaj dela, za kaj gre. igra, kot vsaka druga. prideš, ko se jo nekateri že igrajo in vstopiš. ali se pričneš igrati sam, oziroma odideš iskati drugo igro. strah me je, da bi se odkrila vsa moja nesposobnost soočanja z resničnostjo. strah me je, da bom jokal kot otrok. nemočen. sam. obupan. pa mi je jasno, da ne moreš živeti, če vmes ne odraščaš. upam, da ne bom potreboval še enkrat toliko let. in upam, da bodo vsaj približno enako prijetna.

***

RAJ NA ZEMLJI

LanChil(o)e

***

zakaj bi tako rad bil suženj? slovan. slav. mi genski spomin res ne seže dlje? se za kaj dlje ne upam slepiti, ker o tem ne vem dovolj? gre zgolj za čut pripadati? nekomu pač moraš. poleg samemu sebi, po možnosti. verjamem, da v sebi nosim sporočilo od nekje daleč? sporočilo iz neke hladne stepe, kjer so divjali mrzli vetrovi in drgetale močne zveri. in niti ni težava v tem, da bi sporočila ne bilo moč brati, težava je v tem, da ne znam razumeti. nič več, kot da iščem povezave med severnjaško vsebino, kamor bi bilo lepo položiti svojo dušo. nekateri so imeli srečo. dovolj dolgo so znali biti dovolj daleč. posebni in vedno vladarji svojih usod. svet, ki izginja, ker ne zna biti več dovolj daleč, pa vseeno še vedno ostaja, kot ogromen ledenik v borbi s prdci krav. slovani smo dolgo znali biti vladarji svojih usod. nekateri smo bili malo bolj na prepihu in smo prišli malo bližje, drugi so daleč ostajali dlje. slovanu je jasno, za kar mora kdo drug prebirati knjige. življenje je preprosto. preprosto zajebano. in v vsem tem nudi možnosti.

življenje me neskončno radosti. življenje me neskončno žalosti. za koliko neskončnosti je še prostora v tako omejenih telesu in duhu? ne vem, če bi se hotel odreči enemu na račun drugega. vseeno boli. najhuje je, ko te žalostijo male stvari. res, da vbod komajda še čutiš, ampak hkrati so tako pogosti. najhuje je, ko te žalostijo velike stvari, ki so tako presunljive v svoji grozoti, pa je pred njimi dokaj enostavno zatiskati oči.

najhuje je, ko te radostijo male stvari, kot je polomljen brisalec na sosedovem avtu, in najhuje je, ko te radostijo velike stvari, kot, zgolj za primer, pogromi ljudi. in najhuje je mnogo stvari. kar se nam godi, povzroča trpljenje in nihče drug ne razume, kako nas to boli. občutek za bolečino. me zanima, če drugače boli, ko ti rezilo v vrat porine tvoj brutus ali zgolj nekdo od tistih umazanih, pritepenih, skvarjenih, komajda še ljudi, brez katerih očitno ni moč živeti?

sem bil pri slovanih? bil in še bom.

zazdelo se mi je, da se moram dotakniti resnice. čeprav je samo moja iluzija. zdaj si prvič upam zapisati. zdaj je tukaj in ne vem do kdaj bo. me je že nekajkrat grabila ideja, da bi vse, kar sem spreminjal v svojih besedilih, shranjeval po verzijah. niti ne v revižnu. na srečo se zavedam, da sem za kaj takega vse premalo organiziran in doslej še nisem poskusil. kje so časi, ko je zapisana beseda ostala za večno. zdaj se črke lahko spreminjajo skupaj z mojim spominom. zrelost nekega trenutka, karkoli že to pomeni, mi dopove, da nekaj v preteklosti sploh nisem mislil na način, kot sem takrat mislil, da mislim. obstaja življenje brez poneverjanja? vsakič znova, ko berem kakšna svoja stara besedila, sem očaran. res, vedno je zraven malo samovšečnosti, ampak predvsem me očara vsa tista nedoslednost, površnost, nedodelanost in nezrelost vseh tistih mislih. še vedno lahko čutim tisto idejo. drugače bi jo zagovarjal. všeč mi je, ko berem, kako poln sem bil samega sebe. kako nedovzeten za nasprotni argument. ni res, huje, vzvišen nad njim, hkrati pa v prepričanju plazeč po kolenih v prošnji po čim več njih. enako se danes borim za svoje ideje. vesel sem, ker sem se iz preteklosti naučil, da stvari ne postanejo drugačne. pa me nič ne moti. nedosleden, površen, nedodelan in nezrel rinem naprej. in enako močno, kot vem, da bom sebe nekoč videl drugače, si domišljam, da mi je to vseeno. domišljam si, da imam pravico biti jaz sam že zdaj. verjamem, da je edini način, da lahko živim s toliko domišljavosti, da se stalno opominjam, da sem zgolj malenkost večji od nič.

skačem, vem. toliko se mi vriva. danes sem sprejel javni izziv simpatičnega in izjemno razgledanega profesorja fizike. moje študentke ni bilo. svoje manj kot ugibanje o tem, da naši možgani vsaj delno delujejo na način, enak kvantnemu računalniku, sem stavil proti njegovemu, s trdnimi argumenti podprtemu stališču, da so binarni, kot klasični računalniki. borba intuicije proti razumu? morda predvsem napuha. recimo, da pa živalski vsekakor delujejo binarno. ker imamo radi razlike.

***

RAJ NA ZEMLJI

LanChil(o)e

***
sem začel z roditelji. no, zares začel sem se z dvema. enega z mesom ni več med nami. ampak roditelji. vseeno, ker hočem napraviti primerjavo, bodo morali roditelji še malo počakati.

mobing je danes izjemno moderna beseda. priznam, zelo lep in kompleksen problem. obstajajo pokazatelji, da ga poznamo predvsem v javnem sektorju. kot vedno, so morda kriva napačna izhodišča. nekaj stvari sem v življenju uspel doživeti. tudi različne vrste mobinga mi je bilo dano videti. ponavadi ljudje, dovolj dobro strokovni in praviloma dovolj bistri, polni namrgodenosti, nezadovoljstva z vsem naokoli in še mnogoterih, na srečo meni neznanih, strahov. praviloma ljudje, ki imajo težavo z resničnostjo življenja. praviloma ljudje, ki ne razumejo, da se v življenju misli eno in govori drugo. seveda jim to ni ovira, da bi te spretnosti v sebi ne izjemno razvili. in ti ljudje, pravično zagrenjeni, doživljajo stalne pritiske. skoraj resnično verjamem, da ljudje pogosto niso nič krivi. ljudje niso krivi niti, če so kreteni. vsak živi najbolje, kot zmore. daj jim še malo oblasti, te svetleče se moči, pa bodo drugim življenje tako zagrenili, da bi ti drugi najrajši zblazneli. blaznost enega sili druge, da v blaznosti iščejo uteho. pa to ni več mobing, to je zločin vse drugačne vrste. Nekaj, kakor večkratni umor.

dvomim, da sem že delal s človekom, ki še nikoli ni bil žrtev mobinga, čeprav se morda tega niti ni zavedal.

iz človeka ne narediti številke, ampak ga razbiti na deset številk. nekdo se ukvarja s številko sedem, ki morda pomeni levo roko, prsni koš in malo vratu, ali pač tudi ne. drugi oblikuje številko pet, karkoli že je spet to. na koncu te sestavimo tako, kot le mi vemo, da je prav. pa nas v to čisto vse sili. res obstaja tudi druga pot. če nisi najmanj nor, pripravljen vse izgubiti in predvsem marsičesa pričakujoč, na tako pot se nikar ne podajaj. ah, ti naivnež, si verjetno včasih kdo misli, in ti ubožec, včasih kdo drug. naiven pač nisem. že dolgo tega. ubog?

kaj je bistveno? sem mislil, da je že očitno. zagotovo ne tisto, o čemer pišem. torej, videl sem nekaj žrtev mobing zarot. vsi tistim, ki jih za hrbtom na živo ožirajo, podpisujejo izjave, da tako čudovitega človeka v življenju še niso srečali. vsi tisti nesrečni šefi se spotikajo ob čeri svojega neznanja. reagirajo kot ljudje in mobing je kar naenkrat kot na dlani … zgolj v izogib nesporazumu – mobing dejansko obstaja. slab pojav je in škodljiv. tudi ozdravljiv ali vsaj obvladljiv. pa vseeno se mi zdi, da je še nekaj hujših stvari. kakor je morda potomcem divjih vikingov lahko razumljivo, da je mobing že to, če človeku bolj naglas daješ navodila za delo in se tega pretežno držijo, je najbrž jasno, da smo za vikinško glavo mi vse pretopli in imamo še kaj za narediti na precej večji sliki. mali koraki v neko smer ali topotanje silnih korakov v plesnem krogu? ne upam reči, da je eno bolje, upam pa reči, da je različno.

in ne morem primerjati otroka, ki že deset let ni videl roditelja in sebe, ki me jezi, da imam do stranišča dlje, kot vsi drugi.

recimo, da bi za primerjavo znalo biti dovolj.

***

RAJ NA ZEMLJI

LanChil(o)e

***
kot človek potrebuješ stališča. brez stališč ti lahko pomaga le moč. zato sem pravnik. da imam moč, da vem. in naj mi le poskusi kdo dopovedati, da v njegovi vasi sneg pač ni črne barve. jaz sem se odločil. od tu dalje ne sme več iti za resnico, pravico ali kakšno primerljivo neoprijemljivo ptico, ampak gre zgolj še za pravo. prav. mi imamo prav. pravo se hrani samo s seboj. vse tisto od zunaj je vir packarije. da ne bom preveč krivičen. se najde ogromno izjem, ampak se njihovi kriki počasi utapljajo v masti pomanjkanja vseh vrst vrednot, strahu in negotovosti, utrujenosti, neznanja, brezbrižnosti, naivnosti, slabih medčloveških odnosov, umorjenega čuta odgovornosti in upam, da res na zadnjem mestu, povsem navadnih pohlepa ali zlobe.

ah, skoraj pozabil… seveda naj bi bila tehtna.

precej lepše je, če vidiš svet, kjer tega ni.

sem zašel. pravzaprav sem zašel s poti, po kateri sem začel hoditi po tem, ko sem prvič zašel. najprej eno pot nazaj. na kratko, danes vem, da je v pravu jezik enak. enak kot v mesnici ali na portoroški obali. vseeno je nekaj… pravo nima svojega jezika. pravo ima svojo resničnost. obstajata dva, popolnoma različna svetova. no, obstaja jih še več. pravniki so že davno ugotovili tisto, česar fiziki še danes ne razumejo najbolje. da je svetov več. fiziki šele danes lahko razumejo, kako je isti, nedeljiv kvantni delec, lahko hkrati na dveh različnih krajih. čisto in popolnoma zares hkrati v več paralelnih svetovih. pih, pravniki že davno razumejo vse okoli antimaterije. človeku se lahko zgodi, da pride pravniku v roke in kar naenkrat ni več bel, ampak postane črn. človek tega sicer še vedno ne vidi in ne more razumeti. ni mu jasna iluzija, ko se pogleda v ogledalo in se vidi enakega kot prej. pravnik je tega človeka na novo ustvaril. v nekem drugem svetu, ki živi prav za pravo. in v tem svetu je tak in tak bo ostal. pravni svet je še po nečem značilen. rad se širi. rad skače iz svojih dimenzij. in človeku se nekega dne zgodi, da sam sebi s črno kožo trka na bela vrata. potem pride sam sebi z belo kožo ta vrata odpreti in se zagleda. zraven pa pravnik, ki jasno pove, kako je s stvarmi. obstaja gospod ali gospa, po imenu ti in ti. lepo piše na vseh teh papirjih, da tej osebi črna koža pristoji. in ti in ti v tej hiši živi. kdorkoli že si, bitje blede polti, tebe pač ni.

naj si dovolim zgolj trditev, brez argumentacije. včasih je treba verjeti. včasih tudi ne. marsikaj mi ne diši. slabe so stvari. res je, da je tudi relativno verjetno mnogo stvari veliko boljših, kot kadarkoli prej. zagotovo je moč za še več stvari to ugotoviti absolutno. res je tudi, da jih ni bilo časov, katerimkoli bitjem na čast pretečenih, ko bi ljudje ne živeli nekako čudno razdvojeni. borimo se za nekaj in delamo nasprotno. govorimo o rumeni in pišemo modro. zdi se mi, da razumem čemu in ravno zato verjamem, da je prav tako. pa mi vseeno ni všeč. ni mi všeč zgolj obstati. problem je zato, da ga rešiš. to je edini razlog, da si problem sploh lahko zasluži svoj obstoj. slabe so stvari, ker niso tako dobre, kot bi znale biti.

***
RAJ NA ZEMLJI

LanChil(o)e

***
kam sem padel. zdaj mi je čile očitno že izhod v sili. kadarkoli mi tukaj nekaj ne bo všeč, bom dvignil nos, našobil spodnjo ustnico in mrmral, da zdaj pa grem v čile. slika se mi kristalizira v neko novo smer. pa ta kristalizacija ničesar ne jasni. je pretežko breme, ki ga tukaj nosim? breme, da sem lahko, za kogar sem se določil. breme, da lahko počnem kar hočem. breme ogrodja, v katerega bi brez skrbi glede nosilnosti lahko postavil svoje celo življenje. breme, da se lahko izražam, zares, v jeziku, ki ga komajda poznam, a vseeno v njem čutim. breme, ko bi si moral priznati, da je čas, da se nekaj spremeni v meni.

sem spet tam, kjer sem že bil. so to zemljo res morali narediti ravno okroglo? ampak, ko prebiram, kaj sem čutil včeraj, mi postaja jasno, ponovno, kot že tolikokrat prej, da tukaj nikoli ne bo nič tako neznano. tako nerazumljivo. nič, kar bi me naredilo ponižnega. zgubim lahko samo samozadostnega samovšečneža, ki oboje le hlini. in dobim lahko magijo v obliki, ki jo bom preklinjal vse tiste preostale dni in dobim lahko magijo v obliki, ki …

zdi se mi, da ni pametno pisati, kadar imaš slab dan.

se lahko zgodi, da zapišeš misli, ki se jim ne znaš upreti, ko pride kakšen dober dan. in te te misli odpeljejo na otok, daleč stran. in če si še zgolj pogojno priseben, lahko za tvojimi mislimi potegne še tvoje telo.

verjamem, da je popolnoma vse bolje kot nič. verjamem, da morda sekam hudo mimo. bom počakal na kakšen dober dan.

kam sem odšel tisti jaz, ki je razumel, da je nujno preložiti na jutri tisto, kar moraš opraviti danes. danes opravljam, kar ne bi smel pred jutrišnjim dnem. sem že ugotovil, kako je s pisanjem na slab dan. ne morem.

solza

je to res vse, kar zmoremo? otroci, ki desetletje in več ne vidijo svojega roditelja. zakaj? ker drugemu roditelju ni do tega. ne bi se spuščal v tako moderne bitke o privilegiranju spola, še manj v ozadje resnice v katerikoli zgodbi. zanima me le eno. človekove pravice. take, kot jih vidim jaz. oluščene vrednostnih sodb, ki se jih zavedam, zgolj neusmiljen svet misli in na belem papirju zapisane besede. nekateri tisti, katerih poklicanost je v tem, da naj bi kaj storili, se zgolj držimo za glavo in ne moremo verjeti, kako neumni so ljudje, da ne razumejo, da seveda pravice imajo. le kaj za vraga bi zdaj še radi? so res najhujši sovražnik človekovih pravic ravno stereotipi? spomnim se, verjetno še iz predštudentskih časov, kako so mi vsi govorili, da pravo je zapleteno, da v tem svetu gojijo celo nek poseben jezik. starši so zgolj zmajevali z glavo, ko sem jim sporočil študijsko odločitev. lahko sem vesel, da sem imel starše, ki so razumeli, lahko sem žalosten, da sem imel starše, ki mi tega niso znali ustrezno predstaviti. sem nekaj časa tudi sam verjel, ko so mi že študentu, kolegi mantro ponavljali.

sem kmalu spregledal. vsaj tako se mi je zdelo. danes vem bolje. po tem, ko sem spregledal, sem spregledal še marsikaj. se mi danes spet zdi, da sem spregledal. le kaj vse bom zaradi tega spregledal? torej, da v pravu res ni nikakršnega posebnega jezika mi je postalo jasno kmalu. prvi blef, ki ga vsak strokovni kult želi gojiti o sebi. skrivanje za famo nerazumljivosti je gotovo veliko lažje kot se soočati z resnico tak kot si. gol, z nogami na o, platfusom, smešnim spolovilom in travmatičnimi doživetji. sram nas je, da smo ljudje. kdo si? pravnik, zdravnik, mehatronik ali čistilec tujih zadnjic. ne nujno eksotičnih. to smo. to iščemo v drugih. figuro, ki za sabo nosi drugo sporočilo. vedno sem imel težave, ko sem skušal vsem, ki so močno vztrajali povedati edino, kar čutim, da sem res. prodajalec. pa jim ni bilo zadosti. prodajalec sanj. zjutraj dvignem rit, prodajam svoje sanje, jih tlačim v blato in jim govorim, da naj zginejo prasice, od koderkoli so prišle in naj me že pustijo enkrat pri miru. v zameno dobivam denar, da to isto rit, ki jo zjutraj komaj spravim iz postelje, primerno napolnim, da lahko kaj iztreblja.

***

RAJ NA ZEMLJI

LanChil(o)e

in če ne gre?

vse ob svojem času.

ampak si ga ne morem pustiti. časa, namreč. na trenutke pozabljam, da to ni moj papir. ne moje misli, ki ostanejo na varnem v glavi. pa se mi zdi, da je pot do sem dovolj zapletena. pričakujem, da prezapletena za današnji čas instantne koncentracije. mimogrede, všeč mi je misel, kam smo pripotovali. po še primitivnem prašku, ki je skupaj z vodo naredil rižoto, smo preskočili v obdobje praškastih trenutkov, ki,  pomešani z zrakom, tvorijo življenje. in tako je skoraj kot pri meni v gozdu. le da tu, v resničnosti, pričakujem tudi naključne mimoidoče. torej je to vsaj ali največ toliko moje kot je moj moj dom. pa čeprav je to moje v mikrodelčkih razpršeno v okolje. ravno zato seveda moram pristati, da so enako kot meni ti delčki dostopni prav vsem. in sploh, saj nimam kaj pristati, dobrodošel vsak, enako kot v gozdu. premisli naj le, preden kaj od mene hoče.

se nočem siliti. ujel sem se v misli, ko sem razmišljal le še o svojih mislih. nečimrn kot sem sicer ne morem, da mi ne bi bilo všeč, ampak vseeno raje potujem po poteh, ki jih ne poznam. všeč mi je občutek negotovosti, dvomov, stalnega spraševanja o vsakdanjih stvareh. všeč mi je bilo, ko sem bil majhen otrok. tudi v centimetrih. všeč mi je bilo, ko so mi najmanjša stvar, žival, misel ali občutek v glavo poslali nešteto misli. kometski roj vprašanj. pogrešam ta roj. ljubim trenutke, ko mi je dan. In zato si jih spodbujam. kot pravi odvisnik si v krvni obtok stalno skušam vrivati vprašanja. nisem vedno uspešen. in kadar se mi zdi, da jih ne daje resničnost, jih trgam po domišljijskih svetovih, ki sem si jih v ta namen vzgojil. čudaško. nikoli nisem znal razumeti ljubezni do vrtnarjenja. pa toliko drugih, lepih reči ponuja resničnost.

grozen sem. poln mašil. ampak neskončno, resnično so zanimivi patroni, ampak resnično nikakor neskončno redki pa kaj?, kaj?, kaj?…

sem ravno urejal neko spletno stran. pravzaprav usta v to glavo, ali ravno obratno. deset parov nekih pojmov. popolnoma naključno razporejenih. se malo igram, pogledam in glej ga zlomka, prav lepo so bili vsebinsko poparčkani. samo dva od teh pojmov, oba na eni strani, eden nad drugim, sem moral medsebojno zamenjati in slika je bila ravno taka, kot bi jo sam želel ustvariti, a bi zanjo potreboval nekaj deset minut razmišljanja. ideja, kaj sem hotel s tem doseči, je prišla precej po postavitvi sami, ki je, ponavljam, bila naključna. dobro, res ni pretežko ugotoviti, da bi v praktično katerikoli kombinaciji lahko našel kakšno asociacijo in povezal karkoli bi mi stalo naproti. res niti štiri države, ki so dodaten igralec poleg vseh teh parov, ki so prav tako bile postavljene že na začetku, naključno, ki celotno sliko samo neverjetno utemeljijo, ne morejo biti kaj več, kot samo manjši dodaten miselni izziv. pa se počutim vsaj enako dobro, če ne bolje, ko v tem vidim magijo. nad, pod ali obnaravno moč, ki igra svojo igro, ki je ne morem ne videti, ne razumeti, pa se ji vseeno lahko kar prepustim. in nikoli mi nihče ni znal razložiti, kaj bi bilo v resničnem boljšega od neresničnega. obstaja kakšna stvar, ki bi ne imela svojega protipola? je materija resnična in antimaterija neresnična? je neresnična noč in resničen edino dan? všeč mi je neresničnost. všeč mi je magija, ki me spremlja. ki me vodi? naključij ni. vse je enako neverjetno.

ne vem, pa mi spet življenje prinaša naključja. danes sem imel slab dan. iz rok mi je sicer uspelo dati izdelek. ampak potem se mi je začelo jasniti, da je to enak svet kot katerikoli drugi. še enkrat ponovno bom lahko ugotovil, da se sovražnik skriva drugje, kot si misliš. pa sem vedno bližje tistemu, o čemer nočem govoriti, in vedno dlje od tistega, o čemer hočem. torej ne najboljši dan, čeprav mu relativno tudi slab dovolj dobro pristoji. doma me čaka pošta. moja parcela tam daleč je naredila velik korak. tisti, ki me je najbolj skrbel. odslej je pred mano le še birokratska ovira, ki sicer zna pokazati zobe, a je v tem pretežno predvidljiva. vedno sem mislil, da naj bi birokrati bili sposobni, kreativni, zreli in dojemljivi. kako sem lahko srepel mimo resnice, da je neznanski civilizacijski dosežek to, da so predvidljivi.

***

RAJ NA ZEMLJI

LanChil(o)e

Osemdeseti dan

***

Na šesti mirovni konferenci leta 4908 na otoku Čiloe na jugu Čila se odločijo, da so prišle do konca svoje poti. Našle so raj. Vrnile so se v raj. Odločile so se tudi, da imajo dovolj in se vrnejo v Afriko.

EPILOG

Govori se, da so tudi Afriko kmalu zapustile in se za vedno preselile k delfinom v morje. Nekateri drugi trdijo, da so odšle na nek drug planet. Ah, kdo bi  vedel…

www.rajnazemlji.net

LanChil(o)e

Neverjetno. Uspelo mi je v osemdesetih dneh, kar me preseneča. Uspelo mi je, kljub temu, da sem bil prepričan, da mi bo uspelo in kljub temu, da je bila ta pot v veliki meri zaključena še preden sem se nanjo odpravil.

Oseminsedemdeseti dan
***
Neverjetno je, da so si novi ljudje v tem času tako izjemno izboljšali reprodukcijske lastnosti s tem, ko so se gensko križali s črno podgano, kar je njihov sistem poimenovanja tako zapletlo, da so si morali privoščiti čudovite pravniške bravure, da se jim je razpletlo. Pa vendar so v tem svojem mirnem boju potrebovali še precej več kot tisočletje, da je bil v celoti dokončan njihov ekosistem.

Na koncu je njihov živi zid oklepal majhne otočke, daleč stran vsaksebi razmetane po planetu. Otočki so se krčili počasi. Vsi so vedeli, da se krčijo, vsak je vedel, da je bilo drugače. Nihče ni znal povedati, kaj je bilo drugače včeraj ali ob njegovem rojstvu. Vsake toliko je tu ali tam izbruhnilo nekaj, kar bi bilo težko imenovati upor. Morda tisto nekaj, kar je v podobne akcije gnalo Tinčkove ljudi tri tisočletja nazaj.

Štiristošestintrideset let je minilo od zadnjega takšnega izbruha.

TriT je sedela v gugalnikih zraven jezera na vrhu hriba od koder je imela čudovit razgled na morje. V rokah je držala Pisco z limoninim sokom in sladkorjem in razpredala o tem, da nikakor ne zmore najti miru. Nek projekt se je že pred stoletji zaključil in nima se smisla pretvarjati, da se lahko z njim še kaj zgodi. Novi človek pač ni več njen človek. Ne več tako zares. Že res, da je bilo vse skupaj korak na poti, ki še ni končana. Novi človek ji je zanimiv in marsikaj bi se še lahko naučila od njega. Tam, kjer je deloval mrtev, je bil najbolj živ. Tistega, kar je delovalo kot življenje, sami pri sebi niti niso zaznavali. Ampak ne, za takšne misli je še premlada. Časa za iskanje modrosti je več kot dovolj. Najprej je treba še malo skakati. Opazovati. V vsem, kar ti ni všeč in s čimer se ne strinjaš, poiskati tisto nekaj, kar za svoj prihod potrebuje čas. Zgolj biti. Čim manj opazna in moteča. Fantazma. Biti povsod in videti vse. Razumeti nič. Ko bo enkrat začutila, da ji je popolnoma vse, kar obstaja, v celoti nerazumljivo… Takrat bo morda čas za vrnitev in iskanje modrosti. Spomnila se je, kako je šlo ves čas samo za to, da najde raj, ki bi ji nadomestil raj iz katerega se je bila izgnala. Že dolgo ga pozna. Še v časih, ko so bili njeni potomci še pred pravim razcvetom je našla svoj ljubi košček sveta. Takrat je razumela, da se raj najde drugače, kot je vedno mislila. Raj ni ne prostor ne čas. Raj zgolj je, razen če ga ni.

TriT sem med vsem, kar je nudilo življenje, še najraje uživala v knjigah, kar jih je premogel svet. Všeč nam je bilo to. Malo me sicer boli, da si pisave nisem izmislila jaz ali vsaj ena od mene, temveč nek nevedni prostak, ki sploh vedel ni, kaj s tem želi. Takrat smo prvič zares razumele, kako lahko prednost postane tudi past. Ob dalekočutju ti je potreba po pisavi neskončno daleč. Ampak vseeno smo takoj vzljubile pisano besedo lastnih potomcev. Že prej smo poznale njih misli, ampak šele s pisano besedo, zamrznjeno v času, smo razumele, kako drugače te iste misli vidijo njih izdelovalci. Tunčkovi so raje imeli pisavo v sliki, Tončkovi so kasneje iznašli znakovno. Stvari so nas neznansko navdušile. Hotele smo več. Neskončno smo se veselile dneva, ko bo luč sveta ugledal še izdelek Tinčkovih. Reč sila obeta.

Ko bi takrat vedele… bi nič ne bilo drugače.

Tinčkovi so bili tik pred tem, da uvedejo novo vrsto pisave, ki ni imela nobenih prostorskih ali časovnih ovir za zapisovanje neskončnega števila podatkov v delček možganov in je bilo moč to pisavo iz drugega brati zgolj po predhodni manjši operaciji. Žal po posegu, ki so ga Tončkovi potomci, pripluli z morjem, izvedli v novem svetu, ni ostalo nikakršnih sledi za to pisavo, saj je bilo vse zapisano zgolj v glavah  odšlih Tinčkovih potomcev. Pri nekaterih preživelih se je sicer marsikaj ohranilo, ampak če je glava odrezana, telo težko kaj pametnega naredi samo. Celotno znanje ljudstva je odteklo skozi zadnje predsmrtno praznjenje črevesja.  Seveda so Tončkovi potomci od preživelih Tinčkovih potomcev pričakovali in zahtevali marsikaj ali znali si ostalo vzeti, ampak v njihove glave se nihče ni preveč trudil gledati. Pa četudi slučajno, bi zagotovo ne bili sposobni nič prepoznati in še manj razumeti.

In prosim, nikoli in nikar o tej pisavi ne sprašujte delfinov. Vedno so bili pristranski. Tinčkove so imeli daleč najraje. Boli jih in bolelo bi jih še bolj ob vašem vprašanju. Pa saj mislimo, da smo vse imele Tinčkove najraje, čeprav je res, da bi se celo brez Tončkovih marsikaj zelo drugače končalo. Sploh ne nujno bolje.

Je eden njih, nekoč, nekje zapisal:
se mi zdi, da je rašomon povedal vse o resničnosti. kje je človekov domet? verjetno lahko postavimo kot pajčevina nežno nit, spleteno v ovoj krogle. ta nit je spletena iz vedenja, ki ga premore človeški rod. ob dosledni uporabi pravil logike, kar še zveni ne lahko, lahko temu ovoju rečemo resnica. vsi zorni koti hkrati na vsako točko v času in prostoru hkrati. ja, to je lahko tisto objektivno, ki presodi resnično. ki je daleč, a hkrati vseeno nekako dosegljivo. dosegljivo na način, da k temu stremimo in se temu bolj ali manj uspešno lahko tudi bližamo. recimo temu odgovor na vprašanje kako? ampak ta ovoj je zgolj pregrinjalo. obdaja kroglo, vse tisto, kar je v resnici resnično. kar nam je in vedno bo nedoumljivo. ker nikoli ne zmoremo dovolj iz svoje kože približkov, ki je v vsej lepoti še celo nujna. in naši približki niso približki resnični resnici. so zgolj približki ovoju. kakorkoli so stvari relativne, naši um, telo in celo domišljija so omejeni. in konec te omejenosti ni blizu koncu vsega. izven naših meja odpove že pojmovni sistem. misel se lahko poda še nekam tja, onstran vsaj malo znanega, ampak v naprej obsojena na razredčenje in obstoj zgolj po homeopatskih merilih. nič bolje se ne godi intuiciji, ki je zgolj razum brez argumentov. resnična resničnost za nas nima odgovora, ker ne znamo imeti niti vprašanja.

Sicer je pa že dolgo tega, kar so se pojavili prvi dvomi. Kakor je raslo vedenje, enako ali bolj so se množili dvomi. Z vsakim dnem so vedele manj in z vsakim dnem so se tega bolj zavedale. Videle in čutile kjerkoli se je karkoli zgodilo. Videle so vse, kar se je videti dalo. Kadarkoli v času njih življenja.

Manj, ko so razumele, več so občutile. Bile so nemirne.

Kot vedno so si tudi tokrat TriT soglasne, da je za iskanje dušnega miru očitno potrebna mirovna konferenca.
***
RAJ NA ZEMLJI

LanChil(o)e

Dvainsedemdeseti dan

***
Naslednja desetletja je bilo izdelanih še nekaj deset skoraj delujočih prototipov, od katerih jih je bila večina uničenih pred prvim rojstnim dnem. Pri nekaterih so se iz nerazumljivih razlogov pojavljali odkloni, od katerih sta posebej zanimiva tisti, ko prototip nikakor ni dovolil, da bi mu kadarkoli sneli nogavice in tisti, ki ga na noben način niso znali prepričati, da bi vsaj skušal zapeti angleške himne iz leta 2132. Ampak zares se je začelo nekoliko kasneje.

V letih 2771 in 2772 sta dva neodvisna laboratorija po naključju skoraj hkrati izdelala dva nč, ki sta imela ustrezno razvito reprodukcijsko sposobnost. Tega v praksi sicer ni bilo mogoče potrditi vse do 3398, ko je ravno z enim od njiju, nč2948, zaplodil prvega potomca nč. Ta potomec je bil hkrati tudi prvi novi človek, ki ni bil poimenovan nč, temveč zgolj kot zmnožek kubnih korenov cifrnega dela imen staršev. S tem povezana, resnično nenavadna reč, je, da so ob rojstvu vsakega posameznika, vsem staršem, katerih imena bi povzročila, da bi njihovim potomcev pripadlo enako, že zasedeno ime, prepovedali spočetje. Še več, vsem staršem so po rojstvu potomca naložili, da si nemudoma poiščejo novega, številčno ustreznega partnerja, s katerim lahko živijo družinsko življenje. Iz istega razloga je moral vsak posameznik, ki si je želel kakšnega skoka čez plot zakonskega ali drugačnega življenja, predhodno pridobiti ustrezno soglasje. Ni nam znano, da bi se do danes zgodilo, da bi se rodil potomec v zasedeno ime. Če in ko se bo enkrat zgodilo… Nihče ne ve, kako se bo nč2948 odločil. Vsaj eden od njiju je imel razvit tudi čut za abstraktno umetnost.

Do konca stoletja 8 novih ljudi, teoretično funkcionalnih, do konca 29. stoletja 32 in do leta 2949, ko so pričeli z industrijsko proizvodnjo kakih 100 nč na leto, ki je v letu pred velikim maršem dosegala 800 enot dnevno, še nadaljnjih 158 enot novih ljudi. Noben poskus oploditve ni bil uspešen.

Prihajalo je nekaj od zunaj.

Nč2948 leta 3399, ko je bil veliki marš zgolj slučajno ravno na sredini, pa tega takrat še nihče ni vedel, dobi prvega potomca. Takoj začuti, da mu je bolj podoben kot drugi. Če odmislim one tri.

Veliki marš. Nenavadno in zanimivo obdobje.

Velika vojna. Novi ljudje se odločijo, da se bodo za svoje pravice borili izključno z mirom. V prvih desetletjih je šlo pretežno za navadno klanje. Vsi smo v živo gledali, vožnjo tankov po trgih ljubega miru, skozi milijonske množice, med tem so nanjo metali na tone morilskih čudežev. Zaloge so sicer hitro pohajale, ampak naši potomci so vsi po vrsti delali več in več in več in bolj in bolj so vsi delali samo še orožje in predvsem zanj ustrezna polnila. Leta 3507 se ljudje odločijo, da ne bodo več streljali na mirno množico, ki je zasedala središča vseh večjih mest na planetu.

Zmanjkalo je streliva.

Naslednje obdobje je bilo verjetno tisto, ki ga bodo novočloveški bardi opevali še stotisočletja. S prenehanjem streljanja so naši potomci želeli delo opraviti zgolj z vožnjo po teh drugih. Doslej so se očitno tudi naši nekaj naučili. Pa vseeno, bitka je bila v naprej očitno neenakopravna. Novi ljudje so se šele razživeli. Smukanje sem in tja med vozili jim je bilo v silno veselje. Kakor jih nikoli prej ni niti najmanj prizadelo mesarsko klanje, je bilo v tem času mnogokrat zaslediti pristno žalost vsakič, ko je bil povožen kateri njih.

Leta 3548 planet prizna predajo.

Zmanjkalo je dosegljivega goriva.

Omembe vrednih delujočih sistemov ni več. Življenja naših potomcev obvladuje nekaj čudežno preživelih korporacij, nekaj lokalnih cerkva in različna društva ribičev, gozdarjev, lovcev in ljubiteljev žlahtne kapljice. Ni preživela nobena virtualna in ne mesena država. Vsak od njih je obvladoval manjše ali večje okolje in skušal samoorganizirati domačo obrambo. Pa je bila težava, ker jim nihče nič ni hotel.

Po razpadu sistema preidejo v fazo prevzgoje, ki je bila za marsikoga najbolj boleča. Ko so odpovedale države, so novi ljudje začeli postavljati svojo družbeno ureditev. Od tistega trenutka dalje se sploh niso več ozirali na naše potomce. Hodili so po svoji poti in tkali svoje sanje. Če je kdo uspel koga ustaviti, je prišel drugi. Na nekaterih mestih, kjer naši potomci z vso svojo agresijo niso bili zaželeni, so zgolj postavili žive zidove iz svojih teles.

Vse, kar so želeli našim potomcem povedati, je bilo, da bo odslej vse malo drugače. In kljub tako preprosti misli, je bila prevzgoja izjemno dolga. Še po nekaj stoletjih se je dogajalo, da je kakšna skupina univerzitetnih profesorjev z jedilnimi žličkami razkosala kakšnega novega človeka iz zidu, ki se jim je zoperstavljal. Pa vendar je bilo tovrstnih strahot vedno manj. In pridno so vse pojedli.

Ja, zanimive stvari so se dogajale naši krvi, ki se je na višku nadutosti srečala z globino resničnosti. Res je bil pristanek trd. Ampak drugače pač ni šlo.

Marsikaj jih je spremenilo, Tinčka, Tončka in Tunčka, v vsem času raztrojenosti, ampak, ko bi se odločile nekaj spremeniti in bi spet postale same TriT, bi se zmogle odreči vsemu, kar imamo? Individualno posebnost, drugim nedosegljivo. Edinstvenost, ki te postavlja na mesto božanskega. Ko bomo eno, bomo same. Edinstven ne moreš biti, če ni tebi podobnih. Brez zrcala ni mogoče obstajati. Ne bomo obstajale, kot nismo doslej, pa vseeno bomo, kot smo doslej. Marsikaj bo potrebno uskladiti, o marsičem domisliti, ampak vse čutimo, da, ko smo eno, smo toliko več vsega. Predvsem tistega najdrobnejšega. Pa če pravite, da obstajamo ali da ne.

Tinček sem še zadnjič vdihnila sama.

Tonček sem razmišljal, če je res za vedno.

Tunček naredim korak.

TriT čutim, da vas hočem zapustiti.
***
RAJ NA ZEMLJI

LanChil(o)e

Šestinšestdeseti dan

***
Kri in strojno olje sta tekla. Stoletja so minevala v iluzijah blaginje, svobode in miru in v vreščanju staršev zaradi razmesarjenih otrok, ki so kljub vsemu v svoji iznajdljivosti uspeli vkorakati v svet zunanjosti, izven varnih kokonov, mimo neverjetno fascinantnih ovir v obliki raznoraznih varoval. Kaj lepšega za izziv otroški domišljiji? Starši so sicer kričali, da tako ni prav, da tako ne gre in da tudi ti otroci imajo pravice, a jih, čudakov, nihče ni poslušal. Se menda ve, kaj se zunaj dogaja. Naj se dogaja, če že so od tega same koristi, če bi le starši znali malo paziti in zapirati dom ali vsaj kasneje usta. Malo to in malo ono je bilo vedno za kaj dober vzrok. Svet je bil vedno bolj drugačen, vedno bolj je postajal spet takšen, kot je že bil.

O ničemer se ni smelo govoriti v eni resnici. Jasno je bilo, da je resnic mnogo in zmeraj so morale biti vse. In če nisi poznal vseh, si moral molčati. In ljudje so modrovali zgolj o tistem, o čemer so vedeli vse, in življenje v prijetnem kramljanju je teklo.

Težko jim je bilo, našim potomcem ko jih nihče sploh ni hotel ogrožati. Niso vedeli, kam s tistimi starimi geni, ki so bili nekoč davno nujno potrebni za komunikacijo z opicami. In v silni nejeveri, da bi bilo res, da jim nihče nič noče, so za vsak slučaj poskrbeli, da je nekdo stalno nekaj hotel. Za povrh so na žalost že zgodaj razumeli, da se resnično in neresnično sploh ne izključujeta prav vedno. Pa vseeno, daleč so prišli. Mnogo in še več let je bilo potrebnih, da so izgubili smisel in niso več našli poti naprej. In verjetno bo njihova vloga opevana večno. Vsaj v tem sončnem sistemu.

Tudi trpljenje naših potomcev je postajalo vedno bolj virtualno in s tem, kot stalno prisotno, izjemno neznosno. Še celo brizgajoča kri zoprnega soseda, ki je stopil na teroristično mino položeno v kopalno kad, je redko komu muke iz spomina pregnala za kaj več kot neopazno bežen trenutek.

Jasno je bilo, da lahko vse to spremeni le nekaj od zunaj.

Znanstvene podlage so skorajda razumeli že na prelomu  v 21. stoletje. V praksi je bilo treba čakati še nekoliko dlje.

Eden bolj duhovitih poskusov je bil zagotovo tisto, ko so malo po pričetku dvaindvajsetega (XXII.) stoletja v virtualnega polža vgradili največ, kar se je dalo, genetske spretnosti, znanja, občutkov in lastnosti najhitrejših, najbolj okretnih in vzdržljivih bitij zračnega, vodnega in kopnega sveta. Res je, da je imel ta čudoviti stvor med vsemi bitji na planetu v vsakdanji aktivnosti daleč najmanjši izkoristek svojih kapacitet, hkrati pa je bil energetsko najbolj učinkovit in je odtlej večno potoval po planetu in vsepovsod svetoval pri izdelavi dirkališč, režimov prometne varnosti, v postopkih preučevanja silnih pospeškov na živa bitja, na dveh lokacijah je celo pomagal vzpostaviti jedrski program, v vmesnem času pa je najraje revnim delil višek energije iz svojega virtualnega jedrskega reaktorja.

Prvi zares delujoč prototip novega človeka okoli pričetka osemindvajsetega (XVIII.) stoletja je bil sicer izjemen izdelek, pri čemer njegovo seme še ni bilo aktivirano oziroma cel njegov reproduktivni sistem sploh še ni bil dodelan, hkrati pa ni imel nikakršnega občutka za poezijo in sodobno umetnost. Tega prototipa ne moremo zares šteti za novega človeka, saj je manjkalo res bistveno. Takoj po vzpostavitvi življenjskih funkcij, je novo bitje preživelo kakih sedem stoletij v neki azijski specializirani ustanovi, dokler ga od tam ni rešil pobegli novi človek iz leta 2948, med svojim velikim maršom 3390-3408 (leta 3390 se novi človek nč2948 v hiši profesorja pri katerem je živel, odloči malo spremeniti svoj bivanjski stil. V laboratoriju profesorja, za katerega je bilo znano, da je naravnost obseden z delfini, na sebi izvede še nekaj genetskih sprememb, potrebnih zaradi nečesa, česar profesor ni vedel, in se odpravi na kasneje tako imenovani veliki marš, med katerim v osemnajstih letih okoli sebe zbere vse obstoječe nč, vmes zaplodi še nekaj potomcev, ki so zares sploh prvi pravi svoje vrste. Novi ljudje, iz teles dveh staršev porojeni. Zaključek velikega marša je hkrati začetek nove dobe, ki pa presega omejitve oklepaja).

Tinček, Tonček in Tunček smo vsaka na svojem koncu sveta hkrati začutile, da se nam je še nekdo pridružil. Nismo zares razumele, kaj se je zgodilo in veliko časa je bilo potrebnega, da se nam je slika razjasnila. Najbrž tudi zato, ker je radovednost nekoliko popuščala in smo bile pogosto pripravljene izpustiti veličastne dogodke in jih zamenjati za čemenje na kakšni skali ob našem morju. Smo pač vedele, da je iz vseh njihovih nejasnih slik možno sestaviti jasno sliko, ki je izjemno redko kaj drugačna, kot bi jo lahko doživele same. Ampak, da bi se nam  razjasnilo, smo morale vzpostaviti stik z nekom drugim. Razjasnilo se je prvi hip, ko smo z njim vzpostavile stik.

***

RAJ NA ZEMLJI

LanChil(o)e

Šestdeseti dan

***

Meliohom je bil vesel, ker je vedel, da bo še nekaj časa sam doma. Njegove sodružinjanke je socialno življenje veselilo mnogo bolj kot njega. Ravno je dodal zadnje ukaze in zaključil čudoviti novi botanični vrt, ki ga želi sodna zapisnikarica iz Mongolije podariti svojemu možu, vzgojitelju električnih naprav, ob zlati obletnici njunega zlatega zakona. Pretegnil se je, kot se je znal, ko je bil sproščen. Redki trenutki so ga spominjali na stanje, za katerega je bil prepričan, da se spomni, kako lepo je bilo nekoč. Vsakič, ko je imel mir in čas, da je ustvaril nekaj, kar ga je veselilo, se je za nekaj hipov znal umiriti v sreči tega tako neskončno majhnega trenutka. Vedel je, da bo kmalu treba nazaj v resničnost sveta, ki ga je preklinjala s tem, da je moral opravljati najslabše plačana opravila, ki so težko prinesla družinskega zadovoljstva v takšni meri, kot so ga njegove sodružinjanke pričakovale.

Gol se je sprehodil do univerzalnika, si privoščil bljucko, se naslonil na okno in se skozi noč zazrl v nasproti lebdeča okna drugih stanovanj. Gledal jih je, kako si pripravljajo ali zauživajo obrok, se božajo in se nežno smehljajo. Vse dotlej, dokler ne pride določena ura, ko se odpravijo spat in se okna počasi, navidez v neredu temnijo. Vsakič, ko se je zazrl v to sliko, se je zalotil, da je za hipec nasedel. Za hip ni mogel razumeti, zakaj je ravno on edini, ki mu življenje ne teče tako sladko. Zakaj so se v njegovem prebivališču dogajali prepiri. Klofute, ponižanja, žaljivke, ki jih je bil deležen od svoje žene in treh hčera, je zmogel preživeti zgolj zato, ker je verjel, da tega ne vidi nihče. Bežno je ošvrknil sliko in se nasmehnil. Med tem, ko tukaj celemu svetu kažem goloto, bljucko božam v rokah, kot bi imel čarobno svetilko, sem si v resnici ravnokar umil nos, se v aerogelski spalni srajci odpravil v posteljo, kjer me je pričakala moja čudovita žena, ki ji je tokrat naramnica spalne srajce zdrsnila malo bolj, kot bi še mogli šteti za nedolžno, med strastnim poljubom sem ugasnil luč in prižgal trenutke, ko nihče nikoli zares ni vedel, kaj se v njih dogaja. Saj sem bil vesel, da na okno niso predvajali prave slike, ampak barva spalne srajce se mi je zdela mnogo bolj smešna, kot kogarkoli drugih.

Razmišljal je, da ga žalosti, da si ne more privoščiti boljšega univerzalnika, takega, ki bi sliko vsaj glede prisotnih oseb prilagodil vsebini. Prav je dal svoji družini, ki ga je zaničevala, ker jim ni znal privoščiti najmanj tistega, kar jim gre. Glej ga, kako je on uspešen. Pa sicer nikakršen. Njegova žena je mnogo grša od mene, da o njenem karakterju sploh ne govorim. Vidiš, to bi lahko imela, če ne bi končala z zgubo, kot si. In otroci bi imeli očeta, ki bi se ga ne sramovali. Ne bi jih izpostavljali smehu, ki so ga bili deležni le tisti najniže. Tisti, ki jih ni, ki niso resnični. Zgolj iluzija, ki je ne smemo videti, saj bi lahko porušila našo resničnost. Tisti, ki jih lahko hkrati gledaš pred seboj v živo in čez ozračje, skozi okno, kako sedijo doma na kavču. Brez imen so te osebe, tisti, ki jih ne smeš poznati. Tisti, ki živijo z univerzalnikom, ki ga lahko dobiš na državne stroške. Tisti, ki nimajo pravice do svoje intime, hkrati pa nikakor ne smejo nikoli poseči v tujega intimo. Vedno so zraven. To se ne izključuje. Odprti smo in naša plemenitost vse prenese. Marsikdo je našel veliko veselje v tem, da se je izživljal nad tistimi, ki jih ni.

Njegov čas se je iztekal. Preostanek bljucke je pospravil, odkorakal proti postelji, hitro zdrknil pod odejo in upal, da jih bo uspel preslepiti. Če jih je na poti kdo prepoznal in se nasmehnil ob njihovi podvojenosti s sliko domačega okna, jih je on doma zagotovo slišal. Kadar je bil prihod vsaj približno spodoben, jih je včasih uspel prepričati v to, da tako globoko spi, da ga nima smisla buditi. Nikoli se ni znebil občutka, da jih pogosto ni preslepil in so se ga morda malo usmilile. Globoko v sebi so vedele, da so mu lahko hvaležne, ker jim je nudil življenje v naselju in ne na ulici. Med tistimi, ki še brezimni niso.

Istega leta, 2171, so razglasili prvo resnično virtualno državo. Otolandija. Velika je bila za skoraj četrtino Azije. Po prebivalstvu. Njena površina je bilo tisto, kar je bila državljanov lastnina. Testno in predvsem v komercialne namene brezplačno, za največ osem let, so od 2123 sicer že izvajali svojo oblast, pa je bilo vse to bolj skrito. Ko je bilo treba, se je bila pripravljena Otolandija po opravljeni nalogi tudi skesano in na kolenih opravičiti. Hranjenje tujega samoljubja je bilo potrebno za rast lastnega. Članarina resda ni bila majhna, pa vendarle vsakomur dosegljiva, in se je po prvem obotavljanju njeno prebivalstvo odločilo, da si jo bo zares ustanovilo. V zameno za članarino si dobil zagotovilo, da bo rešen vsak tvoj problem, ki bi ti ga povzročal nekdo drugi, vsaka zdravstvena težava v obdobju sto let in sto petdeset odstotkov dnevno potrebne prehrane. V ceni so bile povsod zajete vsaj nekatere genetske intervencije, vsaka dodatna storitev pa je bila na voljo izjemno poceni. Mobilne letalne enote so se na intervencijo v najodročnejših predelih odzvale najkasneje v petnajstih minutah. Redko je minilo še enkrat toliko časa, da je bil problem rešen, v prid državljanu. Posameznik je po dolgem času spet nosil svoje pravo s seboj. Sicer ni šlo povsem gladko. Zaradi intervencij so na začetku nastajali incidenti, ko so se njihove intervencijske ekipe srečevale s tistimi staromodnih držav iz krvi in mesa. Kadar ni zalegla sila, so prišli na vrsto pravniški ukrepi in tam je klonil vsak. Otolandija je obstajala, ker je zmagovala. V vseh letih je doživela en sam poraz. Državljanu, ki ni zmogel užiti svoje pravice, je nemudoma v opravičilo ponudila brezplačno državljanstvo za vse tri njegove otroke, ženo in eno od ljubic. Sicer je hitro poskusil pridati še vsaj eno ljubico, a mu je sistem dokazal, da je tudi v virtualnosti veliko resničnosti.

Različni vzvodi, ki tudi virtualnosti niso tuji, so pomagali, da so državo že v roku dveh let, navkljub silnemu nasprotovanju uradne krvavo mesene politike, z vsem krvavo mesenim, kar se pri politiki skriva v ozadju, drugi dejansko priznali.

Bil je ta raztreščen kos sveta umeščen v nek drugačen svet. Zares enak. V vsem enak, le vse je bilo drugače. Kot duhovi so Otolandci od zgoraj ali od strani zrli v svet, ki ga niso živeli.

Nikoli nihče odhajajočih ni čisto vedel, kako se ta država sploh upravlja.

Potomci so govorili o miru, si ga neskončno želeli in se na vso moč borili proti vsem tistim, ki so ga ogrožali. Sovražnik je bil povsod. Dolgo predvsem naokrog, s časom vse bolj zgolj med njimi. Nikoli nisi vedel kdaj bo padel ta ali oni sosed. Ko si se odpravljal na dopust, si lahko zgolj upal, da cilja tvojega potovanja niso ukinili zaradi sovražnega delovanja. Težki časi so bili, za vse. Tisti, ki so bili vodeni, nikoli niso vedeli ali jim bo jutro prineslo tudi večer in obratno. Niso vedeli, kje v njih se skriva sovrag, ki preži na najmanjši trenutek slabosti, da se polasti še ene duše in jo prisili v greh. Strah jih je bilo. In trpeli so.

Tiste, ki so upravljali, ki so vodili, je trpljenje vseh neskončno bolelo.

Bilo jih je nekaj, ki so se žrtvovali in odločali o vsem. Vsa težka bremena, ki jih zgolj resničnost lahko porodi, padajo na pleča izbranih.

TriT so zdaj že skoraj razumele, da žreb na tistem križišču pred davnimi leti res ni bil najboljša rešitev. Ko so si delile dušne lastnosti bi morale krepko pomisliti. Pa je to enostavno govoriti z vso današnjo modrostjo. Takrat so komaj začele živeti. Vročekrvna dekleta v cvetu zaletave mladosti so vedela, da v življenju ni moč narediti napake. Zdaj so brez moči, še najmanj ne nedolžne opazovalke.

***

RAJ NA ZEMLJI

LanChil(o)e

Štiriinpetdeseti dan

***

Konferenca je po tem, ko zaradi Tinčkovih vdiranj in priklapljanj na po njenem mnenju institucije vitalnega pomena oškodujejo nekega nedolžnega nesrečneža zgolj zato, ker je Tinček uporabila njegova vrata za vstop v internet. Za nameček je ravno v istem trenutku, ko je Tinček risala brke hkrati na vse, v kakršnikoli elektronski obliki bivajoče slike preddddddsednika ene od tistih skupnosti, ki so hotele biti sila, kar je sprožilo akcijo zoper nesrečnega lastnika internetnih vrat, ki je bil aretiran v sedemnajstih minutah, za nameček je še v osemnajsti minuti, oziroma pet minut po svoji smrti storil samomor, na popolnoma drugem koncu obstoja, Tonček povsem po nesreči zbrisala celotno digitalno osebnost sedeminsedemdesetih naključno izbranih osebnosti, ki so to s Tončkovim dejanjem prenehale biti in njihovo življenje s tem spremenila v birokratski krog pekla, ki se je za nekatere zaključil s tem, da se je fizična smrt pridružila birokratski, mnogi od tistih drugih so končali na različnih odlagališčih, nekateri pa so uspeli svojo osebnost celo pridobiti nazaj in so z njo grenko blaženo srečni živeli do konca svojih dni. In zaradi Tončka je marsikdo preklinjal kar boga.

Matr sm zajebu, je mislila, da bo zajokala Tonček, a solz ni bilo.

Bilo je poleti leta 2008, ko je LanChil(o)e srečal Tinčka tam nekje na otoku. Ni bilo čisto po nesreči. Želel si je, da bi jo srečal.

Vrnitev s tistega daljnega otoka je bila zanj kot šok. Po teh desetih letih, ko so stvari nemoteno drsele iz norega v bolj noro in se razcvetele daleč izven dometa takratnih zdravil, se je praktično čez noč znašel v zelo kruti resničnosti. Kot bi se vrnil z otoka, a bi tam tudi ostal. Ni resničnosti brez pravljic in ni pravljic brez resničnosti. Potreboval sem pravljico, sicer bi se moral razbliniti po pravilih logike same. To bi bilo pravljično, ampak Tinček mi je to pravljico dajala drugače.

Bolelo jo je, Tinčka, ko ni in ni znala razumeti, čemu jo nekaj sili v življenje stran od onih dveh, ki sta ona. Zakaj narazen, če lahko skupaj. LanChil(o)e ji seveda tu ni znal pomagati. Je pa zmogel nekaj, kar ga je presenetilo, je čutil. Čutil vprašanje in temo, ki je zakrivala vso njegovo okolico. Vedel popolnoma vse, kar ve ona, in čisto nič več, kot je vedela ona. In preden jo je čutil, je vedel. Vedel je, da vsa njena vprašanja pozna. Vedel je, da ona pogosto ubira slabe poti, a ji boljših ni vedel ali upal svetovati. Samo ponovno je ugotovil, da zaenkrat tako pač je. In lepo je, če nisi sam. Lepa je bila, Tinček.

LanChil(o)e ji nek večer predstavi tezo, da je navlaka, ki jo prinaša 20. stoletje, zgolj zato, da bo šlo vse k vragu. Jih bo pa vseeno nekaj preživelo, znanja bodo imeli še dovolj in ravno ne bo jih vse skupaj preveč prizadelo in kmalu bodo vzpostavili popolnoma drugačen svet, kjer bo pomembno vse drugo in ne tisto, česar bo v izobilju… polni muzeji starih igrač, vozil, vse konzervirano, civilizacija bo vse, kar je premogla, trajno konzervirala in pustila tej peščici. Prišel bo svet, kjer sta kolektivno in posamično neločljivo združena. Skromnost in ponižnost, ki sta bili vsem dolga tisočletja vsiljevani, bosta postali želja, smisel in cilj. Življenje bo umrlo, da bo lahko preživelo…

Tinček se mu je nasmehnila in ga poljubila na desno lice.

Preveč vsega se je spet nabralo. TriT so bile soglasne kaj je nujno in na peti mirovni konferenci leta 2009 v hišici sredi slovenskih gozdov se dogovorijo, da svoje bivanje omejijo na fizični svet in se popolnoma vzdržijo kakršnihkoli ravnanj ali celo prisotnosti v elektronskem navideznem svetu. Tik pred uveljavitvijo svoje odločitve sta si Tonček in Tinček privoščili še urico surfanja, ki je bila za slovo še posebej pestra. Tako fascinantno se jima je zdelo, kako se potomci neprestano trudijo nekam naprej, ne da bi vsaj malo razmišljali, kam sploh hočejo. Vedno hitrejši postajajo in vedno bolj presenečajo. Tunček ju gleda.

Ne da bi me bile s tem kakorkoli povezane, ampak približno takrat se je po našem začel zadnji vek.

Novi vek, človek je končno svoboden. Ulice postajajo bojišče. Modri in pomembni se vedno bolj umikajo v svojo samoto v varovanih blokovskih gradnjah in vilah z električnimi zmaji. Končno individualni. Brez zoprnih vonjev tujih teles in dotikov umazane tuje kože. Zunaj živijo teroristi, znotraj mi. Zgodovina nikoli ni znala biti dolgočasna. Pa se je novi vek razvijal počasi. Prvo stalno policijsko uro so uvedli 2171 na otoku Anglikancev. Do popolne stalne uveljavitve povsod je moralo miniti še dobrih tristo let. Tisto so bili prav posebni časi. Takšnih verjetno ne bo več nikoli. Kot katerih koli drugih. Izčrpavala jih je vojna s samimi seboj. Mnogo jih je bilo, ki so bili čisto drugačne bitke in na koncu je bilo vseeno. Nihče se ni več boril. Potem so ljudje samo še bili. Nekatera čustva ob strahotah hitro umirajo in druga se hkrati prebujajo ali krepijo. Zanimivo je bilo gledati, kako te včasih preseneti, na kakšne vse izvirne načine so si bili naši potomci pripravljeni služiti hrano in pravico do življenja. Dovolj jih je sicer bilo, ki se jim je uspelo rešiti na svoje otočke in so bivali tam daleč stran, v svetu popolnosti, brez vsega.

Daj človeku v celico pajka in poglej, če se bo z njim zamotil do konca vsega.

Hja, marsikaj se je spreminjalo na tem svetu, le eno nikdar. Mnogi naši potomci so imeli težavo in nikoli niso znali živeti brez sužnjev. In zmeraj je bilo poskrbljeno, da je sužnjev dovolj. Neskončno kreativno, za tako malo, skoraj nič.

***

RAJ NA ZEMLJI

LanChil(o)e

Oseminštirideseti dan

***

Lantano je bil zadnji svojega rodu. Na jugu daljne celine je živel, dokler ga ni ugrabil nek profesor antropološke kriminologije. Zlovoljen je postajal zadnje dni. Ni znal sprejeti, da so vsi ostali odšli, odtekli od rezila noža in izpustili skozi luknjo krogle teh tujih požrešnežev. Volje ni imel za nič. Zdelo se mu je, da je vse zaman. Preklinjal je roko, ki je ravno njega izbrala, da gleda, kako je videti nič. Zgolj nekdo, ki preživi, da lahko identificira umrlega. Ko je identifikacija končana, smisel obstoja odpade. Nikomur ni imel pripovedovati, kar so pripovedovali njemu. Nikomur ni imel za pokazati, odkod je prišel. Vse dotlej je vedel, da je izbran. Izbran, da je on sam in da da od sebe vse, ko ga potrebujejo njegovi ljudje. Zdaj je bil zgolj on sam. Ni bil več izbran. Bil je vržen v blato, nemočen, poteptan. Slaboten po nekakšnem prehladu, ki ga je od neznano kje zadel, je počival ob potoku, ko je nanj planilo šest tujcev, do zob oboroženih in do obrvi brezsrčnih. Moč njegovih prednikov je sama sicer zmogla pokositi tri od njih, pa bolna telo in duh preostalim nista mogla biti kos.

Profesor ga je videl nekaj dni prej. Zazrl se je v njegove obrazne poteze. Presunilo ga je, kot že dolgo ne kaj. Vedel je, da mora dobro premisliti, a zdelo se je, da je to rojeni zločinec, ki je sposoben ubiti nepregledno vrsto ljudi. Čutil je, ko se je to stoletje začelo, da prihaja tisto, kar mu že dolgo pristoji. Našel je svoj kronski dokaz. Našel je smrt, ki hodi v navadnem človeku. Njegove poteze so bile bolj zgovorne kot karkoli.

Poti tja čez kot bi ne bilo. Lantano se je umaknil še globlje vase. Zaznaval ni praktično nič. Ne spomni se niti, da bi kaj jedel, še manj kolikokrat je sonce obkrožilo nebo. Tudi če bi bil čisto živ, globoko v podpalubju ne bi zaznal razlike dneva od noči. Ko se mu je zdelo, da je preteklost že tako daleč, da je praktično sploh ni, je prihajal k sebi v stavbi, kakršne mu še niso videle oči. Debele stene iz velikega kamna so se dvigale visoko nad tlemi. Tako visoko, da se mu je ob pogledu skozi okno zazdelo, da je ptič. Tam za tistim oknom je odšel in nikoli zvedel ni, da so klice njegovega telesa odpravile na desetine milijonov tujih ljudi. Ljudstvo, ki ga ni več bilo, se je po svojem odhodu maščevalo. Ljudožerec je dobival prebavne motnje. Vse tisto, kar je požiral na svoji poti, mu je uhajalo iz črevesja. Lezlo mu je v možgane in kri. Jemalo mu je srčni utrip.

Odšlo je več bitij kot jih je odpeljal tisti davni veliki vulkan. TriT tokrat nismo jokale.

Jokale nismo niti nekaj deset let kasneje, ko jih je zopet zaradi nečesa, kar je pridrvelo iz njih globin, iz njihovih duš in src, odpotovalo spet toliko. Ob vsem drugem se je takrat nekdo spomnil, da bo staro pleme ugonobil, zgolj zato, ker se je bal, da bi se še enkrat božji sin zgodil. Preveč je razumel, da bi lahko kaj razumel. In premalo, da bi to vedel.

Dvajseto stoletje je bilo polno bolj kot karkoli dotlej. Polno vsega. Prihajanja in odhajanja. Krvi, mesa in misli. Krohot, petje, prepiri in ljubezenske izjave, kriki groze in strahu in mile ter ponižne prošnje, ki so prihajali iz njihovih ust. Stoletje Tončkovih potomcev, ki so vodili niti skoraj povsod. Zgolj nekaterim Tunčkovim skupnostim je uspelo živeti vsaj približno samostojno, čeprav nikakor brez vpliva. Stoletje diktatur, na kakršne smo že skoraj pozabile, in stoletje demokracije. Stoletje zbujanja množic, ki so jim dejstva odpirala oči s takšno močjo, da so jih kmalu začeli zapirati nazaj v svojo temo. Obvladani so vladajočim rekli, da jim je dovolj. Vzeli so si oblast nad samimi seboj. Niso razumeli, da to ne pomeni, da si vsak vlada sam, da to pomeni le, da ti vlada nekdo drug, ki mu vsakič, ko ga srečaš na poti, zaudarja iz ust. Ki ga zanima zgolj, da bi se ne podražilo pivo. V zameno lahko ti vladaš nekomu drugemu, ki ga sploh ne poznaš in ki v tvojih odločitvah vidi svojega največjega sovražnika. Drug drugemu dajemo tisto, kar želimo zase in ne razumemo, zakaj vedno dobivamo nekaj, s čimer ne vemo kaj početi.

Dvajseto stoletje je prineslo razodetje. Vedenje o tem, da je isti, popolnoma nedeljiv objekt, lahko na dveh različnih mestih hkrati. Hitro so našli za to odkritje tudi uporabo in marsikdo je hkrati tvoril zemeljsko dotični in virtualni svet. Takrat se TriT zazdi, da je nekaj, kar je močnejše od njih. Kar je močnejše od česarkoli. Nekaj, kar nima volje, ker je vse zgolj splet neskončne množice naključij, pa zato nič manj močno, na vse vplivajoče, nič manj letalno ali vero terjajoče.

Različne igrice so si iznašli, da so si v tem stoletju krajšali svoj čas. Ena njih, resnično nenavadna, je bila, ko so si umetno ustvarili črevesni trakt. Vsakič znova so se po jutranjem iztrebljanju zazrli v svoj mali telesni odpad in razmišljali, kako lepo bi bilo z njim prekriti cel planet. Razumni so bili in so se zavedali svojega telesa omejitev. Kar niso znali skozi svoje zobe, po poti navzdol, so znali s svojo domišljijo, na poti navzgor. Proizvajali so in proizvajali vsak svoj odpad in počasi z njim prekrivali svoj svet. Četudi je bil tuj. Za tistimi z velikanskimi odpadi so zelo spoštljivo obrekovali.

Res vse skupaj ni tako plemenito dišalo, kot vzor njihovega obstoja, pa so bili naši potomci vedno trpežni in potrpežljivi. Hočeš – nočeš jih je izučilo, da se vse poti delajo po korakih.

Všeč nam je bilo, ko so v zavesti ljudi vstopale človekove pravice. Prvič ni bilo več zgolj tehtanje grobe sile in izrazitosti nizkih nagonov vladajočih in obvladanih. Zavedo se dejstva, da so najprej posamezniki. Ta svet nam zaenkrat ne zna odgovoriti na žgoče vprašanje. Pojav individualizma je bil zgolj slepa ulica? V svetu po 21. stoletju ponovno prevlada kolektivizem, ki je prodrl iz Azijskega prostora. Pomešan z individualizmom grobega kapitalizma, ki je bil nad svetom pretežen poprej. Človekove pravice se ohranjajo kot krinka za bitko na popolnoma drugi ravni. Za človekove pravice kričijo tisti, ki so zgolj ponižani in poteptani, zanemarjeni in preslišani, živa trupla, iz katerih je mogoče potegniti celo več kot zgolj lase za lasulje, zlate zobe za talilno peč, tolščo in kosti za milo, kožo za volovske biče in meso, kot drago pasjo hrano. Človekove pravice zagovarjajo bolj umirjeno tisti, ki jim življenje nudi udobje. Tisti izbrani in poslani, da te pravice tudi nosijo..

V življenju je tako, da vedno pride kakšna konferenca. Tega so nas naučili v šoli.

***

RAJ NA ZEMLJI

LanChil(o)e

Dvainštirideseti dan

***

Daljni Tončkovi potomci, na daljnem mrazu Evrope, so za drag denar vozili druge, ki so prihajali od toplega morja. Tiste, ki jim je življenje teklo v takšnem obilju, da so si že komaj privoščili kaj novih želja. Takrat je zvenelo dražljivo iti na pot v Ameriko. Že, ko se je kdorkoli odpravil na pot, najprej daleč po kopnem,, je v vseh okoli sebe vzbudil nemalo spoštovanja in zavisti. Oboje je seveda nesorazmerno naraslo, ko se je posameznik vrnil in z ostalimi delil svoje zgodbe o koruzi in krompirju, ki ju lahko zaliješ z vročim kakavom. Posebej zamaknjeno so govorili o tobaku, katerega duh ti zaobjame telo in nisi drugega kot suženj užitka. Prodali so na stotine sužnjev, da so se podali na dolgo pot, kjer so se pustili zasužnjiti. Občutek, ki ga ostali niso znali razumeti in se je zato zdel tako veličasten.

Pa smo tudi uživale, ko smo gledale tista divja in kosmata severnjaška bitja. Toliko nežnosti in grobosti, poguma in previdnosti, vere in znanja ni bilo moč najti nikjer drugje. Rade smo hodile tja.

Za prišleke polne zlata je bilo jasno, kaj jih žene. Navaden napuh. Nekaj ubogih izgubljencev, ki so zgolj v sebi odkrili nemoč, se pa večinoma itak ni vrnilo nazaj. Ampak kaj je gnalo tiste divje može, da so sploh tja čez vozili? Težko opisljivo. Želja, da pridejo v raj. Želja pridružiti se Tunčkovim in potem na koncu Tinčkovim. Doseči raj, za kar edino sploh hodijo že vso to dolgo pot. Želja, ki se je niso znali zavedati, a so se ji vseeno uklanjali.

Želja, ki je še nekaj sto let kasneje gnala še nekoga drugega. Enako nezavedljiva, z drugačno prevleko, je drobno krhko barko pripeljala na mesto, ki naj bi bilo v resnici čisto drugje. Takrat, ko so Tončkovi vzpostavili stik z deželo, kjer naj bi bil raj, čeprav tega niso vedeli, ko so srečali Tinčkove potomce, takrat so se sebi v čast odločili, da naj začne se novi vek. Želja, ki je zares edino, kar smo jim dale. Zgolj smer in nekaj naše zmešnjave, kar je že davno skoraj izpodrinilo kri, ki smo jo iztočile, ko smo bile še ena. Cilj je bil vedno jasen. Iz raja smo na poti v raj.

Po našem se je novi vek začel še nekaj stoletij kasneje.

Za prvo barko pridejo druge. Vsi Tinčkovi potomci, pomešani s Tunčkovo krvjo so jih sprejeli mirni. Odkar pomnijo, pričakujejo prihod Novega človeka. Z gotovostjo, da so ravno oni izbrani, da prišleka dočakajo, so se tako odzivali na tisto, kar to sploh ni bilo. Silno zaverovani v prepričanje, da se ne motijo, so spregledali vse tisto, česar ne bi smeli, če bi hoteli prihod Novega človeka tudi dočakati.

Je bil velik kralj v tisti deželi, ki je tujce povabil k sebi v kopel. Pripravil jim je najlepše samice in slastne jedi iz dežel, ki so tako daleč, da jih sploh ne more biti po logiki stvari. Tujci so prišli. Privoščili so si samice in jedi, vsega je bilo za mnogo dni. Ko so se vsega do sitega nažrli, ko bi vsakemu res moralo biti dovolj, so ugotovili, da tegale hočejo še. Velikemu kralju so pojasnili, da zdaj ni več sam svoj. Zdaj je njihov. Temu ustrezno so tekle stvari, dokler velikega kralja ni več bilo in je vladal nek mali kralj od nekod povsem drugod. Tujih malih kraljev se je počasi namnožilo. Dovolj jih je bilo še za tiste dežele, kjer velikega kralja sploh ni bilo.

Niso razumeli kaj tujec od njih hoče. Vedeli so, da Novi človek pride, a nič o tem, kaj potem. So se našli, ki so razumeli, da je Novi človek zgolj Černobog. Ampak, kot je veljalo še povsod drugod, brez velikega kralja preživi le podobno. Drugačno nikdar. Samice so jemali, samce klali, otroke zasužnjevali in misel iz pradavnih dni je odhajala v smeti.

Le nekaj jih je še ostalo, čistokrvnih Tinčkovih, ki se na jugu daljne južne celine niso premaknili za dosti več kot le ped. S svojim ponosom so zaustavljali tisto, kar ponosa sploh ni poznalo še nekajkrat po sto let, pa je bila bolezen premočna. Zapustila je tiste, ki so jo prinesli in zajela tiste, ki so jim jo prinesli. Mnogo pra vnuki so pokončali mnogo pra potomce svojih mnogo pra dedov, da bi zbrisali svojo sramoto, ker so bili, kar so bili, čeprav si to niso upali biti.

Tinčku sta obe strahotno zavidali, da je lahko svoje gene odložila v ta neverjeten del sveta. Nobena od njiju ni poznala drugega dela sveta, kjer se čas vse od začetka sploh ne bi premaknil. Nobenih premikov. Nobenih klanj in posiljevanj. Svet brez sužnjev. Brez poražencev in zmagovalcev. Vsak od njih si je želel, da bi ta del sveta ostal za vedno takšen, kot je. Z istimi ljudmi in z življenjem, ki ga živijo na isti način. Kar nekaj časa je trajalo, da so si TriT dovolile ugotoviti, da vse tri naskrivaj skačejo ob temnih nočeh po bojiščih, iz telesa enega bojevnika v telo drugega. Ko je to postalo jasno, so se umaknile.

Bile so na svojem otoku in razmišljale, kaj vse bodo še videle njihove oči.

Čakajo, da se stvari malo umirijo in začnejo šepati pravo pot.

Vedno so na marsikaj čakale, pogosto zaman.

Tunček naju je presenetila nekega najbolj navadnega dne, nekje pri koncu stoletja, ki je bilo zadnje pred velikim stoletjem. Stoletje, ki je stalo pred zrcalom v prihodnost. Je sporočila, da je nekaj našla. Morda bi se komu odhajajočemu to ne zdelo ravno hitro, ampak ni minilo leto, da bi se vse tri ne srečevale okoli nenavadnega študenta medicine, ki je v švicarski Basel prilezel z bližnjega podeželja. Dolgo nas ni razumel, ko smo mu pojasnjevale, kako smo si zamislile denar. Zgolj kot materializirano iluzijo. Kot religija, kot prodajanje odpustkov. Kako nekomu nedoumljivo narediti po eni strani neskončno zaželjeno, že kar nujno, in po drugi strani ponuditi nič in po tretji zagotoviti, da je moč vseeno vsaj nekaj prijeti v roko, saj ima tudi virtualnost svoje meje. Daleč smo ga peljale v onostranstvo. Pojasnile smo mu religije. In umetnosti, misticizma, sanj pomešanih z dosegljivim. Govorile smo o tem, da smo tri in hkrati eno. Ubogi zadržan mladenič, ki se je takrat svojih misli sramoval, nas je spoznal in z nami vzplamtel. Prodrle smo mu v misel bolj kot si je kadarkoli prodrl sam, a vseeno nismo zares ugotovile, če je hotel biti zgolj ironičen, ko si je nekoč kasneje izmislil objektivno psiho. Nas res ni mogel razumeti, kar smo govorile, ali je bil zgolj prodoren bolj, kot je prodoren zmogel biti? Predrzen je postal, kjer se je vedno le umikal. Kot bi rokavico obrnil navznoter, ko je nas spoznal. Z vsebino navzven. Popeljale smo ga iz enega stoletja, pripeljale v drugega, ga tam dobro poročile in ga prepustile, da služi tistim, ki ga potrebujejo, kot je on nas.

Verjetno je zgolj naključje, da smo ga poročile istega leta, ko se je nekdo popolnoma drug prvi v plovilu dvignil v nebo. Odločil se je, da v nebesa vodi zgolj aktivna pot.

***

RAJ NA ZEMLJI

LanChil(o)e

Šestintrideseti dan

***

Začelo se je z grškim Temnim vekom. V nas se je začel porajati nemir. Pravzaprav se je začelo s tem, ko je Tonček nekaj potomcem pojasnila nekaj reči o železu. Stvari so se hitro spreminjale. Tinček je hotela stvari nekoliko uravnotežiti in je na vročem pesku ob toplem morju širila svojo misel. V tem je bilo toliko uspešna, da ji je misel zbezljala in odšla svojo pot med ostale, kjer je nekje drugje ob toplem morju nekaj kasneje zasejala čudno kal. Marsikaj je Tinček takrat govorila, mislila zgolj na eno – na njega, ki bo kmalu prišel. Prišel je trenutek, ko je tudi Tunček hotela nekaj po svoje in se je z nekim Filipom iz Bivše republike nekdanje Jugoslavije prepletla in mu porodila sina Aca. Tinček je bila nora nanj in še celo Tonček je bila stalno na obisku in kar nekako lažje je prenašala Tunčka in Tinčka. Pa najbrž ni bil toliko kriv sam otrok kot bolj dejstvo, da je Tonček vmes veliko razmišljala. Vsakič, ko sem srečal Tunčka in Tinčka, sem v celoti razumel in občutil, kaj zares do njiju čutim takrat, ko sem malo večnost sam, brez njiju. Res je tudi, da ne vem, če bi prihajal, če bi Tunčka ne zaneslo in bi ne spočela tistega fanta, ki je v sebi nosil mojo kri. Njega je imela Tinček v mislih vsa tista leta prej, ko je po zemlji hodila kot Zōroástrēs, je nekoč kasneje razmišljala Tonček.

Mali Aco je rasel in poznalo se mu je, da je mladost preživel v nenavadni družbi. To, da se mu pozna, je bilo jasno tudi Tinčku, Tunčku in Tončku. Nemir se je še kar krepil. Tunček je postajala vedno bolj nestrpna, Tonček vedno bolj zmedena in neodločna, Tinček pa globoko nesrečna.

Vprašanje, če je zgolj Tunčkova nestrpnost kriva, da se je ravno takrat našla na tisti prašni poti, kjer se ji je med noge zapletel tisti vihravi deček. Od tistega trenutka ga ni več izpustila izpred oči. Nad njim je bila navdušena, kot nad ničemer dotlej, kot bi na Aca že davno pozabila. Je iskala nadomestilo? Slepilo? V njegovi prisotnosti in odsotnosti ga je praviloma klicala kar božji sin. Nemir v Tinčku in Tončku se je krepil, medtem ko je v Tunčku na videz izginjal.

Nekoč kasneje, ko vihravi ni bil več deček je Tunček v nekem neznatnem trenutku popolnoma ponorela, ko ji ni znal ali hotel ustrezno odgovoriti na neko vprašanje, od tam brez besed odvihrala in ga pustila, da nadaljuje svojo pot na grič z velikim bremenom na hrbtu, čeprav je prišla tja zgolj zato, da nekoliko preusmeri tok stvari.

Še danes nobena od nas ne ve, ali je takrat Tunček res zgolj izgubila glavo ali je dejansko verjela, da je pravi korak, če se to bitje pribije na križ v neki obmorski pustinji. Odgovor na to vprašanje se skriva tam daleč, v pomanjkljivosti, ki jo nosi sama. In še ko je sama, ko je še bila, ko je nazadnje bila, ker nikoli več ne bo, je bil odgovor pokopan globoko. Tako globoko, da je nad njim vse tisto, kar nam služi, da lahko kaj naredimo tudi brez samih sebe, da lahko naše telo odgovarja samo, da o oddaljenosti od vsega tistega na vrhu, kar si znamo spraviti v misli, niti ne razmišljamo.

Zanimivo, da sploh ne vemo, kako se je glasilo tisto Tunčkovo vprašanje.

Nemir vseh se je okrepil do te mere, da jih je prignal na tretjo mirovno konference, kjer so zopet upale dobiti mir.

Na tretji mirovni konferenci, se hkrati zavedo, kako izjemno veliko časa je minilo, odkar so se nazadnje čutile in se namesto pozdrava brez besed zlijejo. TriT si vzamejo nekaj trenutkov, globoko vzdihne, v eno in se brez besed spet razdružijo. Očitno se o nekaterih stvareh še nismo znale pogovarjati. Ampak lepo je bilo vsaj za hip občutiti, kaj vsak drug hip zamujamo. Pogrešamo.

Smo se že znale pogovarjati o rečeh, ki so bile pogovora nujno potrebne. Dogovorile smo se, da zdaj to res ni več primerno, da nosimo sveže otroke. Daleč stran od tistega prvega joka v naših ušesih je vse skupaj odšlo, da se nam je potem počasi bližalo. To so bila že malo druga bitja, za katera je bilo najbolj prav, da niso naša. In enako ni prav, da jih učimo stvari, do katerih ne zmorejo sami. Razumele smo, da stvari morajo teči v neko smer in ta smer je pogosto drugačna, kot bi si želele me. Vedele smo, da me smo že tukaj, zato je nam lahko, njim bo lahko edino, če bodo hodili po poti, ki si jo bodo sami izbrali. Kot smo si me izbrale same sebe. Dogovorimo se, da ne bomo več niti šepetale. Le redko komu se bomo lahko kazale v sanjah. Edino, kar smo si pridržale, je bila možnost, da tu in tam, ko bi se kateri ravno zdelo potrebno, ušpičimo reč ali dve, vendar zgolj na področju religije ali financ, ki smo si jih zgolj v zabavo tudi izmislile.

Kot slovo od obdobja, ki ga nikoli več ne bo, še uredimo, da se bo v spomin na tistega vihravega dečka, morda zaman žrtvovanega, odslej čas štel z izhodiščem v dnevu, ko ga je Tunček prvič zagledala. Vihravega dečka na prašni poti, ki se ji pod sončnimi žarki zaplete med noge.

Lepo nam je bilo za hip. Lepo, kot je bilo le včasih. Okusile smo, da je še tu. Začutile smo, da nas še čaka. Bilo je dovolj. Hočemo spet, da nam je lepo tudi, ko je popolnoma drugače.

Spremembe so se dolgo zdele hitre, dokler se jim nismo zarile v drobovje, ko smo jih prepoznale, kot precej počasne. Nekako vse so bile precej samoumevne in v celoti pričakovane. Ena nam je za nekaj časa dala glodati kosti.

***

RAJ NA ZEMLJI

LanChil(o)e

Kdo si, ki te poznam, a te ne znam prepoznati? Kdo si, ki morda sploh ne obstajaš? Vstopila si vame in si jaz vsaj toliko kot sem jaz sam. Blizu si in vidiš, kljub mraku v katerem ostajam. Sova? Kakšen drugi nočni ptič? Kdo še poleg lisice in moje psice vidi v mraku, ki meni pade na oči.

Obseden. Vznemirjen. Živ zaradi utvare. Zaradi slepila, ki si ga po dolgem času nisem ustvaril sam. Mi nekdo pomaga, meni popolnoma neznan. Mislim misli, ki jih drugi pišejo. Rišem misli, ki jih drugi pesnijo. V stalnem precepu. Iskati tisto resnico, ki prihaja od zunaj, ali tisto, ki vedno od znotraj. Težko je lepo zmešati ta dva silna tokova.

Plešejo mi prsti, dirigirani z očmi. Ne vem ali oni meni sporočajo kaj naj mislim, ali jaz njim kaj naj pišejo. Saj ni pomembno. Vse dokler je ples. Misli ali prstov. Lahko dodamo še poglede in v vsem trojem najdem vse. Vse kar je, kar je kadarkoli bilo in kadarkoli bo. Všeč so mi stvari v troje. Kot tri plati kovanca. Obraz, grba in duše, ki jih v sebi nosi.

Mislim nate, ti misliš name. To vem, čeprav si zdaj zgolj stvor, sestavljen iz mnogo obrazov in še več različnih podplatov. Ki v sebi nosi brez števila zgodb. Kot vedno je potrebno luščiti. Plast za plastjo, čeprav plasti sploh ni. Najprej si jih je potrebno izmisliti, luščiti jih je moč po stvarjenju. Tisto, kar sem imel vedno najrajši. Znano v neznanem. Nekaj, česar še nisem uzrl, čeprav to poznam že silno mnogo let. Vsako sporočilo je resnično ali ni. V takšnih zgodbah se rado najde veliko pasti. Vzdrževanje napetosti pravi pisec kriminalnega romana, ko zavaja, predstavlja resnico, ki je kot take ni moč prepoznati. Laže brez da bi mu laganje lahko očitali. Krade brez da bi mu krajo lahko očitali. V to je prepričan on in njegovo prepričanje v to prepriča nas. Nočemo vedeti, da se moti, tat je tat in lažnivec je lažnivec. Tega ne spremeni niti romanje v Canosso. Ampak tisti, ki krade in laže, ker mu je to v užitek, ne zasluži očitka. Je zgolj suženj svoje strasti. Obseden z lepoto. Z lepoto svojih oči. Vse kar prinesejo je lahko prelepo. Srkajo vase kot da kasneje ničesar več ne bo.

Mislim nate, kot te ne more biti. Vidim te, kot te ne vidi nihče. Nikjer nikoli ne boš tako resnična kot v mojih očeh. Prihajaš iz sebe in odhajaš vame tako drugačna, kot bi te ne rodila tvoja mati. Te kdaj najdem? Te kdaj potipam v koži, v kateri si privekala na svet? Boš kdaj umorila iluzijo, ki si jo gradim o tebi zgolj zato, ker v njej zate ni prostora?

Ne gre za drugo kot za besede. Besede, ki bi jih rad slišal izgovorjene. Dve rdeči vlažni telesi ležeči pred kaminom in njuni koži, obrnjeni narobe, očitno hitro slečeni in malomarno odvrženi ob strani. Brez resničnosti, brez vedenja in razumevanja. Besede, ki vrejo iz življenja, misli, ki vrejo iz samih sebe. Nekaj za med krošnje in pod oblake.

Nihalo bo in se spreminjalo. Nihče ne ve, kje se bo uravnotežilo. Nikoli več ne bo kot je zdaj. Prav je, da se stvari spreminjajo. Če se ne bi spreminjale, bi to pomenilo, da jih ne more biti. Vesel sem, da so.

Trideseti dan

***

Nihče ne ve, kaj je bila tista kal, ki je gnala Tončkove potomce. Se je njena neodločnost prelila v vse to? Zgolj skrajnosti. Belo ali črno. Nikoli ravnotežja. Božanje ljubezni ali klanje sovraštva. Ničesar vmes. Niso marali ne dvomov ne dilem. Če odgovor ni bil en sam, ga sploh ni moglo biti. Kar ni ustrezalo njihovi sliki, je bilo treba izbrisati. Zabiti v tla in izbiti iz spomina. Hudo je bilo, ko so počasi ugašala življenja tistih nekaj Tinčkovih potomcev, ki so se odločili ostati ob toplem morju. Tinček je kar nekajkrat hotela posredovati, pa sta jo Tunček in Tonček vsakič ustavili. Ne smeš, tako smo se dogovorile, je govorila Tunček in, da naj izginejo ti čudaki, si je mislila Tonček, medtem ko je govorila, vplivam na njih duha in jim vcepljam lepe misli, nimam nobene pravice, da uklanjam ali spreminjam njihove, četudi grde, misli. Tinček je bila besna. Jasno ji je bilo, da Tonček morijo lahko zaustavi, če bi le hotela. Tudi Tunček je razumela, da ni prav, da imaš neko moč in hkrati za njeno pravilno uporabo nisi nikomur odgovoren. Hitro smo se odločile pogasiti nemir, ki je gorel v Tinčkovi duši, sestale smo se na mirovni konferenci in se dogovorile, predale vso duhovno oblast, potomcem v varstvo prepustile ogenj in odšle daleč stran, od koder smo potomcem bile samo še neki daljni in nedosegljivi bogovi, ki so se tu ali tam celo komu prikazali, pri čemer nikoli ni bilo jasno ali v sanjah ali zares.

Gledale smo in opazovale. Čudile smo se in učile. Bolj smo bile prepričane vase, bolj je bolela naša nevednost. Stvari so zdivjale, ušle z vajeti. Tinčkovi v tisti daljni deželi niso bili vedno sami. Mnogo se jih je našlo Tunčkovih, ki so slutili, kako se gre v raj. Rinili so naprej proti soncu. Ko so prispeli do velikega morja, so se obrnili na levo, da bi se z desnico lahko branili pred sovragom iz vode. Korakali so vedno bolj proti mrazu. Šli so ob obali navzgor, v čudne nove drugačne snovi. Mnogi so spoznali zmrznjeni zrak, o katerem je TriT razlagala njihova mati. Mnogi potomci so odhajali na drugi svet, če ne drugače, od starosti. Spomin na raj, iz katerega so prišli, so jim ohranjale le še stalno ponavljane zgodbe o časih, ki so bili in besede njihovih vodij, predvsem tistih duhovnih, ki so jim risale raj, kamor gredo in za katerega so skoraj vsi nekje v sebi vedeli, da ga ne bodo nikoli dosegli. Pa vendar, Tunčkovi potomci so dosegli točko, ko so se ob morju lahko začeli vračati navzdol. Nazaj proti toploti. In še toliko kasneje spet stran od nje, vendar v popolnoma novo smer, vse dokler se niso približali raju, kjer je že mirno živelo vse, kar je še živelo po Tinčku. In v nekem drugem trenutku, izgubljenem v času, je po, po kateri so prišli, preprosto izginila. Ostali so na drugi strani, komaj so prišli v novi svet. Nazaj ni šlo. Po vodi Tunčkovi še niso znali potovati. Skrivnost je bila takrat znana zgolj Tinčkovim. Ogromen je bil ta novi svet in vsem je puščal ogromno prostora. Kar je bilo nekoč razdvojeno, se je počasi zlivalo v eno.

Tisočletja so tekla, me smo največ sedele.

Končala se je naša zadnja velika zima. Kamor koli smo odšle na tej naši obli, smo srečevale njih, ki so nekoč dolgo nazaj prišli iz naših trebuhov. Nas so vsi prepoznali, čeprav večini nismo bile nič več kot nejasna meglica nečesa, kar naj bi bilo pomembno, pa nikakor niso zmogli te pomembnosti najti. Še največ smo se zadrževale okoli toplega morja in desno proti soncu. Tam je bilo vsega. Veliko misli. Veliko idej, od katerih večina ni vodila drugam kot do zaprtih vrat lastne nevednosti. Jih je bilo nekaj, vedno več, ki so korakale naprej. Ki so kopale v skalnato temino na mestu, kjer je bila kamnina najmehkejša. Znali so opaziti točke, kjer je popuščal upor.

Takrat se je začela pojavljati norost. Pojavilo se je čutenje nevednosti. Še tako neverjetna misel je znala najti oporo v upanju nevednih, da jim bo s sledenjem življenje kaj lažje. Kot povsod v naravi, kot v diviziji spermijev, je samo eden lahko prvi. Prvi nebogljeni prvi so bili zadovoljni, ko so imeli dovolj odlagališča za svoje seme in dovolj lovcev, da je bilo hrane po potrebi in sovražnik dovolj daleč. Kmalu je prišla slutnja sveta, ki obstaja tam nekje drugje. Prvi je lahko le vedno prvi in ne more biti zgolj prvi med prvimi. Potem ne ve, kje mu je mesto. Ne ve, kje se neha on in kje začne nekdo drugi. Postane naporno. Že lastne želje in potrebe je dovolj težko opredeliti. Naj bodo tu zdaj še tuje? Samo prvi v vsem nikjer nima stene, v katero bi ponesreči lahko trčil. Kamorkoli se ozre, zgolj sinje nebo, ki ga vabi, da se odloči. Vse ostalo je spodaj, zadaj. Sledi in obožuje. Obožuje in zavida. Slednje boli, ker še nihče ni bil prvi za vse dni. Vsi so hoteli postati me, pa niti najmanj niso razumeli, kaj me sploh smo. Vsi so ravnali, kot so mislili, da bi ravnale me, govorili, kot so mislili, da bi govorile me in se umaknili, kadar so mislili, da bi se umaknile me. Potrebovali so nas. Vsi brez izjeme. Potrebovali so besede, ki bi jim jih lahko namenile, če ne bi vedele, da ne gre tako hitro. Me smo se tu zgolj rodile. Svoje naredile. To ni naš svet, ne nam v zabavo. Lahko si ga privoščimo, dokler si ga ne vzamemo. Življenje povzroča tudi bolečino in krivico. Laži morajo biti, da nas lahko zabolijo, ker je s tem bolečine manj kot če laži sploh ne bi bilo. Takšnega življenja nismo hotele delati, želele smo ga zgolj gledati. Živele smo lahko svoje življenje, ki je bilo drugje in ne med odhajajočimi.

Potrebovali so nas tako močno, da se je nekdo odločil in se razglasil za nas. Nihče mu ni verjel, niti on sam sebi. Pa so imeli vseeno to raje, kot da bi namesto nas sevala praznina. Sprejeli so, kar jim je bilo dano, rahlo nergajoč, da res ni pošteno… Čeprav jim nihče nikoli ni verjel, to ni kaj dosti pomagalo, saj so prvi pogosto hitro začeli verjeti samim sebi. Začelo se je s tem, da si niso več želeli biti me. Niso več vedno ravnali kot so mislili, da bi ravnale me in niso več vedno govorili kot so mislili, da bi govorile me, niti se umaknili takrat, ko so mislili, da bi se umaknile me. Želeli so biti zgolj oni sami, čeprav niso razumeli kdo sploh so in ravnali so kot so želeli, govorili tako, da drugi niso ničesar razumeli in umikali se nikdar. Oboževanja in zavisti so iskali.

Tisočletja so tekla. Me smo največ sedele. Vmes malo lebdele.

Ubaid je bil dobrega srca. Ni mu bilo težko odstopiti kosa mesa ali pogače. Pa prvega, kaj šele drugega, ni imel v izobilju. Lagal ni nikoli. Nikoli želel, kar bi pripadalo drugemu. Večino življenja je zgolj bil. Zraven, prisoten, hkrati vedno malo oddaljen. Govoril ni veliko. Ni upal, je iz njega prepogosto izbruhnil razlog za vseh drugih posmeh. Njegov glas ga je na koncu vedno bolel, tišina ga je božala, kot mati, za katero sploh ne ve, če jo je kdaj imel. Delal je toliko več. Ustreči je znal želji še preden se je pri drugem porodila. Vsi so vedeli, da je ta fant ubog. Dovolili so mu, da je garal za njih, opravljal najbolj umazano delo, jim bil vedno na voljo in v zameno so zanj lahko čedno skrbeli. Oblečen je bil vedno in spal je lahko pod streho. Hrano je vsakič dobil še celo pred psi. Veseli so bili, da si je to dobroto lahko odslužil, saj so vedeli, da bi ga lahko užalili, če bi le za hip zaznal, da se jim zgolj smili.

Prišli so tudi dnevi, ko je sedel kje ob reki, ali ob morju. Ni si mogel pomagati, ni se zmogel premagati. Pozabil spomine na trenutke, ki so bili in se skušal spustiti v trenutke kot jih še niso videle oči. Sploh ne, da bi ne mislil, da bo enako kot vsakič, sploh ne, da bi mislil, da mu morda tokrat ne bo žal. Bilo mu je vseeno. Govoril je, razlagal razne reči, nekega lepega jesenskega dneva tudi o tem, da se ta stvar, ki jo imajo vsi pod nogami, stalno vrti. S to sicer res ne, ampak včasih je s kakšno svojo mislijo že skoraj koga prepričal in potem naenkrat, kot svojim lastnim besedam v posmeh, se je pričel valjati po tleh, pačiti in spuščati čudne glasove. Iz ust so mu privrele pene, ki so vse prej izrečene besede odplaknile v tla, kjer se je z njimi lahko napojil zgolj pesek. Razumeli so, da jih je zgolj potegnil. No, ni jih potegnil, to so seveda vedeli vsi. Popolnoma jasno je ves čas, da je vaški bebec zgolj za zabavo. In to so najbolje vedeli tisti, ki so mu najdlje skoraj verjeli. Nekaterih reči se pač hitro ne odpusti. Pa Ubaid ni bil spreten zgolj v mislih, bil je spreten tudi z orodjem, stalno je nekaj brkljal z lesom. Sosedi je napravil daleč prvo in daleč najlepšo ptičjo hišico in enkrat je celo napravil nekaj brez enega samega vogala. Kako so se šele takrat vsi krohotali, ko so gledali to čudno reč, ki je nikakor ni bilo moč prisloniti, saj se je vedno nekam odkotalila.

***

RAJ NA ZEMLJI

LanChil(o)e

Štiriindvajseti dan

***

Zmedlo me je. Močno. Kot bi nekdo nenadoma ugasnil luč. Svet, kakršen je bil, je izginil. Polno vsega, ampak vse prekrito z megleno kopreno. Vse, kar čutim, poznam, a za nič ne vem, čemu obstaja. Čemu služi. Ni mi bilo všeč, pa si tega nisem upal priznati. Raje sem se pridružil Tunčkovemu smehu, ki mi je služil za čudovito pregrado, za katero sem skril resnico, da pojma nimam, kaj bi pri tem lahko bilo smešno. Tunček je še iz smeha izstrelila, da to ni v redu in da smo zamočile vso stvar. V hipu me je preplavilo, da ima Tunček prav in že sem hotel zakričati, res je, gremo nazaj, je Tinček pojasnila, zakaj nazaj nikakor ne smemo. Res je, sem hitro zavpil, ne smemo nazaj. Vedel sem, da imam svojo resnico. Vedel sem, da obstaja še neka druga resnica, ki je trenutno malo v megli, ampak je vsak hip močnejša. Začutil sem željo, da počakam, ampak enkrat sem priliko že zamudil. Si lahko privoščim, da brez glasu odide še eno moje mnenje?

Nista mi bili všeč. Še posebej Tunček. Vsa vzvišena se je borila s tako očitno nestrpnostjo, za katero si je lagala, da je pri njej pač ni. Bil sem obziren. Nisem ji govoril o stvareh, ki bi jo lahko zabolele. Ni mi bila všeč njena slepota, še manj mi je bila všeč misel na izbruh njene jeze. Nikakor nisem mogel razumeti, kako se je lahko iz mene izleglo nekaj tako čudnega, kot je bila Tunček. Vesel sem bil, da kljub temu, da mi močno manjkata ta dva kosa, iztrgana iz mene, sem lahko naprej tisti TriT, ki je bil brez napak in je ravnal vedno v pravo smer in enako krivil. Vseeno sem vedel, da zdaj sem zgolj Tonček.

Pri Tinčku nisem mogel gledati njenega veselja. Radostna nad vsem. Ko ji slonov okel prebode telo, ga boža, gladi in poljublja in mu nežno šepeta, da je lepo, da pa naj vseeno pazi, saj s tem lahko tudi koga poškoduje. Na vsako vprašanje je odgovarjala z nasmehom. Praviloma je bil nasmeh edino, kar si v odgovor sploh dobil. Spraševal sem se, kako je mogoče, da smo TriT imele v sebi nekaj tako trapastega. Sicer priznam, da me je kljub vsemu nekoliko razžalostilo, ko se je Tinček po velikem izbruhu odločila, da odide stran, ampak še precej bolj me je veselilo, da je ogenj njene potomce pobiral toliko raje, kot moje. Jasno je bilo, da so nekatere reči v življenju potrebne. Tega Tunček ni znala opaziti. Njeno brezskrbno čebljanje je kar primerno za tja, kamor že hoče oditi, ampak življenje naj pa le prepusti tistim, ki so tega sposobni. Vedel sem, da je Tunček razumela, saj ji Tinčkovo vedenje enako ni bilo povšeči. Tudi, ko je Tinček sporočila celo novico, da odpotuje z delfini, jo je Tunček silno nadrla, da kaj se to pravi goljufati z delfini. Nisem je čisto razumel, saj ne vem kaj je narobe z delfini, ampak všeč mi je bilo, ker sem v drugem našel potrditev svojega mnenja, da Tinček nima prav. Rad imam potrditve, da se ne motim.

Danes, ko smo eno spet ne razumemo, zakaj se Tunčku zadeva ni zdela najbolj etična. Tinček, ki je delfine tudi zmamila v to igro jih je zagovarjala, da imajo delfini pravico do zabave. In kakor se zabavajo, ko zgolj opazujejo, kaj se v kopenskih bradavicah tega sveta dogaja, toliko bolj se zabavajo, kadar se jim ukaže prilika skupno nastopiti. Kot daljni odjek spomina na čase, ko so njihovi kraljevski gradovi še kraljevali na eni takšnih kopenskih bradavic in so njihovi predniki pluli do drugih podobnih bradavic v čolnih, kot kakšne živali. Delfini se domnevne spornosti takšnega početja sicer resda zavedajo, pa vseeno so prepričani, da so njihovi vložki glede na vso naključno resničnost tako zanemarljivi, da si takšne posladke, na izrecno prošnjo svojih kopenskih sestričen, katerekoli od TriT z veseljem privoščijo. In kdo sploh smo me, da bi jim sodile?

Ob vsem, kar se jim dogaja, TriT zelo dolgo sploh ne opazijo, da so v hipu razdružitve vse tri močno spremenile barvo kože. Vse to so sploh ugotovile šele takrat, ko so se dolgo spraševale, zakaj se jim rojevajo otroci drugačne barve, kot vse dotlej.

Očitno je bilo Tunčku dano, da prva spregleda. Zakaj od treh enakih nekomu kaj pripade prej kot drugemu? Ko so Tunček in njeni prišli do nekega drugega konca sveta, ob morju na daljnem vzhodu zahodu, so se stvari za marsikoga precej spremenile. Tunček je hodila naokoli vedno bolj zamišljena. Še vedno, po vseh teh letih jo je nekaj drobno žrlo. In ves ta čas vmes. Zdaj je že vedela, da je bil žreb velika napaka. Pa sploh ni res, kajti bilo ji je jasno, da brez tega ne bi nič zares razumele.

Do velikega izbruha so bile stvari jasne. Bile smo vse. Bogovi vladarji, ki so usmerjali, kar se jim je zdelo usmerjanja vredno. Nebeška in zemeljska, iracionalna in racionalna oblast. Poznale smo odgovore na vsa vprašanja in odločale smo o vseh posledicah. Strahota je vse spremenila. Ko so mrtvi zaprli oči, so živi pričeli gledati drugače. Očitajoče in sprašujoče. Tinčka je od vseh najbolj prizadelo in Tunčkov odziv je stvari še poslabšal. Tonček je želela, da Tinček odide in jo je tlačilo v nemir, da ne ve, kam vse pelje. Takrat so se odločile, da je nemir, ki jih razjeda, neprijetna reč in so se odločile, da bodo imele mirovno konferenco. Pogovarjale so se dolgo v čas in ugotovile, da je treba nekaj reči spremeniti. Raziti se morajo, tako, čisto zares. Ena drugi se morajo izgubiti izpred oči in iz misli, najbolje v neskončnih prostranstvih. Pa je bil ta sklep bolj stranska posledica. Mučila jih je grozota krvoločne smrti. Ugotovile so, da je prišel čas, da se odmaknejo tudi od svojih potomcev. Odpeljale jih bodo, Tinček čez morje, Tunček tja daleč od koder prihaja sonce, Tonček bo svoje prepodila s soncem ob morju. Potem se morajo oddaljiti. Narediti nekaj skupin jim postaviti najboljše vodilo in jih prepustiti samim sebi. Obdržale si bomo zgolj duhovno oblast; ko je potrebno, naj se oglasijo božji glasovi, sicer pa morajo svojo pot. Nismo odgovorne za njihovo usodo in nimamo pravice njih te odgovornosti razbremeniti.

Potem je tako stalo še mnogo tisoč let.

* * *

RAJ NA ZEMLJI

LanChil(o)e

OSEMNAJSTI DAN

***

Žrebale smo in si, kot je žreb zaukazal razdelile vse dušne lastnosti. Prvi trenutki so bili res predvsem polni hihitanja in fascinacije nad tem kakšne po novem smo, pa smo kaj hitro ugotovile, da stvar še zdaleč ne bo enostavna. Gledale smo se, kot bi hotele požreti vsako, še tako majhno podrobnost o vsaki od nas, odkar ni več eno v troje. Takoj smo razumele, da če nismo skupaj, potem smo narazen. Naenkrat nismo bile več eno. Bile smo zgolj še družina. In vedele smo, da so družina tudi vsi drugi. Čutile smo, da bo družina vsake od nas večja in večja, enako kot bo razdalja med nami.

Še zdaleč ne z veseljem smo si obljubile, da smo v stiku le, če bo res kaj nujno. Sicer gremo vsaka svojo pot, ustvarimo življenje svojim potomcem in skušamo vsaka po svoji poti najti raj, kamor so nas predniki poslali. In potem bomo videle dalje. Tunček je še nekaj stokala, da dušne lastnosti niso najbolj pošteno porazdeljene in kar malo zavistno gledala Tinčka, pa vendar je bilo jasno, da je nekaj za vedno minilo in poti nazaj ne more biti več. Nobena od nas ni pomislila, kako blizu resnici je bila Tunček. Nobena niti za hip ni pomislila, da žreb ni bil pravi način. Tako se ravnovesje ne ohrani.

Še manj smo pomislile, da niti ne gre za ravnovesje. In niti najmanj nismo pomislile, kako bi bilo lahko vse drugače, če bi se že prvič res upale odločiti.

Predvsem neskončna nestrpnost. V nestrpnosti marsikatera reč z lahkoto vzbudi še agresijo. In bolj ko razmišljam, več stvari se znajde v tem vlaku, ki ga nestrpnost počasi, a vztrajno, vozi nekam stran. Prvič sem jo začutila, ko nas ni več bilo. Grozljiv je bil tisti občutek, ko sem postala sama. Naenkrat me je preplavilo vse. Niti ena sama stvar ni bila enaka kot prej. Kot slika v zrcalu. Vse enako in hkrati vse popolnoma drugače. V svoji presunjenosti sicer nisem uspela videti, kako to občutita Tinček in Tonček, da je pa zagotovo bilo vsaj približno podobno, je pokazal njun krohot v katerega sta se vrgli, ko je vanj zaneslo mene. Sicer se mi zdi, da sta se onidve predvsem zabavali, medtem ko je bil moj krohot samo zunanji odraz skoraj popolnega zloma, ki sem ga doživela ob moči vsega tistega, kar me je zaobjelo. Takoj sem vedela, da ni v redu in neka sila me je prisilila, da sem izbruhnila, še preden sem zares kaj premislila. Seveda sestri v tako bednem poskusu nista znali videti kaj več, kot zgolj malo panike, kot posledice silnega presenečenja in nevoščljivosti zaradi končnega rezultata, ki smo jo vse tri občutile. Prepričani sta bili, da jima hočem vzeti, kar sta pridobili. Nista znali razumeti, da se nisem igrala. Nisem vedela. Nič nisem vedela in zato tudi nič nisem mogla povedati. Še danes ne znam zares. Pa danes to dobro razumemo. No, ne samo danes. Tudi včeraj, ko smo še bile tri. Danes smo TriT in sploh ni več pomembno.

Najprej sem spoznala njo. Nestrpnost. In potem sem še leta in leta srečevala svojo osebnost, svoje odklone in nepravilnosti. Težko mi je bilo sprva. Iz sveta harmonije in razumevanja, ki smo ga imele v našem TriT kokonu sem se zbudila v svetu, kjer sem postala opica, ki meče kamenje na svoje malo drugačne sestrične. Seveda nikoli dobesedno. Ampak kolikokrat sem izbruhnila na lastne potomce, ker se že davno ni zgodilo, kar si šele bom izmislila. Takrat se mi je zazdelo, da vem kaj je potrebno. Izmislila sem si smisel mojega obstoja, ki še mene ni mogel preživeti, kaj šele, da bi res lahko kaj pomenil. Pa vseeno. Takrat sem verjela vanj. Odločila sem se, da bom vso energijo posvetila temu, da bodo vsi čimbolj drugačni od mene. Da ne bodo poznali napak, ki sem se jih komaj zavedla, pa mi je že postalo jasno, da bodo pomembno vplivale na moje življenje. Kmalu sem si umislila še protiutež, s katero sem nestrpnost lahko po želji zadrževala, nisem pa našla protiuteži za tisto, kar sem potomcem razdala.

Po razdružitvi je izbruhnil nemir, ki je že nekaj časa ležal udušen v topli slani vodi. Naprej je bilo treba. Ko smo že z žrebom začele, smo si z žrebom razdelile še potomce. Tinček se je odločila oditi s soncem in Tonček je rekla, da zaenkrat ne ve. Nisem hotela tja, kjer sem že bila in odšla sem soncu naproti. Nismo odšle daleč. Ostale smo precej blizu, vse do silnega gneva vulkana, ki je Tinčku raztrgal dušo in je posegla po nedovoljenem iz drugega sveta, da je lahko svoje zlomljeno srce s preostalimi potomci odpeljala po bližnjici tja, kjer smo vse tri vedele, da je treba raj iskati. Vedela sem, da ne gre za hitrost, ampak tega Tinčku nisem znala razložiti. Namesto pomoči prenašajoče misli, sem izbruhnila v nizke očitke in jasno je bilo, da sem Tinčkin nenavadni duh s tem zgolj odgnala.

Zanimivo. Nič si nisem predstavljala, ampak, da bo tako zanimivo, si niti ne bi mogla predstavljati. Najprej silno. Tako veliko vsega. Tako vse. Brbotalo je. Nešteto slik v meni in izven mene. Vsaka travna bilka ali grm sta kričala svoje zgodbe. Nikakor bi ne rekla, da mi je bil prvi vtis, da je vse skupaj smešno, ampak, ko je Tunček padla v krohot in takoj za njo še Tonček res nisem imela razloga, da bi se ne pridružila, saj tudi smešnega je bilo v resnici veliko. Lepo je bilo. Barvno, kot nikoli prej. Vse je postalo neresnično in ta občutek mi je godil. Všeč mi je bilo plavati v oblaku. Nikakor me ni več zadovoljilo plavanje v morju. Takoj sem se odločila, da grem. Nekaj sem še slišala, da Tunček govori o nekakšni napaki, a je bilo jasno, da se je prestrašila in hoče nazaj. Lepo je bilo, že res in zdaj je vse tako drugače. Nazaj nočem. Vsaj ne še. Naj vsaj nekajkrat vse skupaj vdihnem.

Odšla sem proti morski obali in zrla v širjavo, za katero sem vedela, da mi je usojena. Odločila sem se za stvari, ki jim ni videti konca. Vse dokler nekega dne ne pride katastrofa. Ko je ogenj iz zemlje za dolgo zatemnil nebo, sem ugotovila, da so možne zelo različne poti. Ko sem gledala, kako večina mojih potomcev izginja v vročem zraku, lavi in pepelu, sem si obljubila, da preživelim ponudim sanje. Hkrati bodo imeli spomin na grozoto, kakršne več ne bo. Odločila sem se, da malo prehitim in stvarem ne pustim iti njihovo pot. Prosila sem delfine, ki so nam z veseljem ustregli. Razmesarjeno ljudstvo, ki ga praktično ni več bilo, so naložili na hrbte in nas odpeljali tja, kjer sem verjela, da je raj, ki ga iščemo. Vse je bilo tako podobno, kot doma, kot v naši Afriki. Nekaj jih je ostalo na trdnih tleh, mojih potomcev, ne mnogo. Razkropili so se okoli morja in naprej, s soncem so hodili iskat kraj, kamor sonce vsakič znova odide. Malo jih je bilo, ki so ostali prepuščeni kipenju Tunčkovih in Tončkovih, ki jih je veliki ogenj opazno manj prizadel.

Ne vem kaj je s Tunček; ponovno je izbruhnila. Kot bi hotela biti moj angel čuvaj in usmerjevalec. Ne rečem, da me marsikje ne prekaša. Ne skrbi me zanjo, niti najmanj. Pa vseeno se mi včasih zdi tako nebogljena. Gledam jo, ko hoče nekaj in jo nekaj drugega prehiti. Vsega se zaveda, a si ne zna pomagati. Zanima me, kaj je tisto, kar je močnejše od vsake od nas, pa vseeno šibkejše od nas treh. Ampak tako je bolje. Bolje, da se ob meni razbije ona, kakršna ne mara biti. Če bi se premagala in se me resnično lotila, bi se morala ob meni razbiti takšna, kakršna mara biti. To bi jo mnogo bolj bolelo. Rada jo imam enako kot sebe. Enako kot vse, kar je. Težko mi je razumeti, kako je mogoče, da imaš nekoga rad, pa te ta vseeno ne razume. Nočem je boleti. Pokazala sem se ji v vsem sijaju. Vihrava in nezrela sem se naredila užaljeno. Položaj mojega telesa, pogled, sključene prsi, so ji dali vedeti, da če nič drugega, grem zanalašč. Razvajen otrok, ranjen v otroštvu, ki kliče pozornosti s tem, da si škoduje. Moč, ki kliče po tem, da jo nekdo ukroti in je hkrati sveto prepričana, da je ukrotiti ni moč. Razvajen ne z dobrim ne s slabim. Razvajen z dogodki, utrinki. Razvajen v kopeli resničnosti, ki je na vrhu polna pene. Kamor koli se obrneš in vtakneš prst se milni mehurček razblini. Vsa resničnost pred teboj je resnična le, dokler jo gledaš od daleč. Bolelo jo je. Ker me ima rada. Bolelo, ker jo je bilo strah. Strah živeti brez pogleda name, da bi v vsakem trenutku lahko vedela, da sem v redu. Da me ne zebe, da me v lahni obleki ne pere poletno presenečenje – mrzel dež, strah, da bi bila žalostna ali zgolj nebogljena, brez njene opore. Bolelo jo je, ker je vedela, da me žene nekaj, kar je njej nekoliko tuje. Nekaj kar v celoti pozna in razume, a tega ni in nikoli ne bo občutila.

* * *

RAJ NA ZEMLJI

LanChil(o)e

DVANAJSTI DAN

* * *

Tinček, Tonček in Tunček smo rasle. Raslo je tudi potrpljenje, potrebno za stalno ponavljanje naših imen in zares nas sploh nihče ni ločil, še same sebe ne, tako da se bolj poznamo po imenu TriT. Do zaključenega devetdesetega desetletja, smo namreč obstajale kot ena. Brez ene same prekinitve ena skupna misel, skupni gib, skupno življenje, kot si ga redko kdo lahko privošči že vsaj s svojim telesom. Sožitje v primerjavi z našim odnosom zveni nekoliko razdvajajoče. Bile smo zgolj TriT, očeta opičnjaka in matere Delfinke. Vse dokler nismo po devetdesetih desetletjih prišle na tisto križišče… Ampak do tja je še daleč.

Torej, rasle smo TriT. Oče je užival in mati je uživala. Oče se je prizanesljivo smehljal, ko so nam mati predstavili tisto, česar ne more biti in mati ni razumela, ko smo se z očetom vračali s potepov po goščavi. Oče ni razumel, ko nas je mati poučevala v spretnosti daljnočutja in mati so se zgolj prizanesljivo smehljali, ko so nas oče učili brskanja bolh in sploh je bilo naše življenje prelepo za še tako trpežen papir.

Oče nam je pripovedoval o raju, ki ga je zapustil zaradi bunk. Povedal nam je zgodbe vseh naših duš, ki so se tu kadarkoli rodile. Naučil nas je vse o živalih, rastlinah, zvezdah in letnih časih. Poznale smo ves svet še preden smo vanj zares vstopile. In tudi bunke smo pričakovale.

Mati govori o čudežih sveta, ki ga sploh ni, in o čudežih tega, ki je prvega nasledil. Pove jim vse o lomu svetlobe na prizmi, takšnih in drugačnih ribah, tokovih morskih voda, zraka ali dušne energije, vse o raju, ki ga zagotovo več ne bo in o vseh rajih, ki lahko še pridejo. Nič nismo razumele o tem svetu preden smo vanj vstopile. Smo si pa zelo želele, da bi to spremenile.

Še tako lepo otroštvo enkrat mine. Mati in oče so rekli, da je čas.

Napotile smo se TriT, kot ena za eno in ena za eno. Jasno nam je bilo, da v življenju rabimo več kot slastne sadeže, bistro vodo in poležavanje na plaži. Naša naloga je bila jasna. Najti moramo samce. Seveda nam srce ni dalo, kljub temu, da nismo bile ravno prepričane v uspešen izhod, da ne bi poskusile na najlepši možen način. Želele smo se približati prvemu tropu in se kaj dogovoriti. Po prvem šoku, ko so nas zagledali, so si neverjetno hitro opomogli in končno smo spoznale bunke.

Razumele smo več. Ali vsaj znale. Počasi smo si ugrabljale, enega po enega. Življenje v gverili nam je v marsičem zadoščalo. Praktično vedno s plodom v trebuhu smo uživale v radostih tega sveta. Enkrat letno smo se odpravljale na bojni pohod. Desetletja so tekla in družina se je večala. Kmalu se nas je nabralo dovolj, da letna srečanja s tistimi, ki so nas odklanjali, niso več bila potrebna. Začela se je naša učna ura. Bivale smo v gibanju. Dolgo smo potrebovale, da smo se naučile, da je moč živeti tudi na mestu. Eno je znati, drugo želeti. Poizkusile smo tudi to, a je nemir postajal premočan. Morale smo naprej. Tu in tam smo jih po nekaj pustile, da ohranjajo znanje, da ohranjajo življenje na mestu. Z ostalimi smo vedno morale naprej. Tja, kjer nas še nikoli ni bilo.

Počasi smo se pomikale skozi svet vse do tiste daljne točke, kjer ni bilo več videti niti ene opice, kjer smo se ustavile ob toplem morju, ki je uspelo nemir uspešno krotiti.

To so bili težki časi. Tako daleč so, da so že lepi, pa vseeno. Spomin na prve korake, prehojene v resničnosti. Nevednost nas je obdajala kamorkoli smo stopile. Kmalu je bilo jasno, da je bila nevednost ravno naša. Vsi tisti trenutki, ko smo hotele opičnjakom kaj dopovedati, trenutki, ko so se rojevali otroci, ko so nam še pred tem rasli trebuhi. Kako nepredstavljivo in čudežno. Kljub vsem pripravam. Kako so nas jezili prvi otroci. Dolgo smo potrebovale, da smo ugotovile, da daljnočutja naši potomci očitno nikoli ne bodo deležni. Nekaj kasneje smo ugotovile, da daljnonosja tudi ne. Kot že tolikokrat, ravno, ko smo nekaj ugotovile, smo se zmotile. Začutile smo, da nekaj vemo, pa smo v resnici zgolj nehale verjeti. Se je vse to izkazalo mnogo kasneje. Veliko vzgojnih metod smo vmes preučile in ko danes gledamo nazaj, se nam zdi čudež, da nobenega nismo ugonobile. Rahlo čudno se nam je zdelo, da so še posebej čisto prvi potomci bili mnogo bolj podobni našemu očetu kot nam, ampak temu nismo posvečale posebne pozornosti, čeprav se je do konca tudi to neverjetno spremenilo. Bolj so se naši potomci množili, bolj so pomagali zapletati vse tisto, kar se je zdelo razumljivo. Bolj smo kot z vrha gore imele krasen razgled, manj nam je bilo jasno, kaj vidimo. Hitro smo se naučile vso to maso usmerjati, zgolj z uporabo njihovih lastnih lastnosti in z vstopanjem v njihove misli, pa vseeno nismo znale občutiti kako zares vse skupaj deluje. Troje v enem žal ne zmore občutiti kako je, ko si enkrat sam.

Pa smo se nekako vsega priučile in sčasoma vedno več razumele. Verjetno nam od resničnih stvari danes ostaja zgolj nekaj skrivnosti. Ena od njih je kaj se je zgodilo tistega dne, ko smo po naskoku na enega njih ugotovile, da malo za njim hodi mlada samica. Tonček sem jo pogledal in pogleda nisem znal odmakniti. Samica je zrla nazaj in za hip se je zazdelo, kot da bova odletela s tega sveta. V zmedenosti tistega trenutka bi opičnjak skoraj ušel. Resničnost se je hitro vrnila, njega smo odvlekle še malo dlje od tropa in si ga vzele, ona je obstala tam in na karkoli že čakala, Tonček pa je vse odtlej govorila in mislila izključno po moško. Čeprav sploh še obstajala ni čisto zares.

Minevali so jim dnevi in desetletja. Drugi okoli njih so postajali utrinki. So prišli in potem še odšli. Z njimi nihče ne ostane. Že dolgo nazaj so se o nekaterih rečeh nehale spraševati. Vsaj za nekaj časa.

Časi tečejo in z njimi pritekajo izkušnje. So Tinček, Tonček in Tunček že mislile, da vse razumejo, ko je ogenj iz zemlje za dolgo potemnil nebo. Takrat so, vsaka zase, vsaka drugače, hkrati ugotovile, da nekaterim potem nikoli ni konca. Od takrat dalje jim je bilo marsikaj lažje. Takrat so tudi edinkrat v svojih življenjih jokale. Bilo je hudo. Ampak časi ne nehajo teči.

Prišla je noč, ki je kot vedno nasledila dan, in hkrati se jim je zjasnilo. Brez besed so se odpravile na daljši sprehod. Po nekaj dnevih hoje so prišle na križišče, ki so ga tolikokrat videle v svojih sanjah. Prišel je trenutek. Križišče je bilo visoko v gorah in takrat, še mnogo pred tem, preden je sploh nastalo. Pogled je bil pravi. Daleč, na različne strani. Neznano se je razprostranilo koder je segel pogled. Spet in hkrati še prvič.

Ob prvem sončnem zahodu so sedle in se razgovorile. Morda zgolj v mislih.

TriT so se dogovorile, da razcepijo svojo enost. Jasno jim je bilo, da je nastopil čas za možnost izbire. Samo na tak način je mogoče kamorkoli priti jim je vedno govorila mati Delfinka. Še danes sicer ne vemo, če zares razumemo, kaj je Delfinka s tem mislila ampak takrat smo se odločile, čeprav verjetno odločitev ne moreš reči nečemu, kar se je moralo zgoditi. Ne vemo, zakaj je nikoli nismo ali ne bomo vprašale.

Izbrale smo žreb. To je bila naša prva odločitev. Prva izbira.

* * *

RAJ NA ZEMLJI

LanChil(o)e

ŠESTI DAN

Črna je bila Afrika. Že tudi v časih davno nazaj je bila črna. Vse ostalo je bilo pa precej drugače. O človeški rasi ni bilo ne duha ne sluha.

Sicer je bil to raj.

Bila je ena opica, od rojstva nekoliko drugačna od drugih. In bolj so se zaradi njene drugačnosti množile bunke, ki jih je njena koža prejemala, bolj je bila drugačna. In v resnici sploh ni bila opica. Bila je opičnjak. Bil je opičnjak.

Opičnjak je bil slej ko prej prisiljen ugotoviti, da je edina cena, ki mu omogoča obstajati, kjer je že obstajal, da začne postajati malo manj drugačen. Še danes nihče ne ve, saj o tem nikomur ni nič povedal oziroma vsaj ne svojim otrokom, torej nam, ki to pišemo, ali je odšel v begu v rešitev svoje drugačnosti ali ga je preprosto gnala sla po še več drugačnosti. Vemo pa, da je odšel.

Pa ta opičnjak sploh ni bil edini čuden opičnjak. Vsi vedo, da je že davno tega, mnogo in mnogo celih življenj nazaj, bil nek drugi opičnjak, ki je bil drugačen. Pravzaprav bi temu drugemu opičnjaku morali reči prvi opičnjak in našemu drugi… Hja, zapleteno… No, torej ta drugi, torej prvi opičnjak, torej tisti izmed njiju, ki se je porodil prej kot tisti drugi, naj bi bil tudi videti precej drugačen in bil je toliko močnejši, da je bunke raje delil kot prejemal. Ni bil ravno takšen, kot je bil naš oče opičnjak. In ta drugi, prvi, torej večji in močnejši opičnjak, je mirno živel, se plodil in se pustil razvajati vsem mogočim radostim življenja. Hkrati je bil pa ta velik in močan opičnjak precej rahločutne narave in se je stalno zavedal svoje drugačnosti in z njo povezanega odpora, ki so ga strahu navkljub čutili vsi njegovi podaniki in še posebej podanice pri izvajanju svojih od boga danih dolžnosti. In to mu ni dalo spati. Ko je dosegel zrelo dobo, se je odločil, pobral vse potomstvo, ki ga je zaplodil dotlej, in za vsak slučaj le dve z njim najbolj sprijaznjeni samici, se poslovil od svojih ne čisto bratov našega tropa in se odpravil na sever, daleč v svet. Njegovi potomci so še dolga neskončnoletja naseljevali širne pokrajine večine sveta in sloves o raju raznesli daleč tja, kjer mu je mnogo kasneje lahko nekdo drugačen prisluhnil.

Prebijanje v neznano se mu je sprva zazdelo kot neskončno prijazna in domača mu igra. Rastline in živali, ves svet, ki ga je obdajal, vse je bilo enako kot vse doslej. Edino, kar je bilo v življenju drugače, je bila odsotnost opic. Po nekaj dneh, že se mu je zazdelo, da se je odločil pravilno in je raj z napako zamenjal za takega brez nje, kar bi tudi lahko bil eden njegovih ciljev, je ugotovil, da so opice tudi drugje. Naš opičnjak se je izjemno hitro učil in dojel je, da njegov svet ni en svet, ampak je sestavljen iz več svetov, ki ležijo tesno drug ob drugem, so si neverjetno podobni, čeprav med njimi vedno obstaja vsaj malenkostna in še zdaleč ne nujno nepomembna razlika in med katerimi je mogoče celo prehajati. In naučil se je, da niso samo opice v njegovem svetu takšne, ampak so očitno opice vseh svetov čudno nastrojene zoper čudne opičnjake.

Dolgo je hodil. Se prebijal. Vse novo, tuje, vse domače. A lepega dne, na nežni vzpetini, je v daljavi zazrl nekaj, česar mu ni bilo dano razumeti. Pokrajina, ki jo je gledal vse te dolge dneve, se je na neki točki, še davno prej, ko se je začelo obzorje, preprosto končala. Nekaj, kar je večno in neskončno, nekaj, kar je vse, kar nas obdaja, se je tam nekje končevalo. Cmok je bil še najmanj, kar se mu je naredilo v telesu. Namesto vsega, kar bi tam moralo biti, samo neka modra reka, ki se nikjer ne konča. O strahu seveda že dolgo ni razmišljal več. O strahu je domislil vse med vsem čakanjem na to, da bunke njegovih soopic ne padajo več. Sicer res tudi ni kaj dosti razumel, ampak mu je bilo hkrati nemudoma jasno, da tja mora oditi in tam počakati. Na karkoli že.

Minili so meseci. Opičnjak je sedel na obali, gledal obzorje, se celo skoraj naučil loviti ribe in se predvsem ni čisto znal odločiti, če je kam prispel ali je še na poti. Mnogo misli, ki so mu ves čas rojile po glavi mu je bilo prej v napoto kot v korist. Jasno mu je bilo, da bunk v njegovem življenju ni. Ampak ves čas se mu je narahlo zdelo, da mu mora nekaj manjkati. In je tuhtal…

Bil je nič kaj poseben večer, ko je čisto do brega, kjer je ležal opičnjak in ponovno razmišljal, kaj za vraga ta neskončna voda počne tukaj, kjer bi moral biti svet, priplavala Delfinka. Jasno je, da Delfinka ni mogla biti čisto navadna delfinka. Taka zagotovo ne bi zmogla očarati opičnjaka, ki žal že dolgo ni imel več veselja do navadnih reči. In taka bi se ne zmogla odločiti, kot se je. Delfinka je bila bolj lepa, bolj nežna, bolj gibka in bolj čuteča kot katerakoli druga kadarkoli, prej ali potem živeča delfinka. Delfinka je bila tudi drugačna. Delfinka, ki jo je naš opičnjak že pred dolgimi dnevi očaral s svojim pogledom, je seveda vedela, da se še takšen opičnjak ni sposoben upreti njenim čarom in res, ko jo je zagledal, je njegovo telo reagiralo še močneje kot takrat, ko je na vrhu griča prvič zagledal to čudežno vodo, ki mu je zdaj prinesla to, še bolj čudežno bitje.

Razumel je še manj kot sicer, pa vseeno se mu nikoli več ni vrnil občutek, da bi mu morda lahko kaj manjkalo. Edino, kar se je z njenim prihodom zares spremenilo, je bilo to, da ni več zrl v neskončnost velike vode, saj je raje zrl v neskončnost njenih oči, kjer mu je bila seveda na voljo tudi vsa neskončnost vseh velikih voda. Poslušal je njene zgodbe in sram ga je bilo, da bi ob tem pripovedoval svoje. Saj je vedel veliko. Vedel je, da je več svetov. Vedel je, da ga skoraj povsod bunkajo, čeprav ga že dolgo ni bunkal nihče. A vseeno ni znal povedati nič, kar bi se v njegovih očeh lahko primerjalo z zgodbami o svetu stran od sveta, kjer vse prekriva nežen zmrznjen zrak in iz ust ob vsakem izdihu prihaja majhna nevihta. Ni je znal osupniti enako kot so njega osupnile zgodbe o podzemnih gradovih potopljenega sveta, od koder so vsi delfini doma. Ni je mogel razumeti, ko mu je razlagala o daljnočutju. In o tem, kako delfini lahko daljnonosijo duše, iz enega telesa v drugega, in kako živijo delfini, ki gostijo na stotine duš, ki so kljub vsemu zgolj eno, veliko med njimi takih, ki so bile že pred začetkom vsega. Ni razumel, da njenih opisov duha ni moč prijeti v roko in jih oblizniti. Mnogo je bilo zgodb, ki jih ni razumel, pa vseeno mu to ni odgnalo smehljaja zadovoljstva z obraza. In žal se tudi nikoli ni spomnil, da bi svet levov, gazel, igrivih hijen, vetra, vonjev in okusov, vse globoko sredi sveta, lahko predstavljalo nekaj, česar Delfinka ne pozna. Ona ga o tem ni znala vprašati.

Edino čas je bil, ki je ves čas enako tekel in dolga leta so v silni ljubezni minila, ko se je nekoliko nenavadnemu paru rodil otrok. Hm… otrok… no, nekako…., torej, bili so trije. Ampak v resnici kot iz enega kosa. Enaki kot banana banani. In ne samo to, tudi sicer so bili nenavadni kot še nič, kar so kadarkoli videle njune oči. Še najbolj so bili podobni opičnjaku, je že res, ampak praktično po celem telesu so bili brez vsake dlake. In usta jim je potegnilo tja nekam noter, globoko v obraz, in tudi sicer je bila cela glava nekoliko po delfinovsko zapotegnjena. Pa repa niso imeli in že zelo mladi so se začeli premikati po zgolj dveh okončinah, kakor Delfinka kadar je zaplesala svoj čudoviti stebrni ples.

Ampak, seveda, da ne bo pomote, pogledi njihovih staršev so izkazovali zgolj neskončno ljubezen in presilno občudovanje. Edino, kjer si opičnjak nikoli ni znal pomagati in premagati vsaj nasmeška, so bile njihove tako smešno kratke roke.

Rodile so se Tinček, Tonček in Tunček. Pisalo se je leto gospodovo bogvekdaj. Še za gospoda ne vemo, kateri je bil.

* * *

RAJ NA ZEMLJI
LanChil(o)e

Ali še bolje,

ŠESTI DAN

DAS EXPERIMENT

V OSEMDESETIH DNEH OKOLI SVETA

NEKAJ VMES

POD SVOBODNIM SONCEM

TINČEK, TONČEK, TUNČEK, NA POTI IZ RAJA V RAJ

JE GOSPOD USTVARIL GOSPODA IN GOSPO

Seveda ne bom pisal o lahko rečem kultnem filmu, niti ne o resničnosti, ki ga je porodila, pa bi bilo že prvo, kaj šele drugo, bolj vredno elektronov, ki poganjajo te črke.

Ljubim eksperiment, čeprav dvomim, da sploh vem, kaj to je. Eksperiment, ki sem ga naredil s tistim zadržanim, modrookim dečkom, vljudnim, lepo vzgojenim in ga pokvaril v dno duše. Kot črna luknja, ki požrešno golta vse, brez da bi ob tem karkoli občutila.

Vsakič znova, ko se lotim tega vprašanja, pregorim. Ali sem bolj drugačen, ali bolj isti, kot sem bil nekoč?

Morda bi vse skupaj zaslužilo obrazložitev. Ampak, ko bi le bilo tako enostavno…

Naj poskusim malo drugače. Prijeten nočni sprehod v še bolj prijetni družbi po obali. Usedeš se na klop in že ti večer pokvari skupina palicajev, ki si želi pestrosti večera. Pretipajo te po vsem, kar si in se silno zabavajo, ko ti v žepu odkrijejo joint. Namesto, da bi zločinec v kazni trpel, se je vse skupaj sprevrglo v dolgo trajajočo zabavo. Noč preživeta na policijski postaji bi bila sicer čisto prijetna, če ne bi spoznal prikupnega dekleta, ki je noč naredila izjemno. Naslednji dan sem jo, po sedemdeset kilometrskem kolesarjenju do sodnika za prekrške, spet srečal tam, kjer smo potem s sodnico prav prijetno klepetali. Hudo ji je bilo, ko smo vseeno morali zbarantati nek približek kazni, saj si spregledati preprosto ni upala. Še dobro, da je bila tuja ta dežela, kjer je sodnikom hudo, ko sodijo in ne naša. Z dekletom, njenim bratom in njuno mamo smo hitro postali na pol družina. S kolesom vred so naju naložili v majhen avto in skupno smo v obratno smer prevozili istih sedemdeset kilometrov, ki so za dolgo vzpostavili zelo lep stik. To, da sem se v dekle tudi rahlo zaljubil, ni v nikakršni navezi z ničemer, saj se mi take stvari dogajajo tudi izven sodišč.

Dobim nekoč kasneje pismo (nikakor priporočeno) in me sodišče vabi k sebi na obisk. Precej težko je bilo sicer, ampak nekako sem se prebil do informacije, da je vse to še vedno tisti joint iz neke druge dežele. Za sodišča, kot so naša, učinkovita in strokovna je naravnost neverjetno, da so mi uspeli poslati papir, ki je bil v nasprotju čisto z vsem, kar bi morali poznati. Seveda sem ga, nadut kot sem, zaradi vseh napak, kot neobstoječega preprosto ignoriral. Država lahko marsikaj počne, pa vseeno je pri tem dolžna biti vsaj malo spoštljiva. Mislim, da je vabilo, ki je bilo seveda deležno enake usode kot prvo, še enkrat prispelo, v enaki obliki in tretjič so me sredi noči zbudili miličniki z nekim drugim imenom. Na srečo sem se na prisilno privedbo lahko vsaj odpeljal s svojim avtomobilom. Po petih urah, ko nihče ni znal povedati popolnoma nič drugega kot da grem na sodišče me odpeljejo h gospe, ki je mislila, da živi v ameriškem filmu in ne v koži slovenske sodnice. Ko neha s svojo pridigo ob kateri sem obstal odprtih ust, kar se mi ne zgodi pogosto, saj večinoma živim z zaprtimi, mi izroči ovojnico in se poslovi. Nikakor nisem mogel dojeti, da mi je poslala nekaj popolnoma napačno pisanih vabil, polnih groženj, ki niso imele nobene podlage in nadme sredi noči poslala bojne pse, da mi je nekaj izročila, čeprav je bilo to izrecno prepovedano? Kot piše v črkah zakona mi tiste ovojnice celo sploh ne bi smela skušati izročiti, kaj šele na silo. Ne smem kriviti samo nje. Takšno pisanje mora iti čez nekaj strokovno cenjenih rok in nikjer se ni zataknilo. Pa se v ravno teh rokah sicer rado zatakne. Naiven, kot sem bil, sem se celo pritožil. Ker pojma nisem imel, kako se mi dogaja pravno nemogoča možnost, sem vse skupaj poslal predsedniku sodišča, ki je počakal slaba dva meseca in mi odgovoril, da takšna je pač njihova praksa in da zato je vse v redu. Kljub moji neskončno ponižni prošnji mi ni želel povedati niti najmanjše pravne podlage. Nič. Tako delamo in pika. Vsaj za sodnico vem, da so ji kasneje jasno razložili, da v tej deželi imamo celo predpise. Ne vem, če je to razumela. Bi lahko še nadaljeval, pa naj bo dovolj. Se je dogajalo še nekaj let v neskončno zanimivih postopkih. Vsakič znova so me prelepo presenečali. Moja domovina stvari ne dela narobe. Preden sem storil korak v smer, ki je kasneje postala izjemno moderna, sem ugotovil, da je včasih še najbolje tisto neizrečeno. Sem se bal končnega poraza ali končne zmage? Sem se bal ugotoviti, da ne enega, ne drugega sploh ni? Naučil sem se več, kot bi si sicer lahko kvečjemu želel. Naučil sem se, kasneje videti še marsikaj.

Rad bi se komu od njih ali še raje, vsem naenkrat zazrl v oči. Še celo sovražnika je treba poznati, kaj šele prijatelja.

Kaj sem sploh hotel povedati? Najprej tisto plehko. Da je vsaka slaba stvar v življenju samo čudovita priložnost za mnogo krasnih stvari. In potem še tisto pomembno. Da je moje otroštvo zaznamovano s travmo. Travmo, ki ji ne najdem zdravila. Danes odraslega so me silili v otroško kožo.

Pa nič nisem hotel povedati. Kot tudi drugače nikoli. Samo utrinek. Preblisk, trenutek. Utvara. Utrinek ene izmed neskončno resničnosti. Veliko izmed njih resničnih in veliko izmišljenih. Ali pač ne. Kot vedno. Upam, da nekoč med resnico in izmišljotino ne bom več ločil. Utrinek hrepenenja, ob vonju tujih las prežetih s prepečeno morsko soljo, za katerega sem moral plačati ceno in odrasti. Resničnost je odprla svoje duri in če sem hotel naprej, sem moral vstopiti. Resničnost je povedala, da ni taka, kot se zdi in da na nekatere stvari lahko preprosto, kar pozabim. Ne pozabljam. Ne še.

Kako neskončno nič najbrž ne bi bilo iz te zgodbe, če bi mi takrat katerokoli sodišče dalo prav. Hvala. Hvala meni, da sem se pravi čas ustavil in hvala tistim, ki so mi ta čas pustili.

Sem imel resne pomisleke. Dandanašnji je vsepovsod vse polno takšnih in drugačnih zgodb. Nekatere, kot vse druge, resnične in druge ne. Pretežno zavajajoče. Tako neskončno poceni možnost zbujanja poceni pozornosti. Ampak upam, da nisem sam kriv, da so moje frustracije plehke. In to, da za marsikoga napisano ne bo v celoti razumljivo, je nekaj, kar mu zavidam.

Veliko je utrinkov. Tudi frustracija je več kot ena.

V osemdesetih dneh okoli sveta je nekaj, kar bom storil. Da ne bom izviren. Nič zares in nič velikega, ampak odločil sem se. V osemdesetih dneh okoli sveta. Brez podmornice in čolna. Veliko po zraku.

Sploh ni prvič. Opažam, kako rad zapišem, da je kaj neskončno. Oddaljujem kaj od sebe? Neskončnost, ki beži od končnega? Ali končno, ki beži pred neskončnim? V osemdesetih dneh okrog sveta in ostanejo mi samo besede, ki so rešene vsega smisla. Pa to ne pomeni, da so ga doslej imele. Vsaj nekaj njih ga zagotovo nima. Vem.

Začelo se je zelo ponesreči in v popolnoma drugo smer. Po prvi misli jih je bilo še nekaj in zgodilo se je, da sem si tako zamislil. Že dolgo nazaj, ko mi sploh ni bilo več všeč in bi stvar brez večje škode še zaustavil ali preusmeril, sem se odločil, da je včasih tudi pri slabi odločitvi dobro vztrajati. Vsaj veš zakaj. Ko pozabim, da moje besede ne govorijo o tem kaj sem nekoč mislil in občutil temveč zgolj o tem, kar je v njih napisano, mi celo postane všeč. Ampak trenutki pozabe so redki. In ko gledam gole besede… Vesel bi bil, če bi lahko bilo drugače. Pa ne morem biti drugega, kot to, kar sem.

Sem spet odjadral. Sem hotel napisati samo napovednik za naslednji Šesti dan.

Kmalu.

Tinček, Tonček in Tunček, srečno!

www.rajnazemlji.net

LanChil(o)e

***
Se lahko spomnim samo tistih dveh deklet, ki sta se igrali kot mlada kužka.

Potem me spomin pripelje do vseh ostalih deklet. In na koncu je samo še dekle, ki je bilo na začetku.

In poleg deklet je tudi otrok, ki ga je mati skozi park vodila na povodcu. Otrok je deloval srečno in prav nič omejeno. Če je bila šala, je ni razumel nihče.

Ne poleg otroka, temveč malo pred njim, še kip v parku ob reki. Iz živih ljudi. Med mrtvimi kipi je stala trojica, v položaju, ki za telesa ni mogel biti ravno prijeten. Zvito, neenakomerno obremenjena, vsak z dvignjeno po eno nogo, na pol prepleteni so stali nepremično celo tisto uro, ko smo si bili blizu. Jaz sem odšel, ne oni. Kot spomenik bogu, ki pravi, oče, brez zamere, ampak ni nam ravno udobno. Če je mogoče, …, prosim… In ta spomenik je prepeval. Glasbo od nikoder, ki je bila zgolj zvok. Za hip se mi je zazdelo, da sem moral priti v Čile, da sem začutil čar pevskega zbora v kakšni mrzli ruski pravoslavni cerkvi.

Hvala. Hvala kipom, prodajalcem cigaret in mitničarjem v javna stranišča. Hvala usodi in hvala nasmehom, ki so me spremljali v dobrem in slabem.

Hvala za vstop v tuja življenja. Lepo je bilo biti gost ali naključni mimoidoči. Lepo je bilo biti skoraj nevidni opazovalec nekega dneva, za katerega veš, da je bil namenjen zgolj nekomu drugemu. Pustili so mi, da sem vse, kar sem moral biti. Ponovno, kot že tolikokrat doslej, so me vsem mojim pomanjkljivostim navkljub, pustili živeti. Tudi v svojih svetovih.

Hvala za vse tiste napise, gospod pešec, prosimo oprostite, ker motimo vaš red s tem, ko gradimo za vas, obešene na ograjah gradbišč, ki so nasilno posegala v pločnike, ali, gospod voznik, hvala, ker vozite previdno in počasi. Mi je jasno, da s tistim gospodom nihče ni imel v mislih mene, pa vseeno včasih rad vzamem tudi kaj, kar je bilo namenjeno drugim.

Hvala poletju, ki me je razveseljevalo, ko bi moral biti v zimi.

Hvala tudi nekaterim v domovini.

In še čisto posebej. Hvala.

Un beso de naranja. Desde lejos.

Kaj lahko pomeni simbolika domnevnega ateista, ki najde slast v tem, da se usede na letalo in odleti v nebo ravno na dan Marijinega vnebovzetja. Če že moram obupati nad dejstvom, da sem novi mesija, morda si vsaj domišljam postati božja mati. Brezmadežno spočetje, ki mu sledi sicer še kako madežno, pa zato nič manj čudežno rojstvo iz mojega telesa.

Morda je mesija Gea in svoje sveto materinstvo izvršujem, ne da bi vedel. Je Marija resnično lahko razumela, koga je donosila in dojila?

Zgodbe več ne more biti. Šlo je v resnici zgolj zame. Za moj svet, kot sem ga hotel graditi. Za nekaj kar sem hotel postaviti v okvir resničnosti, ki sem jo želel narediti sam. Znižati si možnosti, kolikor se da in skočiti. Kot bi opisoval knjigo in ves čas govoril o platnicah. Občutki, misli, mnogo reči, ki so mi dajale vse. Poskus preliti to na papir bi bil kot izdaja. Predstavljanje napačnih ali nepopolnih dejstev o stvareh, ki jih nekako slutiš in še zdaleč ne razumeš je gnusno dejanje za katerega nikoli ne želim biti sojen. Zdaj hočem biti samo površinski. Ostalo je zame. Upam, da sem bil površinski…

Namen je bil dosežen. Presežen. In zraven je navrglo še nekaj stvari, kar tako, v dobrodošlico nekomu od daleč. Hecni smo. Vedno se najprej odločimo in potem, če je tako ali drugače potrebno, včasih to naknadno utemeljimo. In za odločitev potem trdimo, da je bila pretehtana. Saj je res vse pretehtano. Za vsak gram se ve, kje bi moral biti. Enaindvajset gramov so težke duše ljudi, ki gredo po smrti v vice. Tisti s težjimi gredo neposredno v pekel, saj so očitno drugim duše jemali. Tisti, katerim so jo jemali, gredo s svojimi nekaj gramskimi dušami, če je treba skozi vse rdeče luči na nebeško intenzivno nego. Vseeno? Ni.

Želim še malo podoživeti… dokler se črke svetijo na ekranu sem še v tistem svetu daleč. Se malo bojim, da se bo, ko enkrat tole zaprem, začelo neko novo življenje. Magija sicer nikamor ne bo odšla, pa verjamem, da je mogoče ne bom sposoben občutiti. Vsaj ne povsem iskreno.

Kot sem že zapisal. Zdaj se moram spet postaviti na sredo ceste in čakati.

In ne vem zakaj vedno, na vsak način moram vsaj malo lagati…

Ni se začelo z Jožetom Pučnikom. Začelo se je že davno prej.

www.rajnazemlji.net

LanChil(o)e

Je bilo Marijino vnebovzetje še daleč. Se je takrat zdelo tako. Prišlo je in jaz sem še tu.

Tu in tam

Tu in tam in v presledkih
bi bilo treba v kopel smrti.

Ni dvoma, vse je zelo dobro,
in vse je zelo slabo, ni dvoma.

Prihajajo popotniki in odhajajo,
otroci rastejo in ceste,
in nazadnje kupimo kitaro,
ki je sama jokala v trgovini.

Vse je dobro, vse je slabo.

Kozarci se napolnijo in se znova
docela preprosto izpraznijo
in včasih ob jutranji zori
prav skrivnostno umirajo.

Kozarci in tisti, ki so jih izpili.

Toliko smo zrasli, da zdaj
ne pozdravljamo več soseda,
in toliko žensk nas ljubi,
da ne vemo, kako bi s tem.

Kakšne lepe obleke imamo!
In kakšne pomembne misli!

Poznal sem rumenega človeka,
ki je mislil, da je oranžne barve,
in črnca, oblečenega v svetlo rjav

Toliko stvari prihaja in odhaja.

Videl sem, kako so slavili tatove
kot brezmadežne poštenjake,
in to se je dogajalo v angleščini,
in videl sem poštene stradajoče
iskati kruh na smetišču.

Vem, da mi nihče ne verjame.
Vendar sem videl na svoje oči.

Treba bi bilo iti v kopel smrti
in iz zagrnjene zemlje
gledati navzgor proti ponosu.

Tedaj bi spoznali pravo mero.
Naučili bi se govoriti, naučili živeti.
Morda ne bomo tako neumni,
morda ne bomo tako modri.
Naučili se bomo umirati.
Biti prah, ne imeti oči.
Biti pozabljeno ime.

So pesniki, tako veliki,
da ne morejo skozi nobena vrata,
in zelo spretni trgovci,
ki se ne spominjajo revščine.
So ženske, ki ne bi hotele
vstopiti skozi oko čebule,
in toliko je stvari, toliko stvari,
in take so in take ne bodo ostale.

Če nočete, mi nič ne verjemite.

Hotel sem le nekaj odkriti.
Sem profesor življenja,
potujoči študent smrti,
in če vam to, kar vem, nič ne koristi,
nisem povedal ničesar, če nisem vsega.

(Pablo Neruda)

***
Mogoče gre le za to, da še ne odhajam, pa čeprav je to v vsem že tako neskončno očitno. Ampak nočem se delati, da sem odšel, tako ali drugače je tudi to Čile in s takšnimi ljudmi bom tudi moral živeti. Danes sem se spet malo zlagal in takoj mi je bilo žal. Ne, ker bi me zapekla vest, ampak zgolj zato, ker mi je tisti drugi odgovor neskončno bolj všeč. V kontekstu tega, da sem sedel tam v kotu, medtem ko je ona za mizo jedla in da sem ji pred tem zaželel dober tek in da sem jo ob njenem odhajanju še kar gledal, me je ne preveč prijazno, pa tudi ne res neprijazno vprašala, če kaj čakam. Sem rekel, da ne, čeprav sem v resnici samo čakal letalo.

Rad bi sedel na tem letalu. Spet lažem, ne veselim se sedenja na letalu. Grozno bo, katastrofa. Ampak preprosto tukaj ta hip nimam kaj početi. Ok, lahko ležim v postelji ali popivam. Lahko prepevam in plešem z ostalimi. Lahko vriskam od sreče. Res nima smisla, pa vseeno, še dva dni. In mislim, da si bom potem še bolj želel, da se vrnem.

Zdaj se mi je ob vseh zvokih spet nekaj zazdelo. Zvoki, ki jih skozi vrata in zaveso ne-glasne muzike lahko razumem kot njihovo ugotovitev, da se očitno preživljam s tem, da pišem pornografijo. Precej možno, da so zasledili kakšnega od obiskov kakšne spletne strani. Zasebnost dandanašnji postaja res nekaj hecnega. Ne vem kdaj sem se nazadnje vprašal, česa v življenju bi me lahko bilo sram. Pri domišljiji mi je tako neskončno všeč, da je sposobna iz šumenja valov na čisto mirnem nočnem morju razločno razbrati besede v katerem koli, živem ali mrtvem jeziku.

V bistvu gre itak samo za vse te neskončne trenutke, z vsemi temi ljudmi, ko se je v vsakem hipu dogajalo neskončno mnogo, le vprašanje je bilo, kaj sem se odločil pogledati.

V angleščini so me vsi spraševali ista tri vprašanja. V španščini je imel vsak veliko zelo različnih vprašanj. Na trenutke sem užival ko hudič, na trenutke se me je lotevala malodušnost, na trenutke, sem se imel prav luštno in na trenutke sem trpel na tako zelo lep način, kot bi se ponovno rodil.

Dežela avtomobilskih alarmov. Neskončno čudovito. Tako kot barvite hupe taksistov in avtobusarjev. Sem že nekje povedal, da je to dežela, kjer se ne žvižga za ženskami, ampak se hupa za potencialnimi potniki? Dežela kretenj. En prst, dva, kretnje z obrvmi, komunikacija tukaj je res tako enostavna. Če se ti le ni treba nikamor prebiti. Pa sem ravno razmišljal, ko sem se ukvarjal z mislijo, ali naj povprašam o usodi svojega avtobusnega sedeža, saj sem bil precej bolan in do Santiaga je bilo daleč in si nisem želel, da bi me na vsaki postaji presedali ali celo premestili v stojišča, ali bi v Sloveniji kaj rekel ali ne. Pa se mi je kar malo zdelo, da najbrž tudi ne. Preprosto bi si mislil, da je človek usposobljen za svoje delo in bo poskrbel zate dovolj dobro. Nekaj o čemer v Evropi radi govorimo, a se zgodi bolj po nesreči, če že, je v daljni deželi pravilo, ki svoje izjeme skriva na vso moč. Pravzaprav nimam niti ene slabe izkušnje s Čilenci. Še tisti ukraden denar… hja, pravična kazen, kaj sem pa bolj razmišljal o tem kako čeden bom, če mi bo še srajca frfotala izza hlač, kot pa kako varno bo skrit moj denar. In kot se poznam, verjamem, da sem se med spanjem na avtobusu dodobra razgalil.

En teden je naokoli. Teden tistega, čemur sem celo življenje govoril domovina. Bom še? Zamislil sem si, da bi s tem tekstom fiksiral svoje misli, ki bi sicer bezljale svojo pot v pozabo. Skozi to besedilo sem si želel razložiti svojo željo. Ali zgolj odločitev. Pa sem se vmes izgubil. Pozabil sem, za kaj ga sploh pišem. In ko se je izgubil tisti en razlog, se je začelo pojavljati nešteto novih, ki sem jim seveda sledil in napravil zmešnjavo. Seveda ob pisanju mislim tudi na to, da bo morda to kdo kdaj bral. In potem se trudim nekaj sporočati, čeprav mi je precej jasno, da bom svoje sporočilo čez nekaj let težko razumel že sam. Veliko utrinkov iztrganih iz konteksta. Veliko stvari, ki kot takšne ne morejo najti smisla.

Jasnosti manjka. Doslednosti. Pa je magija sploh lahko jasna? In dosledna? Namreč, vse, kar je zares za pomniti, je magija. Magija, ki z oddaljenostjo ne pojema. Težko sicer rečem, da se krepi, se pa jasni. Spominja me na tisti moj edini skok s padalom, ko se mi vse skupaj med doživljanjem ni zdelo prav nič posebnega in že skoraj dolgočasno. Pa so se mi nekaj dni kasneje začeli pojavljati divji utrinki in šele takrat sem zares dojel, kaj vse sem občutil, ko sem v prostem padu brzel v nemogočo smer, ki mi je obljubljala postati zmazek in mi je piš zraka hotel razčesniti čeljusti. Trideset sekund vrednih tudi neskončnosti. Je k temu težil gospod Livingston Galeb?

Pa ne vem od kod ta spomin, saj situacija v bistvenem ni enaka. Tokrat se občutkov spominjam ves čas.

Ravno sem pogledal Petelinji zajtrk. Zgodba, ki bi jo z vsem prestavil na Chiloe in bi se zgodila popolnoma enako. In kaj potem? Nič. Samo primerjam.

Posrečen konec sveta zapuščam, ampak drugi posrečen me čaka. Mika me zaiti v globino. Rad bi orisal vse tisto, česar nisem sposoben videti in/ali razumeti.

Vse, kar vem zares, je, da mi bo morda čez deset let jasno. Še vsaka stvar se s časom razjasni. Še bolj kot to pa vem, da bi bil to prvi velik nagib v mojem življenju, ki bi se mu odrekel brez opravičljivega razloga. Kakor sem si preostale težko, sem prepričan, da si tega ne bi mogel odpustiti.

Čutim, da je zasejana kal. Ob razmišljanju o kali lahko vse prehitro spregledam, kaj vse je iz nje pognalo. Upam, da bo tekst še zašel v moje roke, da mu skušam dati nekaj, kar bi lahko cenil tudi sam. Kolikor se poznam, kar malo dvomim. Ampak dosegel je svoj namen. Izlival se je skozi moje razdevičenje. Vmes je ogromno opornikov za misli, ki jih nisem razvil. Misli, ki so na prvi pogled, ali včasih tudi kar na vse poglede, zašle v slepe ulice. Misli, ki jih ni bilo in sem namesto njih nizal besede, s katerimi sem te ali katere druge misli skušal ujeti.

Me je že za hipec zamikalo, da bi se spustil v razpravljanje, če ni prazna misel toliko slajša. Besede brez sporočila, ki se razbremenjene svojega omejujočega poslanstva prepustijo zgolj plesu in zabavi.

Ah, slast nedosegljivega…

Pa ni samo utvara. Protisloven pogosto. Praviloma nalašč, včasih po nesreči.
***
RAJ NA ZEMLJI

LanChil(o)e

***
Na otoku bom nujno rabil spodoben čoln.

Če bi bil ta otok na Chiloeu, ne bi niti za hip pomišljal. Hm, odlična ideja, kaj če bi skušal pri tisti veliki posesti lastnika prepričati, da mi proda samo otok…

Sem se odločil. Če hišo prodam, pridem. Nekaj bo zagotovo iz tega. Nek otok se bo že našel, ali košček obale. Zdaj spet malo v drugačni luči vidim Catruman plažo. Hmm.

Prvi polčas se bliža koncu. Čile:Slovenija 1:0. Nad nogometom so še bolj navdušeni kot v deželi, vseeno pa sem ob tem pri njih zaslutil nekakšno odmaknjenost od tega, kar se v resnici dogaja na igrišču. Igra je bila zgolj kulisa, za katero so skrili svoje življenje. Gledali so v ekran, da bi jih nihče ne spraševal, o čem razmišljajo. Ko so prisedali k mizi, so bili eno, ko je na ekranu zažvižgalo, je vsak od njih lahko prosto odhajal v svoje svetove. Ne vem, ne vem, zelo čudno, zelo drugače in meni nerazumljivo. Čilensko?

Kako lepo je včasih vsaj slutiti, ko nam že ni dano vedeti.

Morda bom zvedel, ko bom sposoben svoje misli razumeti v jeziku, ki je materinski do pretežno vseh oseb, ki me obdajajo. V deželi sem tak jezik razumel in se mi nikoli ni zdelo, da zato zares kaj več razumem.

Sem se že poslovil?

Strah me je še vedno. Neštetih trenutkov, ko se bo kakšen sladek birokrat še slajše poigraval z mano zaradi mojega odličnega znanja jezika in še česa drugega ter se bom čisto brez moči v solzah grudil na kolena, se tolkel po glavi in se v joku spraševal zakaj, zakaj…

Nikakor ne mislim, da me lahko tam v takšno stanje spravi samo kakšen birokrat. Veliko jih je, ki ti znajo zagotoviti, da je v nekem trenutku tvoje življenje resnično živo. Da bi slučajno ne stokal, da si mrtev ali kaj podobno slabo premišljenega.

In seveda, še največ obupa si bom zagotovo pričaral kar sam. Ga še nisem srečal birokrata, ki bi bil kos moji domišljiji.

Zunaj na hodniku kot da vlada nekakšno silno vznemirjenje. Neko delegacijo sem imel pred vrati in nekdo je spraševal, halo, halo? Seveda se nisem oglasil, saj na moja vrata potrkali niso. In potem so se nekako premislili in zaenkrat me še pustijo živeti. V mojem svetu? V njihovem?

Iz tega bi lahko nastala prav simpatična zgodbica. Bitje pride v hostal. Išče nov svet za živeti. In zgolj s svojim obstojem zna iti ljudem tako neskončno na živce, da se v nekem hipu nekdo preprosto odloči, da ga bo ukinil. In potem storilca zalotijo ob pričetku izvrševanja in ob tem se razvname izjemna razprava. Malo Tujca, malo Van Trierja in predvsem veliko življenja. Veliko nerazumnega. Potek mora biti brezhibna farsa. Jedro zgodbe mora biti to. Srečanje svoje vrste. In smiselno bi bilo, če bi na koncu bitje družno vrgli s terase. Nekomu na krožnik z gosjimi jetri, gosjo mastjo, čebulo in popečenim kruhom. Steklenica vina se ne razbije, ko pade na tla. Prazna je že. Nikjer črnega vina, ki bi se kot kri razlival po kamnitih ploščah, ki skušajo ustvarjati vtis srednjeveškega srednjeevropskega mesteca.

In potem ugotovimo, da je bila to zadnja porcija gosjih jeter, ki si jo je madžarski grof prinesel iz daljne domovine. Ko vidi razdejanje pred seboj ta moški, prebičan od udarcev usode aristokratskega življenja, utrjen od marsičesa, česar si drugi niti predstavljati ne znamo plane v jok. Neustavljiv, globok in otroško iskren…

Spet zašel.

Vse to, kar se mi dogaja v Čilu, skušam razumeti. Napisati, da bi sploh vedel kaj občutim. Nikakor ne zgolj pustiti v glavi, kjer bi se hitro ali počasi izgubilo v nešteto drugih izgubljenih mislih, ki jih je mnogo bilo in kljub vsemu upam, da jih še tudi nekaj bo. Ampak to sem napisal, zdaj pa pišem, ker hočem pisati. Sploh ne vem, kaj bi napisal. Ne znam si niti pojasniti čemu bi pisal. Ampak preprosto hočem pisati. Škoda, se strinjam. Tako pomembna mi je čistoča. Misel brez kakršnihkoli smeti. In na bruhanje mi gre, ko beseda postane svet zase in jih lahko namečemo vse povprek, na vse strani, ker z nobeno mislijo že davno nimajo nobene veze. Kot to, kar pišem zdaj. Odločil sem se, da pišem. Tudi zato, ker v svoji paranoji upam, da se tam zunaj res nekdo ukvarja s tem, kaj jaz počnem. In potem bodo vsaj vedeli, da sem pisatelj.

Pa pisati hočem, ker mi je všeč. Še vedno se lahko nekaj izbriše ali preprosto preskoči. Všeč mi je igrati se s tem, ko skušaš nekaj neopisljivega, misel, občutek, nekaj, kar je več dimenzionalno, spraviti v dvo ali kvečjemu tri dimenzionalno besedo.
***
RAJ NA ZEMLJI

LanChil(o)e

***
Zdi se mi, da sem zašel. Torej fural bom socialni inženiring, arhitekturno središče otoka. Zdaj mi je kapnilo, da sploh ni pomembno število postelj. Vsaj štiri, da, za štiri otroke. In vsaj nekje še kakšen prostor za armafleks. Prodajati moram svoje doživetje Chiloea.

Fotografije hiš, potk, pomolov, cerkva, fotografije plaž, parkov, lokalov, informacija o vsem, kar jih zanima, puloverji in bakrene zapestnice, ponči in kape, zemljevidi, pingvini, hoja v levo ali desno smer ali vreščanje v brzicah. Preteklost, kakršna nikoli ni bila in up v prihodnost, kakršna nikoli ne bo. Sedanjost, ki je ni moč zaznati.

Edino kar res lahko prodajam, česar drugi nimajo, sem jaz. In Čilencem je ta moj jaz nekako všeč. Verjamem, da me bodo priporočali. Prodajati sanje. Ne njihovih, te že imajo, prodajati moram samo svoje sanje. Sanje o Nerudi in predvsem njegovi hiši, ki mi sicer ni bila v celoti všeč, je bila pa brez dvoma neskončno nora. Celo leto. Vsak mesec v letu je nekaj posebnega. Spreminja se jedilnik. Ta rižota vam je bila všeč? Pridite ponovno junija, takrat bo spet.

Še vem, da sem že kaj zapisal tudi drugače. Še enkrat ponavljam, prav veliko mi ni za verjeti.

Preganjavico imam. Prepričan sem, da sem vsem svojim družinskim članom ta hip malo čuden. Zakaj zmanjšujem? Zelo verjetno so v odsotnosti toliko prebrskali prtljago, da so prepričani, da v vseh teh težkih torbah ne nosim kakšnih bomb. Očitno razumejo, da se smrti ne nosi v čevljih. Zdaj se nekako ne morejo odločiti ali jim lahko storim kaj hudega z baterijsko svetilko. Ne vem, ta egocentrizem ni najboljši. Ne vem zakaj bi se morali kar vsi ljudje ukvarjati z menoj. Ne vem pa niti zakaj ne, zagotovo so se v svojem življenju že kdaj ukvarjali s čim manj zanimivim.

Rabil sem to samoto, ki jo očitno znam najti le v družinskem okolju. Rabil sem to izkušnjo, da sem dojel, da se moram vrniti. Vse tisto tam mi je tako neskončno daleč. In verjamem, da povratek ničesar ne bo spremenil. Ampak ne vem, če si upam privoščiti, da se spet nečemu posvetim le zato, da bom lahko gledal kako vsi okoli mene to le cefrajo. Zakaj ne bi vsaj poskusil, sebi in tistim, ki so v nekem trenutku ob meni, pričarati pravljico, tako neskončno drugačno od tiste, ki jo sicer skušamo živeti svoj vsak dan? Pravljico, tako neresnično, da smo ji pripravljeni verjeti.

Težko bo, to mi je jasno. Sem pa skoraj prepričan, da bodo glavne težave samo v meni. Odlične pogoje imam za vstop. Svojo vstopnico bom plačal in potem videl kako bo. Verjamem, da bi me vstopnica lahko preživela do smrti. In tega izziva se bojim. Kaj če se izkaže, da sem zgolj razvajen malomeščanski otročaj, ki noče odrasti in si raje izmišljuje nekakšne eksperimente, da mu le ne bi bilo treba zaživeti v svetu odraslih. Pa ravno zato gre. Tudi če se najdem kot tak, se lahko še vedno prevesim v zakrknjenega starega cinika, ampak jasno mi je, da, če upam na to, da se bom dobil, se moram hkrati zavedati tveganja, da se lahko tudi izgubim. Res pa je tudi, da zelo dobro poznam občutek kako je, ko si čisto izgubljen in težko bi rekel da mi sploh ni všeč.

Če bodo mojo dušo kupovali, bom najverjetneje zadovoljen. Če ne, najverjetneje ne bom. Pa niti zdaj ne mislim, da sem. Zdaj mojih pravljic nihče ne kupuje in pravljičarstvo in pravo gresta dobro skupaj le v zelo posebnih svetovih. Itak je pa vse vseeno, ko prideš na Chiloe. To je poseben svet. In tam je vse mogoče. Pa seveda spet ni res. Je pač otok. S klimo, kot jo ima, z vegetacijo, kot jo ima in z ljudmi, kot jih ima. Res pa je, da ni veliko tako velikih otokov, s tolikšnim številom prebivalstva, z lovoriko enega najbolj ne-onesnaženih koščkov našega planeta, s takšnimi cenami zemljišč, z marsičemu relativno prijaznimi predpisi, z mnogo ptiči in prav ljubkimi mikro jelenčki, z vonjem po časih, ki so bili in s prostorom za čase, ki bodo in spet sem hotel o arhitekturi, zgodovini, magiji… dolgčas, enako kot povsod.

Bom živel v hiši, ki si jo bom sam zgradil in skozi okna gledal v ocean v prepričanju, da bom tam nekje nad širjavami tega morja, ki ga je tako neskončno ljubil, srečal Nerudin glas? Nekega dne. Ali pač ne. Celo življenje me je že strah, da bom nekega dne nehal sanjati. Bojim se tega kot najhujše kuge. In zdaj, pri živem telesu in bojda zdravem razumu bi taiste sanje najraje kar odvrgel nekam stran in se še naprej valjal v blatu svojega stokanja nad bedno usodo in s tem nad ne dosti drugačnim sabo, ki iz te usode ne znam potegniti še malo več.

Nisem se spremenil, nisem se našel. Sem se pa spet enkrat, po ne ravno kratkem času, postavil pred ogledalo, se zazrl vase in ugotovljal, kdo sploh sem in kam sploh grem. Ko se pogovarjam s sabo pred čilskim ogledalom mi je jasno, da ni razloga, zakaj si ne bi dovolil ogledala, ki bi kazalo resničnost. Si upam biti Čilenec brez bankomatov, ki so mi v žepe ves čas bruhali denar, ki ga sploh nikoli nisem imel? Dolg na dolg. Saj bi napisal še kaj, pa je o tem že napisana neka prav prijetna zgodbica. Več njih. Ne mojih, seveda.

Ne, ne upam si biti Čilenec. Upam si pa biti jaz, čudni slovanski Gringo, ki bo vsako stvar skušal narediti vsaj malo po svoje in pri tem biti za svoje okolje kar se da malo škodljiv. Upam si biti LanChil(o)e.

Morda celo rečni otok. Otok bi omogočal. Hmmm. Mislim, da je tale otok neskončno zanimiv. Če bi le bil na otoku.

Me zanima, kaj bo čas napravil iz teh misli.
***
RAJ NA ZEMLJI
LanChil(o)e

***
Ko sem se poslavljal od ljube mi študentke v Ljubljani mi je v nežni zadregi povedala, da sem ji polepšal vsak dan, ko sva se srečala.

Jaz sem se samo nasmehnil in odšel. Upam, da njena izjava ni zgolj posledica moje enake, ki sem ji jo izrekel tik pred tem.

Sem bil pozoren, uvideven ali sem se preprosto podelal? Svoje strahove je najlaže skriti za plemenitostjo in svoje pomanjkljivosti za vzvišenostjo? Naj sta navidezni ali ne.

Koliko lažje je obžalovati napake, ko nekaj nismo storili, kot tiste, ko nekaj smo storili. Mar res? Spet se sploh ne strinjam sam s seboj. Verjetno je za te blodnje kriva zgolj vročina v moji glavi. Tolažba.

Od Čila sem se že poslovil. Santiago mi pomeni nekakšne vice. Raje kot tukaj bi bil doma. Pa naj bo to slovenski gozd ali čiloeška morska obala. Pa sem vseeno tukaj. Imam čas za razmišljati, ki ga ne znam izkoristiti. Praktično dva meseca sta naokoli in spodobilo bi se, da ju počasi malo uredim.

Dva meseca sta mi dokazala, da je Čile na istem planetu. Edina stvar, ki se je tukaj bojim, je tista, ki ji nisem brezhibno kos niti v svoji deželi. Samota. In tukaj so stvari praviloma močnejše. Tudi samota?

Počutim se kot bi pokopaval nekoga, ki je šele na pol mrtev. Vtise bom še zbiral. Še dva dni. Ne smem dopustiti, da si z urejanjem zaprem vrata do življenja. Glodal bom naprej, kopal skozi življenje, prebijal se bom iz minute v minuto in skušal ujeti kakšno majhno kresničko. Dovolj je, če jo ujamem samo v pogled. Majhno lučko, ki skriva neko zgodbo. Iskrico, iz katere življenje raste. In četudi večina isker umre praktično v hipu, se vsake toliko kakšna od njih vname v plamen.

Hočem samo trenutke. Večnost še pride. Hočem tudi iskrice v očeh.

Nekoliko težko bo. Sem si obljubil, da se bom jutri zdravil in ne bom zapustil hostala. In tukaj me še vedno nihče noče pogledati v oči.

Postelja mi je omogočila, da sem si končno ogledal filme, ki sem jih vlačil s seboj vse te tedne. Znojil sem se močno. In danes sta mi celo dve osebi pogledali v oči. Sem po vseh teh dnevih postal del inventarja in sta kot skozi takega celo gledali? Od osebja pa nič. Edini kraj, kjer si niso vsaj malo prizadevali ustvarjati občutka, da so veseli, da sem z njimi in da naj kar tako ostane. Nemško avstrijska dekleta so uvožena delovna sila tega hostala, ki jasno kaže, da smo Evropejci dobri izključno zato, da iz tujih žepov cufamo denar. No, včasih tudi zato, da smo kako drugače čudni.

Kako prijeten je občutek, ko si bolan. Takrat se zares zaveš kje si doma. V Čilu sem bil velikokrat bolan. Telesno in duševno. Pa je mar oboje moč zares sploh ločiti? Imel sem srečo, da sem imel vedno ob sebi nekoga, s katerim sem se skozi bolezen tudi prebil. Pa čeprav naj bo to, kot v zadnjem primeru, disfunkcionalna družina, sestavljena iz nemškega lastnika, ki se je vsekakor dobro naučil obrti izdelovanja denarja in mu le čisto majčkeno manjka do tega, da bi naredil še kaj več, trenutno in morda tudi sicer pretežno iz popotnic doma z nemškega govornega področja na delovnih mestih zaposlenih, domnevam, da morda kakšna tukaj stalno prebiva medtem ko se prodaja večinoma kot učiteljica jezika, pretežno nemško govoreči turisti, večinoma pari, za dan ali največ dva, si ga pogosto vzamejo za bazo širšega raziskovanja okolice, kot je vzorec enak v vseh hostalih, ki jih lahko na grobo označim z „zahodnega tipa“ in še kakšnega izgubljenca kot sem sam. Kljub temu, da jaz živim s tem, da soba s privatno kopalnico pomeni sicer prostor izključno v moji uporabi, pa moram do njega prečkati glavni skupni prostor, skozi kuhinjo z jedilnico, v njem pa, če želim vstopiti v tuš kabino, ki se mimogrede odpira tako, da vanjo za vraga ne vstopiš s suhimi lasmi, razen, če se odločiš v sami kadi tvegati neizogiben prvi curek mrzle vode in še kakšen možen vrele, moral dobesedno preplezati preko straniščne školjke in da je to v vsem času v Čilu za vloženi denar daleč najslabše prenočišče, ki sem ga srečal, gre za zanimivo veliko stanovanje v stari meščanski hiši, ki je sicer zanemarjena, saj lastnik denar raje vlaga v nov hotel, kjer prodaja popolnoma isti princip, le, da je vse skupaj nekoliko bolj sodobno in precej dražje, ampak vseeno, zelo lepo stanovanje s strešno teraso, biljardnico, sobami z visokimi stropi, nasploh prostor, ki sam po sebi ponuja neskončno ugodje in je marsikaterega tujega raziskovalca prepričal, da ga omenja kot najboljšega v Santiagu. Tudi meni se je dopadel, ko sem si privoščil enega svojih izletov tik po tem, ko sem si privoščil čilsko omamo, si v hostalu privoščil stol v kotu in izključno z močjo svojih oči ljudi spravljal v neprijetno razpoloženje. Kako težko se je odločiti. Bi pogledal stran? Bi se nasmehnil? In bi nalahno pokimal in se skušal izogniti vsaj pogledu v oči? Hecni dnevi in v bistvu ravno pravšnji za slovo od tega prvega Čila. Zdaj sem izgubil nedolžnost. Nikoli več ne bo tako, kot je bilo prvič. A vseeno, zdaj mi je jasno, koliko tega je tukaj še. Po tednih Čila sem imel možnost znotraj taistega Čila primerjati svet v katerega sem vdrl in svet iz katerega odhajam. Samo en par od mnogo ljudi sem srečal špansko govoreč. Ampak itak so lahko vsi zvedeli vse tisto, kar jih v resnici zanima. Koliko časa si in koliko še boš. Kje si in kje še boš. Kvečjemu še čemu si in boš. Mislim, da mi bo zelo pomagalo. Mislim, da razumem, kaj hočem. In moj trg mora biti Južna Amerika. Evropejci in ostali zahodnjaki naj bodo tam kvečjemu za vzorec. Glavni pogovorni jezik v hiši je španščina. Pika. To bo hotel terorja. Terorja z idejami, mislimi, ki jih bom skušal vcepiti v vsak tudi najmanjši košček tistega delčka sveta. Tam se bodo stvari vsiljevale. Ena od njih bo španski jezik. Naslednja bodo pravila socialnega obnašanja. Idealen prostor za izvajanje socialnih eksperimentov. Koliko je turističnih konzorcijev, ki imajo zaposleno izjemno usposobljeno ekipo strokovnjakov, ki lahko v turistični industriji z mnogo, mnogo ukrepi, vplivajo na obnašanje ljudi, celo na njihov način razmišljanja? Če se pravi socialni inženiring ne bo začel v virtualnem svetu, po definiciji brezmejno polnem možnosti, se bo moral začeti v turizmu. Le tam od vseh resničnosti so ljudje ravno prav mehki za preoblikovanje. No, tudi vojne so kul, ampak vojne so za marsikaterega snoba vseeno že malo preživete.
***
RAJ NA ZEMLJI

LanChil(o)e

Zvečer sem v restavraciji plačal pivo dekletu, ki me nikoli ni in me nikoli ne bo videla. Natakarici ni bilo čisto nič jasno in za trikratno ponovitev moje želje ni bilo krivo morebitno pomanjkljivo znanje španščine. Potem sem čisto po naključju odkril, da je terasa mojega hotela dobesedno čisto nad njeno glavo. Nisem je videl vse, ker jo je v veliki meri zakrival senčnik, ampak lepo je bilo opazovati taisto osebo še preostanek njenega večera. Povsem nepričakovana nagrada za dobro delo. Kaj vse si včasih lahko kupiš za tri evre. Spet si lahko le domišljam, da je jedla neskončno dolgo in neskončno počasi, ker je upala, da se bo skrivnostni neznanec vseeno pojavil. Čemu bi ji sicer plačal to pivo? In ni se pojavil, kajti le na tak način ji bo lahko za dolgo ostal nekaj posebnega.

Tam sem se znašel zgolj zato, ker so hihitajoče Nemke oddale meni rezervirano sobo. Ne oddale meni. Dvomim, da je posledica njihove prijaznosti, da se niso branile, da ni res, saj je bila rezervacija telefonska. V zameno čudovit hotel in sarme iz vinske trte, cabernet sauvignon, lepota in želja, veliko misli… Natakarici se nasmehnem, ko pristopi. Natakarica mi ni všeč, prijazna neznanka. Nasmehnila se mi je nazaj. Lepo je, da človek reakcije, kot sem, nisem sposoben zgolj odziva na druge, očitno sem sposoben tudi odzive drugih prožiti. Me niti ne zanima, kako.

Prijazna neznanka me je razvajala, kot bi od vedno ljubila le mene.

Ne vem, če bom znal živeti brez množice ljudi. Sem skoraj prepričan, da so me doslej izključno le pacienti v moji okolici ohranjali pri zdravi pameti. Njihova norost mi je pomagala premagovati resničnost zdravih. Množica ljudi se je pretakala skozi moje življenje, mnogo intenzivnih zgodb. In potem naj naenkrat zaprem pipo? Otošče ni nič proti temu, kar me čaka tu. Morda vseeno nazaj? K novim in spet drugačnim pacientom. Verjamem, da zna boleti tako, kot si doslej nisem znal niti predstavljati.

Nočem pisati. Če pišem, ne morem razmišljati.

Kot, da brez pisanja lahko.

Ne vem zakaj ne znam v življenju videti drugega kot ženske. Pri zajtrku se je nek sicer čisto simpatičen Nemec trudil pogovarjati z mano, pa nikakor nisem znal najti niti najmanjšega razloga, zakaj bi si takega razgovora želel.

Spet se me je lotila bolezen, ki me je zagrabila tudi pred prvim odhodom iz Čila. Sem si hotel razlagati, da je to reakcija na skorajšnji odhod, pa je bolj verjetno krivo le dejstvo, da sem se v Santiagu spet vrgel v pravo poletje z mešanico hude vročine in prepiha odprtih oken na vsakem koncu in kraju. Spet sem cele dneve samo postopal in se izčrpaval. Nikoli nisem razmišljal kako zgleda bolezen, ko napade klošarja. Komu se smili? Kdo mu nosi drogo na recept? Že nam samskim je dovolj hudo, ampak jaz lahko vsaj pokličem koga in se mu zasmilim, včasih celo transcendentalno ali pa se me kdo celo tako usmili, da me obišče v gozdu in mi prinese pomaranče, ki bodo zgnile nekje odložene.

Bojim se, da me nihče ne bo prišel obiskat na Chiloe.

Zagledal sem jo, ko je mimo mene vstopala v avtobus. Najraje se vedno usedem čisto spredaj. Zadaj so me enkrat že okradli, zadaj praviloma smrdi iz stranišča in kar je najpomembnejše, na tak način ti ne uide nobena od potnic. Priznam, da si na vsakem potovanju izberem kakšno, o kateri lahko potem razmišljam vsaj nekaj minut.

Po njenem vstopu na avtobus, sem o njej razmišljal dlje, kot nekaj minut.

Po dveh urah vožnje, na sredi ničesar, izstopim iz avtobusa in se odpravim proti domnevno hudo ekscentrični hiši. Na prvem razpotju, ko nisem več vedel kam, se prikaže ona in verjetno njena mama. Nasmeh je bil dovolj in nekaj ur nam je minilo skupaj, čeprav ne ves čas čisto zares. Ampak kakorkoli, v vsem tem času med nama nikoli ni bilo več kot pet metrov razmaka. Vsako srečanje z očmi nama je izvabljalo nasmeške in zdelo se je , da njeno mamo vse to neskončno zabava in da celo odobrava. Ko sem na hitro skočil na kosilo, sta me najverjetneje čakali, saj, ko sem se vrnil na cesto, sta postopali tam okoli in potem po nekaj besedah z mano nenadoma odkrili, da je najbolje, da gremo isto pot.

Nekaj namigov, da gremo lahko kaj pojest, ki so bili premalo direktni, da bi lahko zgolj sprejel, očitno ni bilo dovolj in spet sem se izkazal kot oseba, ki ne zna storiti koraka v smeri, ki si ga želi. Saj včasih se mi marsikaj posreči, ampak problem se pojavi, ko se mi zazdi, da bi lahko postal vsiljiv. Morda tudi zaradi bolezni, ki se me je že divje lotevala, nisem bil najbolj razpoložen za nekaj, česar verjetno ne bi kmalu pozabil. Tudi tako verjetno ne bom kmalu pozabil.

Kot bi se mi ne nabralo v življenju dovolj stvari, ki jih ne morem pozabiti…

Santiago si bom najbolj zapomnil po tem, da je to mesto, kjer sem ves čas živel samo v svoji domišljiji. Vse, kar sem tukaj občutil, ni bilo nič več kot skoraj resnično. Ali se tako dandanašnji pač v velemestu živi? Hodiš po ulicah in si sproti izmišljuješ življenje, ki bi ga lahko živel z mimoidočimi, dokler se zvečer ne vrneš v svojo čumnato, v postelji pred televizijo požvečiš pizzo ali še raje nič in se trudiš zaspati ob obljubi, da bo jutri vseeno drugačen dan. Pa si vseeno veliko lažje predstavljam živeti v samoti tukaj, kot na Chiloeu, kjer si druženja z ljudmi še izmisliti ne moreš.

Zgolj obstajati na mestu, na glavnem mestnem trgu in čutiti, kako iz minute v minuto v tvoje življenje vstopajo stotine novih ljudi s tisočerimi zgodbami. Namesto tega se zaljubljam v prodajalke v trgovinah. Šment, še v trgovino grem največ dvakrat na teden.

Se mi je morda življenje začelo postavljati na glavo tistega dne, ko sem se nehal voziti z mestnimi avtobusi? Tistega dne, ko sem začenjal živeti brez tako vsakdanjih občutkov kot so zadrega zaradi prepričanja, da vsi v avtobusu buljijo v tisti dan ne najbolj posrečeno frizuro in užitek, ker ti je dano mimo sedmih motečih teles gledati delček mlade ženske kože. Lice, vrat ali poleti celo ramo.
***
RAJ NA ZEMLJI

LanChil(o)e

Domišljija.

Kdo je človek z domišljijo?

Bitje, ki sedi na stolu pred ekranom, z majhnim panojem iz neprosojne plastične mase na svoji in levi in svoji desni. K monitorju priklenjen z bakreno žico, pritrjeno okoli glave. Gledanje posnetkov, poslušanje zvokov in razmišljanje. Razmišljanje, prosto asociiranje, ugibanje, izmišljevanje ali kreiranje nečesa po kakršnih koli že vzorcih. Molža domišljijskih sokov. Cela veriga glav gleda iste posnetke. En posnetek, sto osemdeset misli v eni vrsti, ki sočasno trznejo na trzljaj na ekranu.

Danes je dragocena informacija. Za naš svet bo informacij kmalu premalo. Potem bo potrebno srkati informacije, še preden se bodo zgodile. Izžemanje misli bo dajalo gorivo, da bo z njim nekdo drug hranil ostale.

Danes se že odlično tržijo zgolj misli drugih. Morda toliko bolj v resničnostnih šovih, ampak kateri medij še ni resničnostni šov? Danes smo žal omejeni in moramo skupaj z mislimi pograbiti še telo. Telo mora tam skakati, da lahko program namesto s svojimi idejami, ki jih že davno ni več, nadomestiš z idejami nekoga drugega. Slabše so, bolj so drugega, boljše so, bolj se odločiš, da so tvoje. Ko bi le mogli telo nekako skriti.

Včeraj so bile dobre zgolj misli nekaterih. Lakota je vedno večja. Marsikdo v gozdu žveči lubje. Še nas bedake hočejo.

Kupovali bodo vsi. Seveda najprej zabavljači. Sami se bodo ustvarjali filmi, igre, pisali romani. Avtor si bo končno lahko privoščil, da se bo v miru posvetil težko prisluženemu počitku po delu, ki ga bodo vmes opravljali drugi.

Kupovali bodo detektivi. Za vsako dejstvo, ki ga bodo poznali bodo lahko po meri kupili na stotine različnih pogledov. Lahko bodo našli ali ustvarili, če je med tem sploh kakšna razlika, resničnost, ki jim bo najbolj po godu ali pač zgolj predvidljiva.

Kupovali bodo osamljeni, ki bodo svojim mislim hoteli privoščiti vsaj malo odziva.

Kupovali bodo vsi tisti, ki si jih danes še zamisliti ne zmorem.

Človek postaja vedno bolj dragocen. Poleg las bo lahko zdaj tržil še misli. Zdaj, ko razumem, kako sem dragocen je prav, da vlagam vase. Nič več ne obstaja, razen mene. Vse je moje, vse si vzamem.

Torej, lahko zaključim, da je človek z domišljijo surovina.

***
Rabil sem tale zvitek, da sem dojel, da zdaj odhajam. Zdaj samo še čakam na letalo. Obdobje Santiaga bo obdobje brez ljudi. Samo jaz, eden v množici turistov. Nisem več oseba z načrtom, nisem več nekdo, ki je prišel po nekaj, za kar se je odločil, da mu pripada. Sem samo še izgubljeni turist, ki noče biti turist in se dela, da to ni in s tem nekako izpadem smešen sam pred sabo…. zdi se mi, da je odlično, če se zabavam nad sabo. Sem nekaj podobnega pred leti zapisal že v svoji diplomski nalogi. Pomembno je, da se zabavam. Zdaj sem odkril pomen univerzitetne diplome. Z njo si preprosto za celo življenje začrtaš svojo pot. Kot pravijo, moraš paziti kaj si v življenju zaželiš, saj se kaj lahko uresniči. In jaz sem takrat, nezrel in moten mladenič zapisal, da gre predvsem zato, da se zabavam.

Približno.

Verjamem, da se bom v Čilu zabaval. Verjamem, da bo nekaj časa enkratno in potem lahko pridejo slabi časi. Čar novega bo začel popuščati. Lotevala se me bosta utrujenost in brezvoljnost. Morda se bom predajal dovoljenim ali nedovoljenim drogam. Morda bom živel v beznici, kjer bom lahko srečen, če bom tu in tam lahko za steklenico piva kaj oddal kakšnemu potepuhu. Samo poti nazaj nočem in ne znam videti. Pa mi na vseh koncih in krajih pripovedujejo, da je pot čez lužo precej cenejša, če si omisliš povratno vozovnico in ne samo enosmerno.

Bojim se, da bo znala biti ta enosmerna neskončno draga.

Pa si lahko privoščim, da ne grem? Si lahko privoščim življenje, kjer se bom delal, da nekaj delam? Saj morda bi kakšno pametno stvar tudi tam lahko napravil, ampak….

Se nisem mar jaz celo življenje hvalil, da, če že enkrat pride do situacije, da se ne morem odločiti, se preprosto odločim za pot, za katero je manj verjetno, da bi jo ubral kdo drug? Lahko zdaj pred to samohvalo zbežim in se odločim za ne?

Če kdaj, potem zdaj. Stvari se tako neskončno lepo skladajo.

Grem v Čile bogatet.

Spet pri denarju? Ne vem zakaj grem iskati svoj jutri in potem mislim samo na to, na kar bi brez težav mislil tudi v deželici. Mah, dost’ mam deželice.

Spet sem se zaljubil. Danes dvakrat. Enkrat tja grede sem se ustavil zaradi nakupa cigaret in… sva se gledala še skozi izložbeno okno, ko sem zapustil trgovino. Odhajala sva v preteklost s pomočjo zgolj mojih korakov. Druga, s katero sva se spremljala ves čas, ko sem se stran od nje vzpenjal po stopnicah, odtočit pivo, vino in sokove in še potem, ko nama naravno ni bilo več dano nadaljevati, sva se takoj našla v velikanskem ogledalu pred stopniščem. Tam v tistem kinu, ki sem ga na vsak način moral poskusiti, kjer sem našel lep film o Edith Piaf, kjer me je na sedež posadil tisti uslužni kino spremljevalec, ki pri nas še imena nima več, kaj šele obstoja in kjer je ta človek pojasnil, da ne mara svojega imena, da se ga sramuje in ga je izgovoril šele po precejšnjem premisleku. Ne razumem, zakaj se ga sramuje, če sem to ime že davno pozabil.

Ja, danes spet lep dan. V muzeju sem skoraj občeval z njo. Nekako sva se na neki točki našla in se izmenjavala pred enim ali drugim eksponatom. Pa sva se malo razšla, pa je prišla ona k meni ali jaz k njej. Na trenutke sva se v velikem in razen naju ali kvečjemu varnostnika praznem prostoru že skoraj stiskala en k drugemu, najbrž zaradi relativno slabe osvetljenosti napisov. Hecno kako sem dobival neskončne cmoke v grlu, ko sem slutil najin dotik. Nikoli se ni zgodil, ampak nekajkrat je bilo tako neskončno blizu. Kako neskončno lepa stvar je igra. Igrati se, dolgo in potem, če je že res treba, lahko tudi enkrat umreti. Potem se mi je izmaknila. Oziroma jaz nisem odšel za njo. Začela je nov isti krog in nisem imel jajc, da bi ji nakazal, da grem tja samo zaradi nje. In potem kasneje sem jo srečal v prostoru, ki mi ga je škoda opisovati, ker je bilo takrat vse tako neskončno magično. Ampak… analni, oralni in vaginalni seks. Ploditveni in neploditveni obred. Uporaba sovražnikov, ki so jim rezali ušesa, nosove in ustnice ter iztikali oči, da bi bile njihove glave kar najbolj podobne mrtvaškim lobanjam, saj so morali živi simbolizirati smrt, ki je bila potrebna v obredu. Mrtvi so bogovom na čast spolno občevali z živimi in jim ob tem vbrizgavali seme smrti. Povsod mrak in glasba. Sploh življenje za svoj obstoj potrebuje kaj več, kot mrak in glasbo? Fascinantna je morala biti filozofija, ki je gradila njihov sistem. Praktično edina od velikih starih kultur, ki zaradi pristopa, ki ni tako nujno potreboval pisave, v našem pomenu besede ni ohranila svojega sporočila, saj je bila preprosto preveč na hitro uničena in njeno celotno, nemajhno znanje je bilo spravljeno v krhkosti drugačnega miselnega sistema.

Zanimivo, kako se je nek zelo star človek odločil in v evropocentrični sredini uporabljal znakovno/črkovna pisavo, nekje tam na desni je njegovim pogledom bolj pristajala starejša, slikovno/besedna pisava in tam daleč na levi so že davno mrtvi živeli precej drugačno življenje, ki se ne bo nikoli zgodilo. Vmes so še malo vozlali. Več o tem kje drugje.

In po vsem gledanju kipcev moških z ogromnimi kurci in žensk z ogromno prostora za njih je bil na koncu še prijeten zelo temen prostor s filmčkom in virom glasbe, ki je vse dotlej prihajala zgolj iz mraka. Tam je sedela ona, ob nekem debeluhu in ga narahlo tu in tam pobožala po nogi. Tudi tako se končajo čilske ljubezni.

Bi ne smel napisati debeluh.

Ljubki sta bili. Kot mlada kužka sta se razigrano valjali po travi. Se objemali, tu in tam pobožali. Čudovita igre dveh zelo mladih oseb, njunih teles in njunih duš. Se mi zdi, da v tem niti spolnega ni bilo kaj dosti, čeprav so se v njima brez dvoma prebujali sokovi, ki so nosili krik po nečem novem, vznemirljivem in močnem. Kot grozdni sok, preden ga vretje dozori v omamo. Sladko, živahno in neukrotljivo. Verjamem, da sta že dobro poznali občutek praznine, ki se pojavi ob odsotnosti njunih objemov. Mimo je v zelo raztrgani vrsti tako ali drugače trobezljala četica nekega razreda, skoraj zagotovo s precej posebnimi potrebami. Nekaj besed so navrgli dekletoma in skoraj zagotovo so se te besede delale, da so nesramno duhovite in po možnosti še vsaj malo žaljive. Nekaj kasneje je prikorakala še vzgojiteljica, ki je izrekala neke morda druge besede, ki so glede na izraz na obrazu bile še bolj neprijazne in predvsem moralizirajoče. Dekleti sta se nekaj razburjali, predvsem potem še toliko bolj zabavali. Potem je pritekel eden od teh fantov, eno od deklet, ki se niti najmanj ni branila, vsaj dvakrat na dolgo poljubil, morda celo z jezikom, in odtekel stran. Ves ta čas njegovega teka in tistega vmes so vsi ostali sošolci kakih petdeset metrov stran glasno skandirali. Nič ne razumem. Čile? Park se je spet umiril in spet smo bili sami. Jaz na klopi, onidve sta ležali na travi pod drevesom malo deset metrov stran. Gledal sem ju, eno s krilom, za katerega se je ves čas pretvarjala, da si ga vleče nazaj dol proti kolenom in druga s kavbojkami spuščenimi hudo nizko in je njeno mlado rit prekrivala le tanka plast najintimnejše tkanine. Jasno sta me videli. Ena in druga sta se mi dostikrat zazrli v oči. In potem ena poljubi drugo. Počasi in nežno. Nekako brez občutka. Kot ga sami sploh ne bi čutili. Kot bi bil namenjen izključno meni.

Pa je tudi tokrat prišel čas, ko sem odšel. Šele dolgo po tem, že davno nazaj v Evropi, sem izvedel, čemu sem bil priča. Tudi v Čile prihaja prihodnost s skoraj neverjetnimi zgodbami. Prihodnost od drugod, ki jo Čile prebavi in izloči sebe.
***
RAJ NA ZEMLJI
LanChil(o)e

***
Isabel Allende je na nekaj straneh sposobna dati več Čila kot nekajtedenska resničnost, ki je tako dobro zakrita, da je še mnogo Čilencev ne vidi, pa čeprav strmi vanjo dan za dnem.

Na srečo jim tukaj ne manjka nakupovalnih centrov, ki jim pomagajo umreti še preden so dobro uspeli zaživeti.

Zadnji koščki življenja so nekaj ur peš hoje oddaljeni od najbližje avtobusne postaje. Kako daleč so od civilizacije sploh ne znam izmeriti. Prepričan sem, da ne poznajo ničesar od tega, kar sam tako obupano iščem. Tega nikoli niso našli, ker jim je bilo položeno v življenje.

Ideja se počasi gradi. Vidim vse bodoče poglede iz vsake od sob posebej. Hiša mi je všeč. Neskončno pogledov in veliko čarobnosti. Vidim jo z vsem, v čemer silno presega celo Otošče. Zgradila se mi je zgodba, ki jo hočem izživeti. Vidim majhen košček Chiloea, ki je tako nasproten temu, kar Chiloe v resnici je. Svet kolektivnega razmišljanja, v katerega hoče vdreti tujek individualizma. Vidim izdelke domače obrti, ki visijo po stenah, pomešani med knjige in neskončne poglede tja daleč stran. Jasno mi je, da lahko preživim. Ne vem, če tudi kaj več, ampak preživim zagotovo. Hrana za moje telo bo. In za dušo? Me je strah. Svet je zelo samosvoj. In ljudje, ki ga živijo, ga živijo tako zelo drugače, kot svojega živim jaz. Ampak saj ravno zato gre. Saj ravno s seboj sem se hotel soočiti…

V Osornu spet ena od zgodb, ki jih je težko razumeti. Prideš k nekomu, ki ga potem komaj kaj vidiš, in živiš pri nekom drugem.

S svojo zgodbo Chiloea sem prepričal Čilence, ki so sicer zelo nezaupljivi ljudje in ne verjamejo hitro v idejo. Najlaže je pri Čilencu izgubiti možnost, da ti bo kdaj zaupal in težko si je njegovo zaupanje pridobiti. Prepričal sem njih in tudi s tem sem še sebi potrdil, da je pot prava. Veliko tega, kar imam, Čile pričakuje in Chiloe še posebej. Veliko je tega, kar Čile ima, in s tem morda lahko preživim.

Neskončno slabo spal v neskončno čudovitem hotelu.

Danes se je rodil LanChil(o)e.

Vsak objekt mora narediti avtor z drugega konca sveta.

Vedno bolj čutim, kako se mi je vse vraslo v telo. Sedim na terasi hostala, na videz med zvezdami, v resnici pa v stanovanju v skoraj blokovskem naselju, le da to stanovanje nima ne sten ne strehe. Pa je luštno. Ampak kar je grozno, zadet sedim v zelo prijetnem okolju in v mislih delam nič drugega kot poslovni načrt. In potem zberem toliko energije, da se po stopnicah v čisto drugo nadstropje odpravim po računalnik in se zaradi odvisnosti od ožičenih elektronov namestim čisto med vrata na to teraso in se še celo sam sebi zazdim neskončno čuden. In začnem pisati poslovni načrt.

Res ne vem. Sem skoraj prepričan, da bi šlo. Eno hišo s šestimi posteljami spravim skupaj. In spet mi preskoči na ekonomiko. Saj me je strah. Močno. Resničnost tam je toliko bolj kruta.

Sam bom v bremenu. Sam bom moral čistiti sekret, ki ga že zdaj, pa zdaj na srečo le za svojo ritjo in sam bom sadil solato in peteršilj.

Sem spet preskočil v posel…

Vživel sem se v ta svet veliko bolje kot sem si pred prihodom sploh upal predstavljati. Sicer si res ne znam predstavljati dolgih zimskih dni in še daljših noči, polnih dežja in predvsem samote. Nikjer ničesar. Ali pač? Tukaj so stvari neskončno preproste in jasne. Ali ti uspe, ali pa ti ne.

Čutim, da v Čilu nič kaj dosti ne razumem. Čez lužo se mi zdi kot da večino razumem. In v resnici v obeh primerih razumem točno eno in isto. Komaj kaj. Čutim to deželo, kjer lahko rečem dobrodošli, jaz sem od zelo daleč in te zaradi tega ne bodo gledali čudno. Čutim to neukročeno divjino. Čutim silno energijo, ki je v ljudeh in v naravi. In radoveden sem, kam jo bo odneslo.

Všeč mi je bilo, kadar so stvari ušle izpod nadzora. Tok je bil hiter in neznanih besed vedno več. Na koncu ti niti znane ne povedo nič, saj je vse skupaj že davno odšlo. Všeč mi je, ko se lahko sam odločim, ali bom iz njihovih besed naredil zgolj puhlo blebetanje, ali jih ohranim, kot izjemno zanimive. Tisti mali trenutki, ko vsi postanemo bog. Najlaže, če nič ne razumemo.

Ko sem šel po računalnik in sem prehodil veliko metrov mimo mnogih ljudi, ki so sedeli za računalnikom ali se pogovarjali med seboj ali šli mimo tebe na hodniku ali… in te niti eden od njih ne pogleda v oči. In vsi govorijo angleško. Zaenkrat mi še celo ni bilo treba zvedeti od kod so. Stvari, ki v hostalih postanejo pomembne. Od kod si in kaj boš počel jutri. Saj se lahko razvije marsikaj, ampak večina njih tukaj išče druge reči kot jaz in ne ljubi se mi vsakič ponavljati odgovorov na verige istih vprašanj.

Hecno je to življenje po hostalih. Popolnoma drugačna slika je v špansko ali angleško govorečih. Pri tem seveda niti ne mislim toliko na nacionalnost lastnika kot na uradni pogovorni jezik. Angleško govoreči so predvsem tisti iz angleško pisanih turističnih vodičev, še posebej, če so izrazito pohvaljeni, kar praviloma so, pa naj za to obstaja razlog ali ne, in če je v njih zapisano, da se govori angleško. Nekateri imajo zapisano nemščino ali francoščino in v nekaterih se celo bijeta med seboj dva svetovna jezika.

Pa mi je veliko dalo. Saj sem se s tem preizkušal v okolju, ki mi izrazito ni ljubo in preživel sem. In slednje mi je ljubo.
***
RAJ NA ZEMLJI

LanChil(o)e

***
Morda se pa vseeno spreminjam.

Velikokrat sem celo nekaj začutil. Slovesa od oseb so mi vzbujala bolečino. Čutil sem naklonjenost do ljudi, ki jih sicer verjetno ne bi niti opazil. Bolelo me je vsakič, ko sem začutil, da nekomu nisem mogel dati, kar si želi. Od mene ali le od življenja samega.

Sem se odločil, da se bom za nekaj časa osamil. Sem nisem prišel zato, da bi se premikal med svetovi drugih oseb. Sedim za mizo sredi hostala in že celo popoldne tolčem po računalniku. Ljudje za mizo se ob meni izmenjujejo. Nekateri se z mano najbrž sploh ne ukvarjajo, drugi pa nič kaj dosti ne razumejo. Hostali so hecni, ljudje se tam zadržijo dan ali dva, jaz pa vsake toliko v kakšnem poženem korenine. S tem postanem drevo. Z vsem, kar drevo tudi v resnici je.

Danes je neskončno dober dan. Ko sem ta prostor nazadnje zapustil, ga je napolnjeval spomin po sicer dovolj prijetnih, ampak zaradi biološke napake popolnoma nezanimivih moških. Danes ob vrnitvi gledam sama dekleta. Veliko zelo prijetnih pogledov. Kdo je ta, ki nič ne spregovori, ki jim zgolj zre v oči, ne umika pogleda in tipka, tipka in tipka. Seveda so te njihove misli le v moji glavi, ampak le naj mi kdo ne reče, da izven moje glave karkoli v resnici sploh obstaja.

Počasi bom za danes nehal pisati in se bom malo bolj posvetil zrenju v oči. Me zanima, če bom obdržal tudi svojo drugo obljubo. Poljubljam se samo s Čilenkami. Ampak še bolj verjetno bom namesto na čudaškosti delal na vtisu osamljenosti in se počasi sam odpravil nekaj pojesti.

Seveda je zmagalo drugo. Večer je minil in prišlo je jutro. Za hip sem pomislil, da še živim v svoji preteklosti in se s kolesom odpravil na izlet. Pol v neznano. Razdalja, ki bi me pred leti morda komaj dobro segrela, me je počasi, a vztrajno uničevala. Na srečo, se je v nekem zakotnem kotičku mojega razuma oglasilo svarilo, ki ga celo nisem spregledal. Obrnil sem se, še preden sem dosegel zastavljeni cilj, ki itak ni imel kakšne večje vrednosti, kot da je bil zarisan na zemljevidu. Vožnja nazaj me je spet spomnila na mnogo podobnih peklov, ki sem jih doživel pred davnimi leti. Sicer še zdaleč ne edini, ampak tako mučenje na kolesu je čudovit način srečevanja s svojo spečo notranjostjo. Pa sem med vsem ostalim uspel biti celo koristen in sem premlel nekaj idej za hišo na Chiloeu. Sicer pa srečevanje z mano niti ni bilo tako intenzivno, kot sem imel v spominu, da je bilo včasih. Praznina se očitno razrašča in sega že vedno globlje. In tisto, kar naj bi jo pregnalo, jo je zgolj razkrilo. Morda sem bil pa le premalo vztrajen in sem prehitro obupal? Še solz ni bilo. Kljub tako obetavnemu začetku lahko zdaj čas brez solz merim že v tednih. Je čar Čila popustil? Sem končno postal tak, kot sem bil pred svojim odhodom?

Znova in znova sem se prepričeval, da mi za nekatere stvari zgolj manjka časa. In ko dobim čas, ne vem kaj z njim početi. Lahko bi polnil praznino tega papirja in s tem res tudi polnil praznino v sebi. Ampak v sebi ne za dolgo in na papirju le na videz. Zgodba, ki se razblini sredi branja, namesto, da bi se začela razraščati potem, ko se z branjem preneha. Kreativnost. Kreacija. Ustvarjanje nečesa, česar prej ni bilo in ki od tam naprej živi. In kar je živo raste, se vzpenja. Načeloma sicer nekoč tudi umre, ampak le v svetu reinkarnacije. Vse to je nasprotno od uničevanja. Uničevanja praznine belega papirja, ki vzpodbuja, vabi, nudi priložnost. In s tem uničevanjem prihodnost delamo megleno, neobstoječo. Nekaj, česar se bojimo in pred čemer bežimo. In postaneš človek, kakršen nikoli nisem želel biti. Človek, ki vztraja pri svoji preteklosti in pri sedanjosti le toliko, kolikor potrjuje njegovo preteklost. Namesto, da bi gledal, kako se stvari okoli njega spreminjajo, se učil, se jim prilagajal, se zgolj oklepa tega, kar zna in pozna in na vso silo skuša doseči, da bi vse iz resničnosti gladko skočilo naravnost v njegove predalčke. Malo stisnimo tam, malo tu, zanemarimo kar štrli in še bolje – če moremo, odsekamo. Zakaj vse to? Ja, saj, ravno zato.

Bolje, da se lotim branja tujih besed, ki mi lahko dajo tisto, kar mi manjka, kot da skušam sam sebe prepričevati, da resnično ne vem kaj mi manjka.

Še ena noč preživeta ob strani telesa, ki me želi drugače, kot sem se mu pripravljen dati. Mičkeni drobčki življenja se pojavljajo v najrazličnejših oblikah in vesel sem, kadar jih uspem vsaj malo zaznati. Četudi ne vedno razumsko, vem, da se usedejo nekam globoko vame in slej ko prej začutim njihov vpliv na stvari, ki so lahko neskončno daleč.

Čutim, da ves čas izginja časovni red. Ni prej in potem. Ni linearnega reda. Samo bivanje. Še prostora skorajda ni več, saj mi vsi ti premiki v vse mogoče in nemogoče smeri in potem tudi nazaj ubijajo orientacijo. Celo življenje sem bil navajen bivati na enem mestu naenkrat. Lahko sem se od doma premaknil v službo, šolo ali na obisk, ampak v vsakem trenutku je bil kraj zgolj en sam. Tukaj se mi vse prepogosto zdi, da sem povsod naenkrat. Seveda to lahko pomeni zgolj, da nisem nikjer. In tega se zavedam. Da v Čilu nisem več kot zgolj preblisk. Kot duh, ki ga nekateri zaznajo, tako zelo veliko drugih pa še to ne. Gledam in se smehljam in čutim kako nič ne razumem. Vsaka duša, ki jo srečam, pred mano skriva vse, kar je njej življenje. Z mano samo gradijo mojo pravljico in vsi upajo, da če jih bom že spregledal, da se bo to zgodilo, ko bom že daleč stran. Pa sploh ne gre za zavajanje ali laž. Gre zgolj za ljudi, ki jim ni jasno, da lahko nekdo tako zelo nič ne razume. In tisto, kar je tukaj jasno že zelo majhnim otrokom, je povsem nedosegljivo mojemu razumu. Zaenkrat?
***
RAJ NA ZEMLJI
LanChil(o)e

ne vem, zakaj me je prešinilo, da postavim sem in ne tja, kamor sicer zmečem svoje misli. morda zato, ker je vezano točno na ta svet?

po res velikem naključju sem naletel na to, da lahko berem o sebi. dolgo mi ni bilo jasno, da berem o meni. mi je bilo seveda všeč, ko se mi je razjasnilo. iz več razlogov, ne zgolj moje nečimrnosti.

hecno, koliko naših misli odplava v zrak, v vse možne smeri, le k tistemu ne, ki so mu namenjene. si lahko kaj olajšamo vest, če jih obesimo na blog in se s tem prepričujemo, da saj smo povedali javno? bi bil učinek verjetno lahko boljši, če bi zlezel na vrh hriba nad hišo in se zadrl v tiho noč. ali pač ne. pogostost neverjetnega je veliko večja, kot bi nam to prikazal verjetnosti račun. morda je že dovolj, da misel umisliš in nekje v zraku bo lebdela in čakala, kot seme na suhi zemlji na prvo dežno kapljo. ko najmanj pričakuješ, je ta misel sposobna najti primerno žrtev, se ji, kot parazit vgnezditi v telo, ji pokoriti voljo in jo pripeljati v tvoj smrtonosni objem. kot sem širše napisal na drugem mestu, v objem komarja, ki zna plesti pajkovo mrežo.

v čem je čar neuresničenega, da zmore preglasiti resnejše poskuse realizacije? zakaj nekateri delamo razliko med tem, ko nekomu ponudiš možnost in tem, ko to isto možnost zase vzameš. zgolj stopnjevanje želje? želim si toliko, da lahko prenašam, želim si toliko, da bi mi godilo, če bi me doletelo, želim si toliko, da si moram nemudoma vzeti? ne verjamem. verjamem, da gre za marsikaj več. vedno želim oceniti, kaj vse drugi lahko izgubi. najlaže je z ljudmi, ki izgubiti nimajo več kaj. sicer res boli, ko vidiš, kaj življenje vse lahko prizadane, pa krepko odtehta, ko veš, da nič ne boli zaradi tebe. težje je, ko vidiš nekaj brez ran. nekaj, kar išče in čaka, da življenje zaseka. nekaj, kar išče nekoga, ki bo njeni koži vzel nedolžnost, jo razparal in se zakopal globoko v telo, v sredini stisnil pest in grobo potegnil vse nazaj, k sebi. težko mi je. če sem zraven, ko se ljudem odpirajo oči. še težje mi je, če vsaj čutim, da sem k temu delno pripomogel sam. da ne omenjam, kako je, ko vem, da slednje je res.

nerealizirano pušča odprte vse poti. neskončno veliko lepote, ki jo lahko užiješ z nekom, le da ne čisto zares. zagotovo ne more pretehtati vse tiste lepote, ki jo lahko užiješ zgolj zares. nepredvidljivosti resničnega ni kos še tako bujna domišljija. vsaj ne tvoja. ampak, če na drugi strani lahko nosiš bolečino?

veliko poti zna najti razum. zna biti težko, dokler se slepimo, da so pravilne. poti in ugotovitve, do katerih nas poti pripeljejo. ampak razum zna iti čez to. prijetno je, ko ugotoviš, da je resnično zgolj to, kar tebi ustreza. gledaš le, kar hočeš, želiš si le, kar si lahko predstavljaš in čutiš samo tisto, kar si sposoben dojeti.

všeč mi je bilo, ko sem bral o sebi. zmotne predstave, ki so v bistvu pravilne, pa to vem le jaz. všeč mi je, ko me ljudje prepoznajo kot normalnega. všeč mi je, ko vidim, da je moj oklep res tak, kot sem si ga zamislil. všeč mi je, ko srečam ljudi, ki se zavedajo svojih oklepov.

seveda mi marsikaj pride na misel, rabim še precej manj od tega, da se s čim poigram, ampak vseeno se lahko tudi sprijaznim s tem, da vsake toliko v zraku ulovim misel, ki jo je v drugem času in na drugem kraju, umislil nekdo drugi. nikoli je ne bom znal vmisliti na način, kot je bila umišljena, vem pa, da sem edini človek, ki bi tej osebi znal pojasniti, kako se je vmislilo ravno pri meni. morda. če bo dober dan. če bo slab, bom zgolj rekel, ne vem, ker res ne bom vedel. zato sem zapisal.

gospodov dan je zagotovo nekaj, kar je potrebno vsaj tu in tam slavnostno obeležiti.

***
Kako neskončno čudovit občutek, ko sem z bosimi stopali stopal v stopinje v mehkem morskem blatu, kjer je pred nekaj trenutki stala njena noga. Naj bo res ali plod moje domišljije, ampak vsakič, ko sem vstopil, sem za bežen hipec začutil toploto njenega telesa. Lepo. Intimno. Prav nič erotično ampak morda še toliko močneje.

In njene hiše ne bom pozabil. Poleg vsega ostalega je to kraj, kjer sem prvič in zaenkrat edinkrat zagledal straniščno metlico. Vsakič znova, ko se odločim, da ni več prostora za presenečenja, me nekaj preseneti. Je to morda tisti način, kako lahko začutiš nezačutljivo – neskončnost? Da se odločiš, da tega ni, naj ti še tako bije v oči?

Po slovesu, ki je bilo po enem dnevu druženja s tremi generacijami toliko toplejše, kot je bilo slovo od moje družine v domovini, spet nazaj na moj otok. K ženski, ki je v meni našla svojega otroka, mladega neizkušenega sramežljivega ljubimca, zrelega moškega, ki je vesel, da jo je našel, ki se mu je pustila voditi, tujca, ki mu je hotela razkazati svoj svet in verjetno še marsikaj drugega. Spet nekaj, česar ne razumem, glede na to, da sem od vsega tega bil le tujec. Pot naju je peljala po cesti, ki je bila videti, kot da vodi na konec sveta ali z njega. Pa je bila le precej pomembna prometna povezava na tem otoku, ki je v marsičem zmešan še toliko bolj kot jaz. Res pa je, da je v vsem ostalem od mene neskončno modrejši. Zaljubil sem se v poglede, ki so se mi naenkrat kot iz pravljice pokazali pred očmi. In ko sem med grizljanjem empanade gledal vse to s hrepenenjem, ki ga v meni že dolgo ni vzbudila kakšna druga stvar, sem jo zagledal. Svojo lepotico. Bilo je kot v visoko proračunskem filmu. Polna pomanjkljivosti in v marsičem zelo daleč od vsega kar sem iskal. Pa vseeno. Ko mi je telefonski pogovor z lastnikom pojasnil še, da mi omogoča neposredni dostop do morja, je odločitev padla. Sicer sem najprej hotel takoj, ampak, ko sem ugotovil, da je v Evropi trdna noč, sem se zadržal in šele naslednji dan sprožil akcijo, ki je pri vseh vpletenih naletela na komaj upan hiter odziv in me bo verjetno v kratkem naredila za prebivalca tega tega kosa zemlje tudi v zemeljskem smislu. V resnici sem bil to takrat, ko sem se ozrl na morsko obalo, ki se je zdela brez konca, na cerkvico z modro streho malo navzdol in na svoje rdeče čevlje postavljene na zeleno travo.

V tem trenutku je druženje z mojo spremljevalko izgubilo vsak smisel. Sicer sem poslušal vse njene neštete zgodbe o otoku, njegovih prebivalcih, ki sem jih v dneh z njo spoznal praktično vsakega posebej, drevesih in grmih, zgodovini in kulturi. Mislil sem lahko zgolj na eno. Nisem mogel verjeti, da lahko človek šestnajst ur na dan nepretrgoma govori in preostalih osem smrči. Ne vem ali mi je dejstvo, da polovice vsega, kar mi je povedala, nisem razumel, pomagalo ohraniti mojo pamet, kakršnakoli že je, ampak vem, da sem nekaj časa skušal dopovedovati, da ne poznam vseh besed njenega jezika, še manj na način kot jih izgovarja. Hitro sem ugotovil, da je za komunikacijo potrebno vse kaj drugega in da lahko z nekaj mojimi nasmehi na pravem mestu vzdržujem prijetno ozračje, ki ga niso mogli pokvariti niti nasmehi na nepravem mestu.

Odmaknjeni otočki, ki so periferija mojega otoka, Mapuche Indijanci, njihovi konji, psi in njihovi iztrebki so ustvarjali vzdušje, ki ga ne znam, zmorem ali nočem opisati. Pa to sploh ni potrebno, saj bi vse to ob kakršnemkoli poskusu opisa zbledelo v nekaj povsem nepomembnega, v nekaj zaradi česar se zagotovo ne bi splačalo potovati na drug konec sveta. Ko sva po nekaj urah iskanja našla kraj, ob katerem bi se še konec sveta zazdel kot metropola in v tem kraju njeno sestrično ali karkoli že je, je dan dobil svojo krono. Moj ubogi mali evropski avto sicer ni zmogel poti do skupka treh bolj ali manj kolib, ki so služile za vse vrste gospodarskih poslopij in bivališče. Ampak, ko nas je oseba, ki je slučajno živela tam, kjer je najin avto rekel ne, prijazno posadila v oziroma na svojo Toyoto in naju še z nekom, za katerega še danes ne razumem čisto do konca in zares, zakaj se je enkrat vmes usedel v najin avto in se malo vozil z nama, pri čemer je res strahotno smrdel, vse dokler ni dobro uro kasneje izstopil na istem mestu, kot je vstopil, odpeljala še tistih manjkajočih nekaj kilometrov stran in pripeljala do letvastih lesenih vrat, ki jih je prišla odpreti gospodarica, sem se ponovno zaljubil. Da ne bo postalo preveč za moje srce… Samo en pogled v njene oči, pogled, ki ga nihče od naju ni znal zares prekiniti in ki se je vseh deset minut obiska počasi povešal, ne toliko v sramežljivost kot v zavedanje, da sva en drugemu samo duhova. Prvič v življenju sem začutil, kako je, ko se srečata dva svetova, ki se niti v teoriji srečati ne moreta. Občutek imam, da je popolnoma enako čutila ona sama. Smrkavi otroci, življenje med pasjimi iztrebki in umazanija povsod na ljudeh in okoli njih, mi niti za hipec niso mogli pokvariti tega, kar so mi dale njene oči. No, na nasmeh res ne smem pozabiti. Bi bila krivica vseeno prevelika. Ko sem odhajal, sem bil tako neskončno žalosten. Samo zato, ker nisem bil prepričan, da sem si uspel ta pogled vtisniti v spomin za dovolj dolgo časa, da bi ga spomin ne preživel. Vedno mi je malo hudo, ko se spomnim, kako mi je bilo nekoč nekaj všeč, pa nikakor ne morem vedeti, kako je v resnici sploh bilo.

Dan, ki je prinesel toliko močnih občutkov, se ni mogel zaključiti drugače, kot da sem zvečer v hiši svoje spremljevalke popokal stvari in se odpravil v hostal. Vse zmorem, le sebe varati nikoli. Mislim, da je razumela veliko več kot si lahko predstavljam. Dala mi je veliko in jaz…. zanjo je bilo vse skupaj samo še en dokaz, da je Chiloe res magičen otok.

Ravno sem se začel sprijaznjevati s svojo objezersko depresijo, mešanico odhoda s svojega otoka, izgubljenosti v svetu tujcev, ki so govorili vse možne jezike samo španskega ne in razmišljanja o možnostih za življenje v tem za večino Čilencev nedosegljivem in želenem raju, ki je bil sicer ne enako, ampak nedosegljiv tudi zame, pri čemer je razlika v tem, da sem si jaz tukaj lahko privoščil kar nekaj dni, me je našla oseba, ki sem jo že nekaj mesecev poskušal pripraviti do tega, da bi z mano delila vsaj nekaj čilenskih dni.

Prvi stik prijeten, le zvečer, ko sem se namesto k njej domov odpravil v svoj hostal v sosednjem mestu, sem doživel vroči latinski temperament v krajih, ki niso nič toplejši kot Irska. Še dolgo v noč so se izmenjevali smsji, ki so se iz žalosti in razočaranja proti ranemu jutru pričeli prevešati v opravičevanje. Nešteto klicev, ki so me navsezgodaj vrgli iz spanca, mi je uspelo preživeti le ob pomoči gumba, ki še tako vročo željo na drugi strani naredi popolnoma neopazno.

Pa vseeno, naslednji večer sem se odločil, da dam življenju še eno možnost. Menim, da smrt pod roko nore Čilenke ne more biti prav nič slabša od katerekoli druge smrti. Pa je bilo vredno. Veliko norosti, nič zatajevane, veliko novih presenečenj za človeka, ki si je neštetokrat rekel, da ga nič več ne more presenetiti in marsikaj zanjo, ki je bila pripravljena na vse, le ne na norega izgubljenca iz slovanske Evrope.
***
RAJ NA ZEMLJI
LanChil(o)e

***
Vesel sem, da mi je GoLa podarila čudovite rdeče čevlje, Res, da so dve številki preveliki, ampak tako sem v njih lahko nosil še vso navlako mojega dosedanjega življenja, ki je nisem znal pustiti za seboj. Srečo imam, da ob prihodu na letališče ne tehtajo čevljev in vsega v njih. Na vseh letih čez ocean, ko so se vsi ostali potniki potili zaradi odvečnih kilogramov, je tehtnica ob mojem premoženju osebje prisilila, da so preverjali njeno pravilno delovanje. V čevlje mi nihče ni gledal. No enkrat res tudi to, ampak niso imeli tehtnice. Tam so možje v uniformah iskali smrt, s katero me ne bi pustili, da se vzdignem v nebo. Smrti seveda nikoli ne nosim v čevljih. To je potrebno iskati kvečjemu v srcu.

Strah. Rado me je bilo strah, pogosto v življenju. Še najbolj od vsega noči, ki mi je kasneje postala tako ljuba in draga. Kljub moji strahopetnosti me je bilo v Čilu strah zgolj dvakrat. Sem taksi prvi dan in kavboja z avtobusa že omenil. Me ni bilo strah celo, ko sem pri frizerju, v ogromnem, na pol barakarskem delavskem predmestju, opazil, da v roki ves čas drži le britev. Prvič ostrižen brez škarij, osupel, niti za hip nisem pomislil, da nekdo, meni tuj, z britvijo opleta po moji glavi in da bi se ob tem, brez kančka slabe vesti, lahko počutil nelagodno. Me je še vedno zelo veliko strah. A precej drugače, kot včasih.

Vesel sem, da mi je GoLa podarila čudovite rdeče čevlje. Zaradi čevljev nisem niti za hip pogrešal svojih rdečih oken in rdečih stebrov, ki mi rastejo sredi prostora. Pogrešam samo ogledala in žvečilne gumije.

Čilenci vedno najprej pogledajo v čevlje.

Čile ni samo dežela posnemanja. Čile je predvsem dežela vsega.

Zaustavil sem se v mestecu Puerto Varas. Kot bi prišel na Bled, le da je vse večje. Jezero, avtomobili in ženske prsi. Kar se jezera tiče, mi je to celo všeč. Verjetno se pozna tudi, da gre za nemško naselbino, ampak pravo svetovljanstvo temu mestecu, ki se še prebija iz lupine čilenstva daje množica turistov. Prvič se v Čilu ne počutim doma, saj tukaj španščina nenadoma postane manjšinski jezik.

Ne vem zakaj me vsakič malo stisne, ko pridem v nov kraj. Še posebej tukaj. Pa res ne vem zakaj. Že mogoče, da si nimam kaj povedati z Evropejci, ki pridejo sem hodit po gozdovih, preganjati se s kajaki, opazovati pingvine ali karkoli pač že turist ima za razlog svojega bivanja tu. V resnici si niti nimam kaj za povedati s Čilencem, ki si tukaj služi kruh. Ampak res je tudi, da če ne znaš jezika, to toliko lažje skriješ in s tem toliko lepše živiš.

Spet sem postal majčkeno depresiven. Seveda zaradi denarja. Kako neskončno za(sle)p(e)ljiva zna biti njegova bleščava. Zagotovo si je lažje predstavljati kako preživeti v mestecu skozi katerega se valijo množice turistov kot na morski obali nekje bogu za hrbtom, na koncu sveta. Pa je seveda tudi tokrat moja resnica takšna, da če že, bom ubral težjo pot. Ne toliko, ker bi tako želel, drugače preprosto ne zmorem.

Ampak sem veliko preskočil. Veliko bistva. Veliko Chiloea. K denarju se lahko še vedno vrnem. In se tudi bom, saj se k denarju vedno vračam.

Poskusi biti neviden s tem, da bi bil vsekakor povsod opažen se mi zopet niso izjalovili v neskončno majhni vasički na zgornji polovici vzhodne obale otoka. Kot se izkaže kasneje, blizu mene. Restavracija me je zares privlekla predvsem zaradi prijetne lege ob morski obali, ampak kmalu sem našel užitek v spogledovanju z lastnico in natakarico. No, za lastnico se je kasneje, ko je na hitro popokala svoj nahrbtnik in se z mano odpravila na potep po otoku, izkazalo, da je zgolj hči lastnikov. Za natakarico se je že pred tem izkazalo, da je ne zanimam kaj preveč. Ali pač preveč. Egu nikoli ne smem dopustiti, da bi preveč zbledel.

Sem že omenil, kako rade si indijanke prepevajo? Končno sem razumel, kako z neskončno potrpežljivostjo, marljivo in za majhen denar opravljajo vsa tista nesrečna dela, ki jih nihče ne opravlja iz veselja. Prepevanje, ki se iz polglasnega pogosto ojači v kaj močnejšega jih spremlja od jutra pa proti večeru, ko v resnici že malo zbledi. Zaradi bližanja kratkega časa počitka preprosto ne čutijo več potrebe ali zgolj ne zmorejo?

Sedeč v lokalu, ki po prvem dnevu spogledovanja ni obrodil sadov, sem opazoval par pri sosednji mizi. Oba mlada. Iz Santiaga. Ona zelo prijetna in vredna pozornosti, on je bil pač zraven. Čari otoškega gostoljubja, ki se kažejo tudi v različnih domačih zvarkih, ki so poleg prijetne omamljenosti ponujali tudi osrečujoč okus, so zazibali predvsem njo. Glava je ob prepevanju tradicionalnih otoških pesmi delala vedno večje odklone od vertikale, usta so bila zvita v vedno večji nasmeh in oči so se vedno bolj bleščale. Cel prostor je napolnila s krikom življenja svojega mladega telesa. Spraševal sem se, če bo on znal ceniti srečo, da se je v takem trenutku znašel ob njeni strani in da bo njeno energijo v prijetnem večernem izletu po postelji kakšnega majhnega hostala lahko prelil tudi v svoje telo, srce in spomin. Ne vem zakaj se na vsak način hočem vtikati v tuja življenja, pa še svojega ne morem zares obvladovati? In tu naj bi postal ponižen?

Naslednje dopoldne sem z novo žensko in njenim nahrbtnikom zopet potoval daleč stran od sebe, čeprav sem vnaprej vedel, da se bom tam zagotovo srečal. Ko sva zvečer prispela do njene hišice na obali, ki je bila sicer precej drugačna, kot bi si jaz sam predstavljal ob tej besedni zvezi. Pa hočem, da domišljija živi življenje, četudi je drugačno od tistega, kar so videle oči. Lep pogled na morje, sedenje pod drevesom, malo kramljanja, ampak nato hitro v posteljo. Kakorkoli, razblinil sem nekaj iluzij v katere že prej nisem verjel, uspel sem obdržati besedo, ki sem si jo dal še preden sem se odpravil iz Slovenije in še eno osebo sem prepričal, da si ne želi drugega kot zgolj ležati ob meni. Ne vem zakaj? Včasih sem mislil, da ni pošteno, če si z lažjo utiraš pot do tistega, kar si želiš, zdaj se mi vedno pogosteje dozdeva, da ni pošteno, če z resnico omogočiš, da si drugi privoščijo tisto, česar si ne želiš.

Kljub temu, da sem vedel, da se bom še vrnil, sem naslednje jutro preprosto odšel. Še tisti tako običajni čilenski poljub na lice, ki se je njej zdel tako neskončno neosebno premalo, je bil zame nekako čisto preveč intimen. Vsaj zadrt sem še ostal.

Moji premiki so bili ves čas popolnoma brez reda. Skakal sem iz kraja v kraj. Levo in desno. Prepuščal sem se občutkom. Na poti na en kraj sem zagledal dekle, ki me je na križišču obrnila v smer različno od predvidene. In šele potem, ko sem že davno izgubil pogled od tega dekleta, mi je postalo jasno, da je bila ravno ta pot predvidena.

Mati treh otrok. Zelo prijetna ženska in zelo prijetna družina. Nekako se mi ni zdelo prav, ker sem v svojih mislih ves čas spogledoval z njeno petnajstletno hčerko. Dvomim, da je opazila. Ena ali druga. Bil sem tam. Nisem čisto dobro razumel, ali morda tega le nisem hotel, zakaj je tako prijazna. Pa mi je bilo vseeno všeč. Skupaj sva si ogledovala parcele za katere sem vedel, da jih ne bom kupil le zato, ker niso na mojem otoku. Najbrž neumnost. Zagotovo ne prva in upam, da ne zadnja v mojem življenju.

Popeljala me je na čudovit sprehod po nečem, kar je ob plimi morje. Pa ne vsak dan. Ne razumem. Ampak tako je, ne samo v Čilu, da marsičesa ne razumem. In zgolj zato, ker se razumeti ne trudim s tem lahko tudi živim. Konji so pasli po travi, ki je del svojega življenja morala preživeti pod morsko gladino. Pa ni bilo videti, da bi ji to ali konji, ki so jo jedli, kakorkoli škodovalo. Cilj je bil doseči morsko gladino, ki se je pred mojim prihodom odmaknila daleč stran. Po kakšni uri hoje sem lahko zaključil le, da je daleč stran v resnici nedosegljivo stran. Pa še to zgolj zato, ker se je misel, da morja sploh ni in da je vse skupaj samo ena čilenska laž, preveč upirala mojemu zdravemu razumu. Sem tukaj celo srečal ljudi, ki so prepričani, da je moja razumskost nekaj dobrega in mi v življenju omogoča prednost. Na srečo moja španščina ni dovolj dobra, da bi jim, precejšnjemu trudu navkljub, to iluzijo lahko razblinil.
***
RAJ NA ZEMLJI

LanChil(o)e

***
Saj najbrž je res, da so potovanja že marsikomu širila obzorja, ampak verjamem, da so jih marsikomu sposobna tudi ožiti. Veliko novih stvari hkrati rado povzroča napačne zaključke. Zmede.

Dežela pickupov.

Nisem prepričan, da se bom do svojega odhoda naučil uporabljati telefonske številke. Državna koda, področna koda, in številka posameznika postanejo tukaj nekaj malo drugega. Toliko drugega, da sem uspel brez težav klicati na kakšno polovico številk, na enak delež, ki ne pomeni nujno istih številk pošiljati sms-je, predvsem pa mislim, da je bila samo ena številka s katero sem znal vzpostaviti stik vedno, ko sem to želel. Saj sem nekajkrat poskusil z izobraževalnim tečajem in ko sem že mislil, da razumem… Še danes ne vem, kaj in kako je šlo in gre narobe. In še danes ne vem, koliko je za zamujene prilike kriv telefon in koliko kaj drugega.

Kadim spet kar precej. Kakšen dan celo škatlo. Kje so že dnevi, ko sem bil tega še vajen. Da ne bi doživel kakšne zdravstvene težave, sem preskočil na najmočnejši francoski strup, ki sem ga uspel najti. To je bil predvsem neverjeten podvig v deželi, ki je po kadilstvu bliže ZDA kot povprečni evropski državi. Sem pa vseeno za hipec pomislil, da bi ne smel zapustiti Čila brez poljuba Marije Ane. Dva stika imam v telefonskem aparatu, ki mi lahko omogočita tudi to. S temi telefonskimi številkami sem postal tak kot moja stara mama, ki je zbirala pokrovčke jogurtovih lončkov, ker nikoli ni vedela, kdaj ji lahko pridejo še krepko prav.

Njej njeni pokrovčki nikoli niso prišli prav.

Me zanima, če bom kdaj razumel Nerudo. Verjamem, da bom nekoč prišel blizu dna njegovega jezika. Verjamem, da bom lahko užival v Juanu Salvadorju Gavioti, ampak Neruda… Lahko razumeš mrtvega človeka? Ali pač ravno takega? Ko enkrat v smrti zamrzne za vse trenutke. Takrat postane resničen. Konec izmuzljivega izmikanja in spreminjanja misli. Rdeče ostane rdeče za vedno in nikoli ne bo postalo črno. Lahko potem sploh spoznaš živega človeka? Neruda je mrtev. Njegove hiše so žive. Poezija. Ima zares kaj povedati pesnik, ki živi v hiši, ki te pušča hladnega? Ali so morda njegove hiše ustvarile njegovo poezijo?

Lagal bi, če bi rekel, da sem imel to v mislih, ko sem ustvarjal Otošče. Ampak tistih nekaj noči, ko sem imel srečo uživati v njegovi čarobnosti, se mi je posvetilo, kako narobe sem vedno marsikaj razumel. Verjetno so k temu obilno pripomogli tudi drugi. Saj še vedno vse razumem narobe. Pa vseeno se mi je razjasnilo, da hiše niso namenjene temu, da se prilagajajo ljudem. Hiše so namenjene temu, da se ljudje prilagajajo njim. Kakšna strahota, ko se ne zavedamo osnovnih pravil življenja. Prostor, v katerem živimo nas oblikuje. Postavlja nam meje in nam odpira poti. In ko mislimo, da ga prilagajamo sebi, s tem samo ustvarjamo nekaj, kar nas oblikuje v smeri, ki je nujno ne želimo. In ne moremo si pomagati, ker se tega ne zavedamo. Ker ne verjamemo. Čeprav najbrž vseeno ni tako preprosto, da je za prekmurske samomore kriva slamnata streha. So takrat tudi bili?

Arhitekt mora postaviti zgodbo, kalup, okvir. Nekaj, v kar postaviš bitje, zavrtiš čas in iz njega dobiš človeka.

Ne vem, če ni to že kar fetišizem. Izgubljena hiša, ki mi je dala nekaj tako čudovitih misli. Verjetno skoraj od vsega v Čilu najbolj pogrešam ogledala. Pogrešam tisti jasni občutek, da so stvari take kot so ali pa ravno obratno. Med nami in našo zrcalno sliko ni druge razlike, kot da je popolnoma vse drugače. Kaj mi pomaga veliko okno s pogledom na morje, če nimam nečesa, kjer bi se morje zrcalilo. Prav, zrcali se v mojih očeh. Ampak, če si sam, tega ne vidiš. Če želiš živeti brez zrcal, morata biti dva. In jaz sem sam in ne vem, zakaj se mi spet zdi, da bi moral imeti nekaj, česar nimam, da bi lahko živel svoje življenje. Še nekaj pogrešam. Take navadne vsakdanje žvečilne gumije, ki ti poženejo solze v oči in po katerih vedno dvakrat kihnem. Čile ne mara odstopanj. Tukaj mora vse imeti enak okus. Tako kot vonj. Spet lažem. In potem pridem jaz s svojim tekočim milom nemške blagovne znamke. Nemci so že davno osvojili jug te države, edino na tekoče milo so pozabili. Še dobro, da imajo mene. Izgubljenega Slovana, rojenega v germanskem svetu, arijskih potez, ampak slovanskega suženjskega značaja. Pa vseeno tega pravega vonja Čila, ki sem ga ustvaril, ne pozna praktično nihče. Oseba, ki ob meni je zajtrk ob uri, ki še nosi svežino jutranjega umivanja, nekdo, ki ga v gneči skrijem pod svoje telo. Lahko tudi dekle, ki se z mano preganja med tkanim darilnim papirjem za ljubezenska darila. Če bi bila. Koliko je bil še pravi vonj, ki sem ga prinesel s seboj po dolgem letu čez Atlantik, Alpe in ga odvrgel med vsemi svojimi ogledali.

Pa smo spet pri kolesarskih trgovinah, drogerijah ali bankah, ki so kot grozdi posejani skoraj ena na drugi. Če imaš ti, moram imeti jaz enako. Čile je država posnemanja. Kreativnost in izvirnost sta znamenje mehkužnosti. Pomanjkanja moči, da bi bil človeško bitje kot se spodobi. Zanikrn iskalec bližnjic tam, kjer je pot jasno opredeljena. Parazit. V resnici pradavna grožnja, da ti v lastni deželi ljudje pobegnejo na različne poti. Čile zares začutiš, ko se zazreš v naselja vrstnih hišic. Takrat ti postane jasno. Tudi, če hiše niso vrstne, je zgodba še vedno enaka, ampak takrat obstaja iluzija, ki te lahko prevara. Hitro se ti lahko zazdi, da so hiše videti drugačne. Gledaš drevesa in ne vidiš gozda. Megla in dež oceana zameglita sliko in vložiti je potrebno nekaj truda, da se skozi iluzijo prebiješ do resnice. Dejstvo je, da so vse kljuke na vratih enake. Ampak zato pač vedno veš, kako jo odpreti.

In, ko kljuko odpreš, lahko vidiš, da se v Čilu lahko dogajajo tudi stvari, ki so samo nekaterim všeč.

Dan se je začel z ogledom človeka, ki je kakšno uro hodil okoli precej velike luknje v trupu ladje. Malo je prekladal orodje, poznavalsko gledal na vse strani, na koncu zagrabil precej velik kos lesa in ga prinesel na svoje delovišče. Vmes je moj dan tekel in tekel, in hrana se mi je premikala po prebavilih in spet sem pil pivo kot bi prišel v Belgijo in ne v Čile in po dolgih urah na poti mimo pristanišča sta bila že dva. Tisti precej velik kos lesa sta ravno premikala stran, kjer je nekoč že bil in skupaj sta premikala še več orodja… pa sploh ne želim vzbujati vtisa, da so Čilenci nesposobni, leni ali kaj podobnega. Daleč od tega, pa vendar… Kljub temu, ne dvomim, da ta barka nekoč bo popravljena in bo spet plula svojemu trdemu življenju naproti. Predvsem ne mislim, da bi takšno delo znal opraviti jaz sam.

Ali ima kakšen smisel sprejemati odločitve, če jih kasneje nismo pripravljeni spreminjati? Kakorkoli se trudim, mi na koncu vedno postane jasno, kako vseeno je kaj in kako razmišljam, kaj in kako napišem. Nič ni res in sproti si kaj izmislim, kar mi tisti hip koristi ali zapolni kakšno praznino. Mogoče je to še en znak, da je skrajni čas, da zapustim svoj svet kot sem ga imel do danes. Jasna misel in doslednost sta mi dajali kruh in tega sem se do konca naveličal. Edina druga pot, ki jo vidim, je Čile. Ugotovil sem, da je otok odlično izhodišče, je pa vse prezgodaj, da si ga postavim za cilj. Nazaj na sever moram. K jezerom, v deželo, kjer je namesto magije moda. Tja, kjer hočejo biti ljudje. Jezera. Tam, kamor pridejo počivati, lenariti, kolesariti, čolnariti, se zabavati družiti, zapeljevati, si lagati in varati. Vse to lahko počnejo na otoku, pa danes še ne. Otok so sanje in od sanj ni mogoče živeti. Vsaj ne od svojih. Od tujih pač. In tuje so na jezerih. Naenkrat je otok izginil in čudi me, da imam kljub vsemu suhe noge. Verjetno se še vrne, kot se je že tolikokrat doslej, takšno moč ima, ampak zdaj bo sever. Edina smer, ki si jo drznem držati je, da ni smeri. Ko se bom začel usmerjati v svetu, ki ga ne poznam, bom avtomatično izgubljen. Edino, kar imam, edino s čimer lahko preživim, so ušesa, oči in vera. Brez vedenja se moram prepuščati. Sicer ne vem čemu, ampak upam, da ono samo ve bolje.

Vsaj nekaj vem. Telefonska številka res ni bila prava. Neka dobra duša mi je to sporočila. Morda si je ob tem kaj mislila, kot bi si verjetno vsak, ampak hkrati zagotovo ni niti najmanj mogla čutiti del česa je postala s tem, da je neznancu sporočila, da se moti. Zakaj nam je tako težko sprejemati, kadar nam ljudje sporočajo, da se motimo? Zakaj se skušamo tako krčevito oklepati resnice, ki jo hočemo videti, da nam sploh ni pomembno, da ni resnična? Namesto, da bi se zgolj zahvalili za prijazen poduk, resnico odvrgli in se napotili iskati novo. Ljudje večinoma sploh ne povedo, da se motimo. In takšne imamo praviloma rajši, čeprav bi jim morali pljuniti v obraz in jih poslati k vragu. Če mi ne moreš povedati nekaj, česar ti ne bom verjel, kakšno korist imam v življenju lahko od tebe?
***
RAJ NA ZEMLJI

LanChil(o)e

***
Sicer bolj po nesreči ampak vseeno… kaj boljšega za turista, kot da želi kupiti kakšno nepremičnino. Zgolj proti plačilu bencina, kar je za kakšnega slovenskega agenta najbrž povsem nesprejemljivo, te je čilenski protipod pripravljen cel dan voziti po vseh kolovozih, za katere si prepričan, da so narejeni izključno tebi v užitek. Izkušnja, ki ji nedvomno ni kaj očitati. Vseeno pa… kako hitro ugotoviš, da si sanj ne kupiš za nekaj tisočakov. Že res, da je nekaj tisočakov dovolj denarja, da z njim začneš iz divje in brezobzirne narave klesati svoje sanje. Veliko potu bo potrebnega, da bom iz tega kosa sveta izklesal tisto, kar mislim, da bi lahko bil še en raj na zemlji. Seveda so stvari enostavne, ko razmišljaš o hišici na obali, ampak ko stojiš le nekaj metrov stran od te obale in je ne vidiš, ti ni čisto jasno kaj počneš. Pa vseeno, ali ni ravno to tisto, kar loči ljudi z vizijo od tistih brez nje? Sposobnost videti nekaj še preden sploh obstaja? Vidiš smrt mnogih dreves se preden bi se jim zgodila in počutiš se kot bog. Iz nečesa lahko ustvariš nekaj popolnoma drugega. Je v resnici sploh kakšna razlika, če nekaj vnaprej samo vidiš ali vidiš in uresničiš? Sicer je to šele začetek in upam, da bom videl še marsikaj, ampak kar se tega tiče, sem popolnoma brez skrbi… to življenje meni še ni reklo zadnje besede.

Pisco večer. Ta pijača je za marsikoga prva asociacija ob omembi Čila. Če ima človek seveda sploh kakšno asociacijo ob omembi Čila. V bistvu nisem pošten. Prva asociacija je Pinochet. Pa ga pustimo ob strani, kot si zasluži. Pisco. Ne vem kdaj se mi je nazadnje zgodilo, da sta me odpeljala drugam samo dva kozarca pijača. Pa sem bil odpeljan že po prvem. Kar nekaj zrelejših žensk je bilo, ki so si me bolj ali manj naskrivaj, bolj ali manj postrani ogledovale cel večer. Jih čisto razumem. Tudi jaz v življenju ne vidim drugega kot ženske. S svojim spolom so mi privlačne, kot mi ne more biti nič drugega na tem planetu. In tako sem v njihovih očeh videl nekaj, kar lahko vzbudi samo modrook mladenič, ki jim v ničemer ni razumljiv. Ni jim bilo jasno, kako lahko razumem vse kljub temu, da ne poznam njihovega jezika. Ni jim bilo jasno, da sem bil kar tam. Da me ni zanimalo, kje se kaj splača videti, da se nisem ukvarjal s tem, kaj vse moram v nekem času opraviti. Čisto bivanje jim je bilo neskončno privlačno. Ogledovale so me kot zver svoj plen, čeprav nam je bilo vsem popolnoma jasno, da je daleč največ, da se vtihotapim v njihove fantazije. Morda so začutile nekaj, na kar si niso upale pomisliti, predvsem pa jih je bolelo, da nočem biti nič, kar si znajo predstavljati. Nisem hotel biti nemočen, izgubljen, osamljen… in ne prijazen, družaben… nikakor odklonilen, nadut… Počutil sem se kot nekdo, ki jim je za hipec dovolil, da obstajajo v svetu, ki sem ga zgradil zase. In verjamem, da so to začutile. In verjamem, da jih bom še ščemel. Ampak kot večinoma v mojem življenju, ne zaradi tega, kar sem, ampak predvsem zaradi vsega, kar nisem. Pa je mogoče to vseeno korak naprej od vseh tistih, ki mi govorijo o mojih očeh in nasmehu. Da so modre oči tukaj vseeno bolj redkost kot ne, še razumem, ampak nasmeh…

Tudi tista, nad katero sem že čisto obupal, se mi je oglasila. Očitno preprosto ni zmogla, da bi me odmislila, še preden bi se ji kakorkoli zgodil. Pa se ne smem veseliti prezgodaj… Ampak zdaj si pa že upam misliti, da se bom v kratkem ponovno odpravil na izlet v Puerto Montt.

Še malo in bom lahko rekel, da sem jedel z več neznanimi Čilenkami kot neznanimi Slovenkami. Me zanima, kako lepo bi se morda odvijalo moje življenje, če bi se vedno srečeval z ženskami, ki jih sploh ne bi razumel oziroma kjer bi mi to bilo ves čas jasno. Mar to pomeni, da sem optimist, če vedno, ko nečesa ne razumem, predpostavljam, da je to neskončno čudovito?

Res pa je, da me kljub vsemu ne boli toliko, da sem večji del svojega pisco večera preživel v razgovoru z moškim. Mlad, prijeten kirurg iz Santiaga, ki si celi svoje rane po tem, ko je zapustil ženo, ki mu je povedala, da sicer lahko živi z njim, da ga pa ne ljubi, da ga ne bo objemala, božala in fukala… No, seveda bo njo in otroke še vedno preživljal kot se spodobi. Precej zanimiva zgodba v deželi, kjer moški rajši oplajajo in odhajajo. Mogoče bo ravno dobro vznikla zakonodaja, ki moškemu celo nalaga, da preživlja svoje potomce, nekoliko spremenila sliko, ki jo zdaj po vseh kotičkih krasijo tudi neskončno čudovita in predvsem neskončno mlada dekleta, ki z otroci blodijo po svetu, ki samohranilkam seveda niti najmanj ni naklonjen.

Me je pa malo zaskrbelo, saj moji čari očitno niso univerzalni. Ko sem kirurgu pojasnil, da razmišljam o začetku novega življenja na tem otoku, ni bil nič očaran. Hitro mi je navrgel nekaj zgodb ljudi, ki so se odločili enako in zdaj lovijo ribe na južnem delu otoka in razumel sem, da je njemu lahko. On ima svoj Čile. Še en dokaz, da gre v resnici le za modre oči in spolne hormone? Mi je zato kaj lažje razumeti, kako se lahko poročajo in imajo otroke tudi ljudje, ki so sposobni osemkrat na dan, vse dni v letu povedati isto, že samo po sebi popolnoma nezanimivo zgodbo.

Še pohoten nisem. Sicer me že vse tedne spremlja močna jutranja vzburjenost, ki se pa zadovolji že z navadnim lulanjem. Upam, da me to stanje mine.

Lulat in spat. V Evropi se pridni in zlorabljeni počasi odpravljajo na delo.

Nov dan poln praznine, ko sem skušal delati čim krajše korake in noge premikati čim počasneje. Spomnim se, se da so nas v šoli učili o povezavi hitrosti, dolžine in časa, ampak očitno sem si nekaj slabo zapomnil. Dan ni mineval nič hitreje. Vsaj malo mi je pomagalo, ko sem na kosilu pred čudovitim panoramskim oknom, ki si tukaj za razliko od množice avtomobilov, ki oglašujejo nekaj podobnega, zasluži svoje ime, nabasal na Cvetlico. No, če bi tukaj stala katera od mojih Coroll, bi tudi lahko rekel, da ima panoramsko okno. Cvetlica je Izraelka, ki že dvajset let živi v Ameriki. Sicer ni bila sama, temveč z možem, za katerega pa sploh ne vem, če je kdaj živel. Hecno je tole z Američani. Nekako tako si rečejo tudi sami. V južnoameriški španščini je jasno, da so Američani tudi Urugvajci in zato prebivalcem ZDA v prostem prevodu rečejo Združeni državljani. Meni je kar hecno. Torej, bila sta tam in ko sem prižgal cigareto v lokalu za kadilce, je na vsak način možu hotela dopovedati, da ga cigaretni dim moti in da je najbrž tudi on mislil, da je to lokal za nekadilce. Prijazno sem povprašal, če ju moti in smradilo ugasnil. Za hip jima je bilo nerodno, ko sta ugotovila, da njun jezik ni slovenščina in da obstaja možnost, da ju kdo razume tudi izven meja njune domovine. Potem jima je bilo še bolj nerodno, ker nista vedela kako naj reagirata na mojo prijaznost. Ljudje, ki so radi polni samih sebe, ki so prepričani, da naj bi se cel svet vrtel okoli njih, ki se jim prijaznost zdi že, če se natakarju, ki jim postreže s hrano, lahko nasmehnejo, se znajo čisto izgubiti, ko je nekdo do njih prijazen tako, da se odreče koščku sebe in ga njim na čast, brez kakršnegakoli protiplačila, pomendra v blatu. Za nameček pa še domačin nisem in tega nista zmogla pripisati otoški prvinskosti. In potem ju ni ustavilo niti to, da sem jima vztrajno kazal hrbet in odgovarjal kvečjemu z enozložnicami. Naenkrat sta se odločila, da bosta v zameno za to, ker jima s smradom francoske cigarete nisem kvaril smradu čilskega zraka, z mano delila vse svoje svetovljanstvo. Nekako, ko sem nehal slediti, je od svojega moža zahtevala pritrditev, da si Združeni državljan ne more privoščiti dveh mesecev počitnic, saj mora trdo delati in da Evropejci imajo pa res srečo, saj povsod srečujeta take Evropejce, ki so na poti po tedne, včasih tudi mesece. Moža sem malo občudoval, saj je po vseh teh letih še zmogel malo moči in je skušal kot primer predstaviti vsaj njiju dva, pa…. Vseeno je lepo srečati človeka, ki se ne preda, čeprav ve, da je vnaprej obsojen na poraz. Morda se je pa skušal malo postaviti ali opravičiti pred mano? Kot bi me kaj brigalo… In potem je bilo že vseeno… Ona je pač govorila, ali meni, ali možu, ali svetu, ali nikomur… še dolgo potem, ko sta zapustila jedilnico, je bilo slišati njen glas, ki se je oddaljeval po ulici. Verjetno je bila res kriva panoramska lega z odprtimi okni. Zvočna panorama. Kot v resničnosti.
***
RAJ NA ZEMLJI

LanChil(o)e

***
Kljub temu, da so mi tudi Čilenci sami razlagali, da bi Čile lahko označili tudi za deželo lažnivcev, sem vesel, da vsaj doslej tega še nisem izkusil. Čeprav načeloma tega niti ne želim preveč, zaenkrat vse kaže, da se bom za nekaj dni tu še ustavil na svoji poti nazaj proti Santiagu.

Puerto Montt sicer niti ni kaj posebno zanimivega, spet pa ne toliko slabši od drugih mest, za kakršnega naj bi sicer veljal. Kot povsod tudi tu velja, da prostor in čas nimata posebne teže. Pomembno je le, kako se počutimo in seveda k temu najlaže pripomore dobra družba. Te v Puerto Monttu nisem imel. In slabe tudi ne. Seveda nisem niti poskušal kaj več kot vzpostaviti stik s svojimi znankami, ampak se tokrat ni obneslo. Ena kot bi se vdrla v zemljo in druga naj bi bila resno zbolela in bi me ne mogla srečati vsaj nekaj dni. Ob osnovnem izhodišču, ki sem se ga držal ves čas, sem ji ponudil, da se dobiva kadarkoli v naslednjih tednih, če se ji bo zahotelo. Mojega vabila več ne bo prejela, dvomim, da bom jaz njenega. Pogosto se motim.

Malo sprehajanja, zdravljenja roke, ki je bila prvič silno prizadeta zaradi tovorjenja, drugič pa sem si ravno dobro pomirjene kite razcefral pri preskakovanju neke ograje, kjer sem se pred nekim dekletom ponovno važil s človekom, ki ga v življenju nič ne ustavi, predvsem pa čakanja, da ura mine, da grem spat in da pride nov dan. Morda je to glavna razlika med počitnicami in življenjem. Na počitnicah ti čas vedno vse prehitro beži in bi ga najraje kar zaustavil. V življenju si pa kar zadovoljen, da se stvari premikajo. So bili tudi trenutki, ko sem začutil, da se moji prvi tedni, pospremljeni z ljudmi, ki so me hoteli vpletati v svoja življenja, preveša v nekaj drugega. Da moje življenje počasi spet postaja takšno, kot sem pričakoval. Samota.

Prvi dan Ancuda na otoku mi je dal vedeti, da je katastrofa blizu. V treh urah sem videl vse, kar se je videti dalo. Hrane in pijače več kot toliko v život ne spravim. In zdaj? Še mesec dni? Sicer je res, da je takšnih krajev kjer se pač lahko sprehajam po en dan na otoku kakih deset. Ampak stvari, ki jih z užitkom počneš, ko potuješ še z nekom, mi samemu ni ljubo početi. Popolnoma drugače se je pretvarjati, da je tista obala popolnoma drugačna od neke druge nekaj kilometrov stran, če to počneš v objemu. Po enem dnevu molka sem se moral odločiti. Naj se preprosto postavim sredi ceste in tam čakam mesec dni? V tem času bi se obme zagotovo spotaknilo vsaj nekaj ljudi. Druga možnost je premikanje iz kraja v kraj in poskušanje vživeti se v vlogo turista, ki mi je bila vedno tako neskončno tuja. Nekako se odločam za prvo. Druga bi mi morda lahko služila, če bi vsaj spal v kakšnih izrazito poceni nahrbtničarskih hostalih, po možnosti v skupnih spalnicah. Taka pot bi mi zagotovo nakopala takšne in drugačne znance, s katerimi bi se lahko, če že nič drugega, vsaj opijal. Pa ne gre samo za mojo introvertirano in ljudomrzniško naravo, s katero sem se po vseh letih že naučil ravnati. Priznam tudi, da me je strah. Ko človek enkrat v svojih žepih nosi vse svoje premoženje in za povrhu še zares ne pozna ne jezika, ne dežele, menim, da je naravno najprej biti previden. Tudi udobje seveda ni zanemarljivo.

Edino kar me je zmotilo v hostalu, ki je sicer prijeten in po njem se premikajo prav vznemirljivo ljubka dekleta vseh starosti je, da jim ne dela obljubljeni WiFi. V daljni deželi je internet tako čudovito pomagalo. Ne samo, da omogoča ohranjati (in seveda vzpostavljati) stik z ljudmi na drugem koncu sveta, poleg tega še nadomešča knjige, revije, kino, koncertno dvorano. Vse kar nam v vsakdanjem življenju pomaga ustvarjati vtis, da smo del tega sveta.

Torej obeta se mi končno tisti Chiloe po katerega sem prišel. Če kaj, je samota zaščitni znak tega otoka. Čas bom imel izpljuniti vse tiste nesmisle, ki so se mi v letih neskončno udobnega življenja zaredili v glavi. Čeprav ne verjamem, da bo terapija uspešna v smer, da bom kaj boljši ali razumnejši, vsekakor obstaja vsaj malenkostna možnost, da ugotovim, da si zares ne želim živeti tu in da mi lahko moja stara domovina da popolnoma vse in še več, kar ponuja katerikoli drug kotiček sveta. Pa vseeno… kljub značilnemu smradu po smeteh, vročini, prahu, pasjih iztrebkih, kulinaričnih dobrotah in vlagi, ki sem se ga navlekel že, zdi se mi davno, ki me ni hotel zapustiti niti na otoku, mi vse skupaj tako neskončno prirašča k srcu. Za to ne najdem posebnega razloga. Neskončno ljubka dekleta so po vsem svetu, verjetno marsikje precej bolj odprta kot tu. Hrana je kljub izobilju čudovitih sestavin popolnoma brez veze in kljub nekaterim zanimivim poskusom nisem doslej doživel niti enega samega trenutka norosti v okusu. Naravne lepote… no, ja, nič lepše od Slovenije ali od množice drugih dežel, res pa je, da vsekakor prekaša kakšno madžarsko ravnico. Morja, jezer in rek je sicer res v izobilju, ampak mislim, da tudi to ne more kaj dosti pomeniti. Je morda le to, da se po zelo dolgem času počutim naravnost odlično. Pa verjetno bi razlog moral iskati drugje, ne v rekah in hrani. Brezdelje? Občutek, da mi ni treba za nič skrbeti, na nič misliti? Počitnice? Ali preprosto tako dolgo tiho pritrkavanje misli, da me bo požrlo življenje v pisarni od osmih do štirih? Sem res moral odpotovati na drug konec sveta, da sem lahko začutil, da je mogoče, da takšnemu življenju ubežim in končno poskusim narediti nekaj malega zase? Občutek, da bolj kot tukaj ne morem biti izgubljen nikjer. Prišel sem na konec sveta. No, ne čisto zares na konec sveta. Na tisti meni še dojemljivi konec sveta. Ugotavljal sem sproti, kako neskončno veliko stvari ni odšlo z mano na isto letalo. Ne, da bi bil to edini način, je pa vseeno eden njih, kako opazovati, kaj vse v resnici tvori nekomu življenje. Kot pravijo, najlaže je opaziti kar izgubiš. Na srečo, ne glede na to, kako daleč si, sem si še enkrat potrdil, si še vedno na istem planetu. Več stvari je enakih kot različnih. Istih?

Jaz sem tudi isti. In četudi tu ostanem bom tak ostal. Če se še tako trudim…

Naenkrat se lahko vsaj pretvarjam, da imam cilj. Da k nečemu stremim. Mar res? Chiloe je kot narejen za to, da se k nekomu stiskaš, da dvoje prepotenih golih teles skozi veliko okno gleda v morje. Počutim se tako kot v Otošču. Enak občutek neskončnosti, ki ga tam moti zavedanje, da bom naslednji dan spet moral nekam drugam. V končno resničnost. Tukaj čas izgubi pomen in stvari postanejo mogoče.

Kljub vmesnemu popolnemu obupu spet močno čutim, da bi mi tukaj moralo uspeti. Morda ne kaj posebnega, ampak če toliko drugih preživi z umazanimi penzioni, brez najmanjšega občutka prijetnega, z zanikrnimi gostilnicami ali barčki, zakaj ne bi meni? Zakaj bi ne zmogel vsega, kar mi je doslej prineslo življenje preliti v nekaj novega, mirnega, kjer bi počasi otopel in kljub temu nekako preživel?

Umrl je Drnovšek. Moj sorojstnodnevnik. Kdo bo zdaj nosil plamenico sedemnajstega maja? Slava in čast mu. GoLi je umrl oče. Umirajo ljudje, ki si tega ne želijo. Ljudje, ki zmorejo, upajo in dajejo. Jaz živim, kljub temu, da imam vsega že popolnoma zadosti. Preveč moreča misel za ta otok? Ne, sploh ne, popolnoma nič morečega ni v tem trenutku. Niti kapljice samo pomilovanja. Neverjetno. Sem to sploh še jaz? Ali me je Čile že začelo spreminjati? Včeraj sem se počutil odlično. Danes se počutim odlično. Verjamem, da se bom jutri počutil odlično. In morda z malo sreče še toliko bolje. Pa mi sploh ni pomembno. Zavedam se sebe in vem, da se drugi zavedajo mene. Sicer je jasno, da sem večini ljudi, s katerimi sem bil v kakršnemkoli stiku zadnje dni, pomenil predvsem potencialno večjo vrečo denarja od mnogih drugih, ki se jim sprehajajo skozi življenje. Pa nič ne de.

Zaradi GoLe sem spet jokal kot nor.

Všeč mi je, ker sem si tukaj v mislih že ustvaril svoj raj. Vem kako bo zgledal hall in kako jedilnica, vem kje bodo sobe in kje bazen. Vem kje bodo viseče mreže. In kaj bom gostom ponujal, jim omogočal. Edino česar ne vem, je, ali bodo to hoteli užiti. Ne vem če ga bom kdaj zgradil in če da, še manj vem, če bom od njega lahko živel, ampak vem, da bo to nekaj kar mi bo dalo še toliko več… Upam, da takega, da bom še lahko prenesel.

Četudi izgubim vse. Kaj le? Neznatni utrinek neznatnega?

Se bo ponovila zgodba iz Otošča? Hiša, ki je vsem neskončno všeč, samo kupiti si je ne upa nihče..

Saj je tako enostavno. Samo svoje sanje želim sanjati. Meni so všeč in vse drugo ni pomembno. Pa mi za to ugotovitev najbrž sploh ne bi bilo treba priti na Chiloe. Samo malo bi se moral usesti in razmišljati.

Ne verjamem, da drugo ni pomembno. Samo ne upam se ne slepiti.
***
RAJ NA ZEMLJI

LanChil(o)e

***
Čilenske smeti. Čilenski smrad, ki je skupaj z vonjem po vlagi, ki so se ga vsa moja oblačila nalezla v prvem concepcionskem hostalu, tvoril neko vonjalno celoto, v katero se je vključil še sicer prijeten vonj tekočega mila… če nič drugega, lahko zdaj rečem, da ima Čile res edinstven vonj. Drugje naju z milom ni.

Da sem se v parku ulegel na zelenico in si privoščil nekajurni spanec je mojo spremljevalko neskončno očaralo in v njenih besedah se še danes spominja tistih ur, ko je sedela na klopi, me gledala in razmišljala… Ko sem pred časom odšel na izlet po slovenskem Krasu z nekim dekletom, jo osrečil z nekaj dimi prepovedane droge in mi je nazaj grede v avtu zaspala, se mi to ni zdelo očarljivo in je nikoli več nisem poklical. Pa si ne delam utvar, da bi Čile lahko razumel.

Sem zadnji zapisani mi že skoraj izbrisal. Tako posestniško zveni. Ampak tako sem se počutil.

Stare španske trdnjave… …nudijo lep razgled.

Po muzejih se sprehajajo na pol Indijanci, ki se učijo zgodovino Čila, ki so jo sestavljali Evropejci in s tem sami postajajo Čilenci, daleč stran od krvi Indijancev, ki Čilenci še dolgo zares ne bodo mogli postati. Če bodo do takrat sploh obstali.

Kavboj, ki me je s svojo prijaznostjo neskončno prestrašil, da sem nekaj ur sedel z rokami prekrižanimi na žepih brez poguma, da bi vsaj za minuto na nekaj urni vožnji zatisnil kakšno oko. Pa mi verjetno niti ne bi pustil spati, saj se je na vsak način želel pomeniti mnogo reči. Sva bila kar nekakšen lokalni šov za vse blizu sedeče ampak vseeno si nisem upal sprejeti niti njegovega vabila, da me odpelje v hotel. Najbrž nikoli ne bo vedel, kakšen strah je vzbudil v meni. Me je kasneje še klical in me še kar vabi, da obiščem njega in njegovo dekle. Če ne prej, ko se bom spet vračal proti Evropi. Morda… Včasih nekaterih odločitev naravnost nočem sprejeti.

Zaupanje?

Še en dan z družino, kjer še vedno ne vem čisto dobro za vse kdo je kdo, saj včasih niti generacije ne znam določiti pravilno. Tokratno slovo je bilo nekoliko lažje, ker me ni spremila na avtobus, pa vseeno zaradi tega bolečine ni bilo nič manj.

Zgodba Osorna… imel sem nekaj na pol vzpostavljenih stikov. Dekle, ki se je odločilo, da se bo zaljubila vame in je, ne vem zakaj, trmasto vztrajala, da ji bom to vračal. Glede na to, da v mojih dejanjih in besedah ni mogla najti niti najmanjšega upanja, da bi se kaj takega tudi zares moglo zgoditi, sem bil dovolj pogumen, da sem se odločil, da jo bom vseeno obiskal. Ziheraš kot sem, verjetno že zaradi svojega horoskopa, sem si hotel pustiti odprta še kakšna vrata in sem se najavil gospe, ki je po bežni izmenjavi sporočil delovala dovolj prijazno in nič posebnega pričakujoča in še neko dekle, katere glavna prednost je bila, da naj bi celo govorila angleško, kar je tam redkeje od diamantov. Sicer predvsem pri slednji nisem pričakoval kakšnega posebnega veselja ob moji omembi, da bom prikolovratil v mesto, vseeno pa me je presenetil precej divji odziv. Napadla me je, da kaj si pa mislim, da se nameravam dobivati z vsemi dekleti po vsej čilski dolžini in… na koncu mi je svoje stališče nekoliko razjasnila z dejstvom, da je precej dobra prijateljica s tisto prvo, pričakujočo. Pa je njenemu prvemu mailu, brez mojega vmesnega posredovanja, kmalu sledil drugi, v katerem je vseeno izrazila, da bi poskusila doživeti nekaj potencialno zabavnega. V godlji, ki se mi je nekako hotela zakuhati, nisem videl drugega izhoda, kot da sem organiziral srečanje v troje, kar se je kasneje pokazalo za odlično rešitev.

Večer, v katerem se nam je pridružil še nek njun skupni prijatelj, se je sprevrgel v dolgo, prijetno popotovanje po osornških lokalih. Z obilico smeha in predvsem z zelo prijetnim občutkom, da so veseli, da sem se jim zgodil. Na koncu bi kot edinega zmagovalca lahko označili alkohol. Nekako sem se uspel še najbolje obdržati pri življenju, za kar sem bil kaznovan s tem, da sem moral v popolnoma neznanem mestu, sredi noči voziti tujega pickupa, da sem vse paketke lepo razvozil po domovih.

Nekako se v vsej vročici še posloviti nismo utegnili kot se spodobi. Čeprav sem ocenil, da bi bilo naslednje jutro daleč najboljši čas za premik v naslednje mesto, sem se odločil, da počakam, da do večera zaključijo z delavnikom in nam tako omogočim vsaj normalno slovo. No, pričakujoče naslednji dan nisem uspel videti, ampak sem se vsaj izmaknil občutku, da sem jaz pobegnil z repom med nogami. Druženje s tisto drugo, ki je bila tudi sicer v vseh pogledih prijetnejša, mi nikakor ni bilo odveč, ni pa bilo ravno dolgo, saj sta alkohol in hudo pomanjkanje spanca terjala svoje.

Valdivia, kot mesto edini kraj, ki me je v življenju neskončno očaral. Predvsem slika nekoliko bolj od daleč, z vsemi rečnimi zavoji, otoki, morjem… Kraj, ki kar kliče k temu, da postane nekaj deset ali sto milijonska prestolnica sveta. Očitno sem res že davno zgubil stik z naravo, saj sem v tem mestu najbolj užival, ko sem postavljal nove mostove, stanovanjske četrti in poslovne stolpnice, omrežje javnega prometa, hotele, gledališča in parke… Vrtce, šole, univerze, domove za upokojence in še celo nakupovalne prostore. Včasih se mi zdi, da čisto preveč mislim na druge. Še en raj na zemlji, ki se nikoli ne bo zgodil. Kako čudovito. Tu bi lahko ostal in se igral. Še in še. In še celo sebi sem postavil kar nekaj domov. Če že ne sveta, naj postane vsaj prestolnica Latinske Amerike. Lega ob Pacifiku je naravnost idealna za svet prihodnosti, ki se bo hočeš nočeš iz sveta Atlantika prevesil v svet Pacifika. Ja, kje so že časi, ko so živeli še svet Sredozemlja. Ko je obala že očitna, je tudi višina zelo primerna. Tako nekako približno na sredi med Mehiko in Antarktiko. In tako nekako od nikogar. Nemško mesto, na indijanskih tleh španske dežele, ki so jo ugrabili Čilenci. Zakaj je v svetu tako malo prostora za razumne odločitve. Verjetno so eni redkih, ki bi bili to sposobni razumeti, Brazilci z Brasilio.

Dekle je odšlo, ne da bi se mi, vsem mojim vprašanjem navkljub, sploh sanjalo kaj se ji dogaja, pa mi je že naslednji dan po odhodu poslala mail z vsemi pojasnili. Zakaj ljudje tako radi rešujejo izgubljene trenutke, namesto da bi se posvečali dobljenim?
***
RAJ NA ZEMLJI

LanChil(o)e

UTD sicer ni nikakršna nova ideja in je kot take nikakor ne želim prodajati.

Zanimivo je, ko se spustimo v vprašanje, kako je prišlo do lastnine in z njo povezane pravice. Predvsem do lastnine nad zemljo, ki je bila zelo dolgo nekaj precej drugega.

Danes je bil v Ljubljani Posvet o revščini. Lepe misli. Zazdelo se mi je, da bi jih nekako obeležil. Sem našel tekst, ki bi bil zaprašen, če ne bi bil elektronski. Eden tistih osnutkov, ki jih primeren trenutek povrže in potem nikoli ni primernih trenutkov za misel razviti. In nekje obtičijo. In to kar niti ni zares zapis je zgolj ideja. Osnutek ideje. Ne vem kaj je primernejše za idejo, ki je enkrat obtičala, kot da obtiči v zraku, niču, brezčasnosti spletnega vesolja. Kam bolj kot tja pašejo misli. In morda me bo to prepričalo, da je začeto potrebno dokončati.

Še skozi črkovalnik se nisem spustil in vejic nisem popravljal. Kot se poznam, mora biti prava groza. Izjavljam, da nočem biti žaljiv.

Ni me sram.
Sem anonimen.

Nikakor nisem nameraval spreminjati načrta in prekinjati tok. Žal mi je in upam, da se ne ponovi. Ampak Posvet o revščini…

delovni osnutek:

Kontekst temeljne socialne nepravičnosti v smislu različne pravne obravnave fizičnih in pravnih oseb (različno obdavčevanje prodaje človeka kot avtonomnega svobodnega bitja, nosilca celotne suverenosti nad svojo filozofijo, suverenostjo in politiko od obdavčevanja pravnih oseb, ki so izključno umeten, pravni produkt in pravzaprav le služijo temu, da se suvereni ali vsaj tisti malo bolj suvereni med njimi lažje igrajo…

Kontekst kapitalizma, zapletenih pravnih mehanizmov, ki niso toliko namenjeni temu, da varujejo pred nečem od zunaj, temnim in nevarnim, ki se skriva v vsakem od nas, temveč, da manjši skupini zagotavljajo prosto lovišče pri njihovem početju in orodja, da odstranijo tiste, ki jim niso močno po godu. Delno, ampak samo delno drži trditev, da je ravno kapitalizem z demokracijo tisti red, ki vsem v enaki meri omogoča „uspeh“, ampak seveda po naravi stvari je tak uspeh omogočen le peščici v gobčku stare dobre Gaussove krivulje. Pa saj je matematika raznih denarnih verižnih iger precej preprosta in za tiste na vrhu razumljivo tudi edino logična. Taka se zdi tudi vsem, ki bi na ta vrh radi priplezali.

Seveda je odločitev za UTD izrazito skregana z logiko kapitalizma, ki je v tem, da vsakemu nekaj malega vzameš, da jih nekaj lahko dobi veliko. V primeru UTD nasprotno, peščici veliko vzameš in vsem malo daš. Le da bi lahko ta malo v praksi mnogo stvari korenito spremenil.

Torej, imamo planet poln bakra, kamna, gline in lesa ter za povrh še poln mesa. Nekateri na planetu si želijo igre uspeha, merjenega skozi denar in seveda je potrebno ohraniti vse spodbujevalce, ki so za to igro potrebni, kajti misel na to, da bi se to igro igrali tako, da je ne bi bilo treba nikomur ne vpletenih nič plačevati je seveda lahko zgolj posledica norosti. Vse kar se dogaja, da jemljemo stvari, ki ležijo prosto okoli nas, z njimi potem delamo čira čara, ki smo si ga izmislili in na koncu smo dosegli, da je danes planet bolj razsvetljen kot je bil kadarkoli po tem, ko je njegova skorja prenehala goreti. Pa kljub dvoumnosti, morda tu le v enem smislu.

Torej dejansko se v igro vlaga en planet, 6 miljard posameznikov kot drugi vložek in 50 milijonov milijonov (50.000 milijard) dolarjev (kar naj bi nekako svet vsako leto „zaslužil“) kot tretji. Prav je, da vsak od njih tudi dobi enako. Tretjina ki pripada planetu pripada tudi vsem njegovim prebivalcem. Ampak ker smo brezobzirni in ni pametnega razloga, da bi to nehali biti zdaj lahko v tem izračunu zelene žabjake in polarno lisico odmislimo, tako si to tretjino prislužijo ljudje. Tudi vsi ti trije vložki sicer nimajo nujno skupne dolgoročne usode. Planet se izčrpava, človek se krepi (množi) dolarji gredo pa itak že dolgo samo navzdol. Morda pa svet sam po sebi stremi, da bo po naravni poti dosežen UTD, le igrišča ne bo več? Samo vprašanje kako bo takrat UTD izračunan.

Kar se za igralce zares spremeni je le to, da se njim razpoložljiva masa lističev za monopoly zmanjša. Ampak manjša mlaka zagotovo pomeni toliko zanimivejšo borbo. Toliko več priložnosti za samodokazovanje, kar bi noben igralec ne smel zamuditi. Ampak za razliko bodo tudi v tej igri, poraženci lahko odhajali častno. Morda toliko bolj, bolj bo težak poraz. Še vedno bodo ostali ljudje.

In o kakšnem zmanjšanju govorim?

GDP našega planeta merjen v monopoly listkih je tisto veliko število milijard letno. Pri 6 milijardah ljudi znese približno 9.000 usd letno na prebivalca. Če upoštevamo, da imamo v igri tri zainteresirane skupine (vladarji v kakršnikoli, lahko tudi demokratični obliki (kjer so pa pogosto bistveno dražji, ampak vseeno nekoliko bolj predvidljivi), ljudje, ki vlečejo niti (pogosto se lahko prekriva z vladarji, ampak zgodovina je dokazala, da so kvalitetni sistemi naravnani k temu, da jim vladajo popolni bedaki. Brez kakršnihkoli aluzij na sodobnost, seveda. Za ljudi, ki vlečejo niti predpostavimo, da niso bedaki.)) in ljudmi, ki bi na tem planetu tudi radi živeli, bi bilo smiselno pogačo deliti na tri dele. Tretjino naj si takoj poberejo vladarji, druga tretjina se po enakih deležih razdeli vsem ljudem na planetu in tretjino se vrže na „trg“, na katerega posegajo vladarji s svojimi vladarsko davčnimi in drugače prihodkovnimi apetiti ter kapitalsko, tržno, kakršnokoli že zakonodajo kot orožjem, ljudje kot ponudniki na trgu dela (ljudje denarja seveda ne bodo marali nič manj kot danes in bodo z veseljem vlagali svoj čas, da bi ga lahko bili deležni več) in tisti spretni in nadvse občudovanja vredni velikani človeškega rodu, ki živijo življenje polno raznih lukenj. Kot na rešetu.

Torej, ljudje se odločimo, da za takšno darilo iz sveta monopoly listkov ponudimo ves baker in lisičke. Pa ne, da je to dobra kupčija. Zares je povečini vsak v to preprosto prisiljen. Ampak svet je pač že nekaj časa nasilen. Vendar pa morda zdaj lahko tudi ljudje pokažemo zobe in iztržimo vsaj nekaj?

Pomembna je navedba, da mora biti ta dohodek določen na ravni planeta. Na planet se morajo nanašati vsi vhodni podatki. Seveda je zaenkrat iluzorno pričakovati, da bi bilo moč izplačevanje UTD na celotnem planetu ta hip zagotoviti, vendar pa ni iluzorno pričakovati, da se nekje pojavi svetilnik. Svetilnik na vrhu sveta? Saj res, zakaj pa ne bi neka mala Slovenija postala svetilnik. Saj nekako tako obljubljajo?

Svetilnik k cilju, ki mu verjetno ni toliko očitati, kot morda zameriti, da je naiven?

Znesek 2000eur na glavo letno za Slovenijo pomeni ogromno. Verjetno bi potreboval vsaj kakšnega giganta, dva ali tri, s kakšno pivovarno za žejo, trgovino za svež kruh in mleko in časopisom za ob zajtrk. Morda še nekaj, kamor lahko grem na počitnice. Samo toliko bi bilo potrebno in toliko drugega bi še ostalo.

Slovenija lahko postane eno od središč vodilnih svetovnih ekonomistov, filozofov, sociologov, zgodovinarjev, psihologov, pravnikov, umetnikov in strokovnjakov na drugih področjih, ki že zagovarjajo prednosti UTD. Pravzaprav zares niti ni več tako daleč vprašanje ali UTD da ali ne, saj se mu vsaj v neki obliki na dolgi rok ne bo moč ukloniti, pa čeprav bi bil odpor zoper to precej zagrizen. In v neki še malo drugačni obliki, ga marsikje že skoraj živijo. In o državi, ki bo prva uvedla UTD se bo med ljudmi po svetu vedelo več kot o tisti, kjer so si izmislili demokracijo..

Ampak ali si sploh želim postati svetilnik? Bom potem še prenesel hojo po svetu, kjer bom moral vse gledati zviška. Bom prenesel toliko bolj ali manj tihega občudovanja? Bom prenesel vse morebitne napade tistih manj ali raje bolj ognjevitih pripadnikov teme, ki jim svetilniki niso ravno po godu?

Ampak nisem kar nekdo. Sem Slovenec. In kaj je po mojem tako zelo značilno za Slovenca? Preživi. Zato verjamem, da bi zmogel. Če je treba pa tudi kot svetilnik.

Surovo življenje je slovensko pleme živelo. In zato se toliko Slovencev rado razglasi za demokrata skandinavskega tipa. Očitno sta le skandinavska mraz in tema dovolj blizu naši slovanski duši.

Le kdo bi bil v izdelovanju svetilnikov lahko boljši kot tisti, ki živi v temi.

Pa seveda, da me kdo ne bi obsodil altruizma. En takle UTP bi mi preprosto prišel prav. Še komu?

Pravno opozorilo: To pisanje se ne počuti in ne želi biti obravnavano kot reklama za UTD. Z idejo UTD se ukvarjajo resni in strokovno usposobljeni posamezniki širom sveta in njihova stališča so mnogo verodostejnejša od mojih in pridobljena po tehtnem premisleku. Njihova stališča služijo temu, da si na njihovi podlagi lahko ustvarjate mnenja in z njihovim poznavanjem oblikujete in utemeljite svoje mnenje. Za tem pisanjem tega ni.

Seveda stvari ni za poenostavljati ampak od tu dalje je samo še stvar takšnih in drugačnih podrobnosti, ki zagotovijo, da se pravzaprav nič ne spremeni, le za nekatere je drugače.

Če mi da vsak človek tega planeta en dolar bi lahko preživel kakšen dan ali dva. Samo za to gre, da čeprav mi takšna računica ustreza, se mi vseeno zdi, da je z njo nekaj narobe. Morda… zakaj ravno meni?

konec delovnega osnutka

UTD = univerzalni temeljni dohodek = UTP = univerzalni temeljni prihodek

***

Dežela mi je omogočila tudi dva stika v angleškem jeziku. Gospod na mojem trgu, ki je na vsak način hotel, da bi bil Slovak in je vedel vse o Jugoslaviji in model v stranišču, s katerim sva ugotovila, da je dobro, da ga niso aretirali, ko je hotel ugrabiti letalo z brivsko peno, za razliko od nekoga drugega, ki so ga, ker je snemal. Seveda ni snemal nič od nikoder. Samo nekaj v svoj fotoaparat.

Zakaj je 1973 umrl njen stric, karabinjer, na kateri strani? Vprašanje, ki bi mi v tej deželi lahko v marsičem odprlo oči, pa ga nisem upal zastaviti. Kot žerjavica. Ne upam je prijeti, ker ne vem kaj vse mi lahko stori. Upam, da bom enkrat zmogel toliko poguma in predvsem, da bom imel možnost, da ga zastavim in si vzamem odgovor nanj. Saj vsi pravijo, kako enostavno je hoditi po žerjavici.

Sem pa zato žerjavico svoje cigarete dobil naravnost v oči. Veter je bil hitrejši od refleksa in so bile še odprte. Lažem, niso bile oči, bilo je oko. Spet sem jokal.

Ali se lahko v nekoga zaljubiš zaradi njegovih oči, čeprav pravzaprav o njem nič ne veš, tisto, kar pa veš, ti pa nekako niti ni všeč?

Karabinjerji z neprebojnimi jopiči mi nikakor niso sodili v sicer prav prijazno in miroljubno sliko. Gledali so me kot norega, ko sem se odločil sredi noči peš odpraviti nekaj kilometrov daleč v hotel. Očitno sem v tej deželi nekaj zgrešil, ampak mislim, da je v vsem precej več folklore kot česa drugega. Pa seveda ne bi jedel tudi tega zarečenega kruha.

Karabinjerje se tukaj spoštuje na prav poseben način. Na način, ko se še celo sam pri sebi nihče ne nasmehne, ko orožniku sredi križišča zaradi nespretnosti crkne motor. Vse se ustavi in celo mesto je kot zamrznjeno, dokler zaganjač ne opravi svojega dela. Pa ne gre za strah, gre za ljubezen. V celoti veljajo za nepodkupljive, kar je na tem kontinentu popolnoma razumljivo. Zanimivo je, ko gledaš družbo, ki ti pokaže kako lepo se da privzgojiti ljubezen s palico. Sploh nisem prepričan, da Chile ni odličen primer za deželo ljubezni privzgojene s palico. Res pa gre tudi glas, da so v Pinochetovem času karabinjerji pogosto tako ali drugače ljudstvo tudi ščitili pred različnim izpadi tistih najbolj razsvetljenih režimskih podpornikov. Edina primerjava, ki jo kdorkoli upa narediti so kanadski rangerji. Lepo. Čeprav vse, kar vem o kanadskih rangerjih izhaja iz TV nanizanke z drugačnim namenom kot je dokumentiranje dejstev.

Zakaj na straniščih nimajo metlic in zakaj so skoraj do vrha polna vode? Pa vseeno to ni nikakršna resna težava v primerjavi z odsotnostjo tople vode in obupnega pritiska ta-iste ali katere druge vode, s katerima me je strašil marsikdo, pa nič od tega nisem uspel opaziti tudi v resnici. Vse se spreminja. Včasih so bili ljudje na Chiloeu tako prijazni, da so tujcu takoj odprli vrata, ga nasitili in napojili. Včasih so bili ljudje tudi v Beli Krajini tako prijazni…

Zakaj te lepa dekleta začnejo opazovati s silnim zanimanjem takrat, ko si v družbi ženske, ki te sploh ne zanima? Sem preklical svoje prejšnje zatrjevanje, da ni spogledovanja. Saj verjetno niti niso gledale toliko mene kot njo. In kaj so si mislile, naj bo uganka, saj mi tovrstne misli v nobenem primeru ne nudijo užitka.

Spet jokanje. Sredi nekakšnega slavja me je nekdo tako prijazno obsul s konfeti, da so mi v hipu napolnili oči. Sem že omenil, da se mi Čile zdi prava dežela solz?

Zakaj so vse drogerije, lekarne, prodajalne koles ali kakršnekoli druge dejavnosti sploh nagnetene čisto ena zraven druge in potem dolgo nič? Najbrž ne samo zato, ker je to res najbolj prava in zdrava konkurenca – tržno gospodarstvo v obliki čiste teorije in filozofije, ne samo prakse. Morda je pač to vseeno najboljši način lovljenja ravnotežja med nekaj močnimi družinami, ki so prepričane, da je Chile njihova last, ki jim pripada po bogu in po vsej zemeljski pravičnosti že od davno prej preden so sploh bili.

Sedenje v parkih je tukaj življenje, kultura, obred, poezija… sem že enkrat rekel, da o parkih ne morem pisati, ker je vse neopisljivo. Ne morem verjeti, da sem imel prav.

Pantomimik je v mestu polnem dogajanja uspel zaustaviti približno sto ljudi, vključno z mano v alkoholni omami. Zaustavljal je promet in v glasen smeh spravljal spontano nabrano množico. Čilenci imajo neskončno radi, da se nekaj dogaja. In menim, da so izjemno hvaležno občinstvo. In mislim, da to ni čisto nič slabega. Je pa nekoliko lažje razumeti, zakaj moraš sem samo priti in začeti igrati in občinstvo bo navdušeno.

Družilo naju je nekaj… on se je preživljal brez jezika… no, jaz se nisem preživljal, sem samo bil brez jezika. Sem pa v tem spet videl znamenje, da zmorem. Mar res? Niham, še kar niham. Bom? Ne bom? Pa zdaj se ne sprašujem več toliko, če zmorem. Ampak večno ta zakaj. Pa tudi ne vem zakaj ne. In zakaj se ne bi uresničila ravno ideja, da se bom preživljal kot poulični komik? Verjamem, da premorem dovolj bolečine, da bi zmogel koga tudi nasmejati.
***
RAJ NA ZEMLJI

LanChil(o)e

***

Že naslednji dan se je trg spremenil v nekaj povsem drugega, v čemer je potem vztrajal vse nadaljnje dni. Edina stalnica so bili tla, klopi in vodnjak. Sicer se mi je nek dan še približala neka druga Ciganka (do tja Romi, moji strpnosti navkljub, še niso prišli), ki pa je obupala še preden mi je izpulila las. Očitno se je že razvedelo o moji norosti. Še celo plačal sem ji storitev vedeževanja, ki je potem nisem želel prevzeti, saj vem, da bom živel dolgo in izjemno srečno življenje polno ljubezni.

Trg med tednom je bil nekaj tako čudovitega. Tako neopisljivega, da sploh ne bom skušal… ampak res čudovito. Tam sem bil sposoben posedati ure in ure in neskončno uživati. Podobne slike so se potem dogajale tudi na glavnih trgih drugih večjih mest, ampak… prvega ne pozabiš nikoli.

Carinik, je bil ob mojem prvem odhodu iz države popolnoma fasciniran nad mojim znanjem španščine. Ali mora biti res tako samoumevno, da smo Evropejci, vključno s tistimi čez lužo, neskončno nesposobna in zabita rasa, ki je prevladala nad vsemi ostalimi izključno zaradi pomanjkanja kulture, zdrave pameti in občutka za skoraj karkoli ter silne nebrzdane agresivnosti? Se je tistih sto besed res težko naučiti. Tudi Čilenec je sposoben oditi v naše kraje z znanjem izključno kastiljščine, a praviloma pri tem vsaj ne bo aroganten.

V primerjavi z Evropo Čile praktično nima zgodovine. Skoraj se ne da, da se to ne bi razumelo drugače kot je mišljeno. Verjetno je zato ne mažejo. Tam vsakega heroja vsaj trikrat uporabijo preden ga odvržejo. Nimajo razkošja sveta, ki je v svoji zgodovini vedno poskrbel za dovolj vojn, da je prostora za mnoge heroje.

Hja, izobilje vsega…

Škoda ker svojega občutka za reciklažo ne znajo dovolj uporabiti še kje drugje.

Kosilo na družinskem vrtu in folklorno izobraževalni večer, ko sem popolnoma premražen, utrujen in intenzivno bolan. Basanje s hrano. Smehljanje vsem tistim besedam, ki jih nikakor nisem mogel razumeti, pa tega od mene nihče niti ni pričakoval. Dokler sem bil jezikovno nemočen, sem bil lahko ljubek modrooki deček, ki je v resnici že pred dolgimi leti izginil. Moje razumevanje in temu primerno reagiranje bi znalo vse skupaj samo precej pokvariti in kot že tolikokrat se je čar nevednosti pokazal v vsem svojem sijaju.

Zgoščenka s pesmimi Pabla Nerude in druga s pesmimi, ki jih je leta ‘73 prepovedal malo drugačen režim, so me spremljale ob čudovitem doživljanju svojega telesa.

Čilenci naj bi bili rasisti. Morda res malo, ampak v Čilu barva kože nima velikega pomena. Pomemben je samo denar. Res je, da je reven Peruanec še malo bolj umazan kot reven Čilenec in reven Evropejec nekoliko manj, ampak… V Čilu je tako zamišljeno, da naj bi se vsak človek ne počutil enako na vsakem prostoru. V Čilu je tako zamišljeno, da naj bi vsak vedel kje mu je mesto. Ena vodilnih držav v svetu po neenakomernosti razdelitve premoženja in situacija se slabša, ne izboljšuje. Prehod iz ene socialne skupine v drugo je neizmerno težak. Še celo navzdol, kaj šele navzgor. Sicer pa, kaj ni tudi v moji ljubki domovinici močno prisotno razmišljanje, da izobrazba škodi in jo je nujno potrebno omejiti zgolj na tiste, ki imajo dovolj veliko denarja, da si lahko privoščijo živeti v malo drugačnem svetu. Res, če ni množice ljudi, ki imajo komaj za jesti, bo težko najti takšne, ki bodo pospravljali tvojo umazanijo, ti brisali rit, ko boš star in onemogel ležal v domu za upokojence, kjer boš zaradi potreb drugih, ki naj bi ti bili blizu in ki ne bodo nikoli imeli dovolj znanja in vedenja, da bodo razumeli, da kaj več kot zgolj rit sploh nisi. Pa nočem, da me odnese v smer, ki je ta hip ne maram. Še posebej v Čilu je vse preveč za povedati o stvareh… In četudi me je začel žalostiti tisti mali košček zemlje, kjer že nekaj generacij mojih prednikov polaga svoje kosti in ki je v svoji zgodovini videl mnogo obdobij, kot rečejo, takšnih in drugačnih, sem prepričan, da me v Čilu to nikakor ne bi žalostilo.

Pa me ima… ampak morda, če bo drugih sanj dovolj na voljo…

Do Čila nimam nikakršne pravice. Gost sem, kot tak lahko opazujem, vzamem, če mi je kaj všeč, pustim, če me kaj moti in če že res mislim, da moram kaj spremeniti, se lahko usedem na letalo in odpravim tja, kjer sem prvič v življenju proti cesti kazal golo rit. V Čilu ne bom nosil pravic, ki so si jih moji predniki priborili s svojo limfo.

Hmm, ne vem, morda mi pa mezga bolje zveni kot limfa…? Pih, ti ekshibicionisti mi lahko poreče Čilenec in zgolj ponižno bom sklonil pogled.

Jokanje v hotelu v četrtek.

Jokanje na letališču v soboto.

Popolna odsotnost spogledovanja je nekaj, kar me je presenetilo. Še zdaleč ne prijetno. Kot bi ne obstajal. Nihče te ne pogleda. Nikomur se ne moreš zazreti v oči. Je res tak zločin, če želim mimoidočemu dekletu ukrasti majhen nasmešek, sebi in njej vsaj poskusiti polepšati dan? Če to ni šlo v večjih mestih je razumljivo še toliko težje v manjših. Pa se s tem ne bom sprijaznil. Ne morem. Mora obstajati pot.

Lepe ženske. Privlačne. Očarljive.

Pa ne, da se to troje nujno prekriva.

Prvič v življenju sem opazil table, ki na odprtih prostorih pozivajo, da se izogibajmo kajenja v neposredni bližini otrok. Pri mizah na trgu, kjer je dovoljeno kajenje, otrokom ni dovoljeno sedenje. Kakor je sicer popolnoma razumljivo, mi je bilo in mi je popolnoma nedoumljivo.

Srečo imam, ker sem imel v življenju nekaj odličnih treningov privajanja na nove okoliščine. Če ne bi zmogel zgolj pasivno opazovati in si ne misliti popolnoma nič, dokler ne bi imel vsaj približno dovolj informacij za začeto sklepanje, bi bredel iz nesporazuma v nesporazum. Počutim se kot pravi Čilenec. Ne razmišljam ne zakaj in ne kako. Samo sem. Pa jim malo delam krivico. Ne, ker bi napisano ne bilo res, ampak, ker po zapisanem tega ni mogoče razumeti tako kot je res.
***

RAJ NA ZEMLJI

LanChil(o)e

***

Da ima Čile neskončno obrazov mi je pokazalo tudi budno spremljanje izjemnega dogajanja, katerega glavni igralci so bili štirje člani avtobusne posadke, katerih resnične vloge do konca vožnje nisem mogel doumeti. No, voznikova je bila delno jasna. Pa seveda, nikakor, da bi bil kdorkoli od njih kakorkoli odveč.

Sploh so čilski avtobusi zgodba povsem zase, pa morda se je lotim kdaj drugič.

Na postaji, ko sem kot bebec spraševal enega kopilotov, če smo prispeli na kraj, ki je obstajal samo v moji domišljiji in me je njegov zbegan pogled pripravljal na možnost, da za ta dan še ni vsega konec, sem jo zagledal. Takoj sem jo prepoznal, čeprav mi je bilo vse popolnoma tuje. Poljub na lice je nadomestil obljubljeni objem, na katerega sem se velik del poti pripravljal. Nisem ga zmogel. Po dolgih letih sem spet zaznal tisti poseben občutek zadrege, ko bi najraje izginil v nevidnost, ustavil čas in v miru premišljeval o vsaki najdrobnejši kretnji, ki jo nameravam narediti in o vsakem zvoku, ki ga nameravam spustiti iz svojega telesa.

Ko sta me s prijateljico spravili v avto in z meni popolnoma tujimi besedami in predvsem s pahljajočimi kretnjami rok nakazovali, kako neznosno vroče je, sem bil prepričan, da se šalita na račun obilja vonja njunih parfumov, ki je napolnjeval vozilo. S to navado Čilencev sem bil iz druge roke že seznanjen in sem hotel vrniti šalo z dopovedovanjem, da je to pač v Čilu normalno. Ko sta se ob mojem omenjanju parfuma presenečeno spogledovali, sem zaznal svojo prvo napako, za katero še danes ne vem, če je morda katero užalila. Težko je v svetu, kjer ljudi ne znaš brati.

In tudi meni je zelo všeč, če vem, da me obdaja oblak mojega parfuma. Razumem in priznavam vse pomisleke zoper takšno ravnanje. Pa vseeno, vem kako me lahko vznemiri, ko stopim v dvigalo in zaznam vonj točno določene osebe, ki se je peljala nekaj voženj pred mano. Kot bi se človek razlezel skozi čas, pušča za sabo sled, ki ga materializira na kraju, kjer ga že davno ni. Včasih ti je lepo srečati človeka, četudi ga srečati ne moreš.

Enkrat nekje v tistih praviloma slabo prespanih nočeh, se mi je v sanjah prikazal starejši gospod, psihiater po poklicu in mi pojasnil, da se na starost ne moreš pripraviti, kakorkoli se že trudiš, zato je pomembno, da narediš tisto, kar ti veleva srce. Pa se zaenkrat sploh ne bi spuščal v te sanje, ki so deloma tako neskončno predvidljive, da je že osladno, deloma pa tako presenetljive, da sem brez besed. Samo tisti občutek, takoj, ko sem se zbudil, da so te sanje neskončno pomembne.

Kljub vsemu, kar mi je življenje že naklonilo, me je posebej zadelo mečkanje na postelji, medtem ko je otrok na isti postelji gledal risanke in se le vsake toliko spomnil, da hoče biti malo ljubosumen, se vpletel med naju, mami iztrgal nekaj poljubov, ki bi jih morda marsikdo označil za precej nespodobne in na koncu vseeno ugotovil, da je risanka bolj zanimiva. Kljub vsem fantazijam, ki so se bolj ali manj približale resničnosti, si nisem predstavljal, da bo moj prvi skupinski seks obsegal še triletnega dečka in polno bolh, ki sem jih kot take prepoznal šele dneve kasneje. Sploh je v Čilu popolnoma nov pomen začela dobivati misel, da stvari ponavadi niso take kot izgledajo na prvi pogled.

Trg, ki me je na moj prvi, nedeljski dan precej razočaral. Sicer čisto prijeten, ampak tako neskončno žalostno prazen. Če odmislim ciganke, ki so me napadle. Seveda zaradi denarja in ne zaradi ljubezni, ampak jaz sem se eni z užitkom prepustil, ker je bila neskončno privlačna. Ona in njena približno desetletna hči sta me ves čas šlatali po spolovilu, saj sta mi na tak način hoteli dopovedati, da poznata pravi urok za silno plodnost mojega organa. Pa me je zmotilo, ker naj bi urok vključeval tudi moj bankovec in mojo denarnico. Seveda nič od tega nista hoteli, ampak meni previdnost vseeno ni pustila, da bi odpiral denarnico pred ljudmi, za katere sem prepričan, da znajo marsikaj česar jaz sploh ne morem razumeti. In proti vsej tej sili sem imel na voljo zgolj eno, ne najbolj učinkovito orožje – neznanje jezika. Proti koncu mi je kot svoje zadnje orožje izpulila nekaj las in mi pojasnila, da mi zdaj zmore pomračiti um, kar bo tudi storila, če ne mislim sodelovati. Zdela se mi je nekoliko razočarana, ko sem ji pojasnil, da nor sem že in da tega se pa res ne bojim. Odšli sta precej hitro. Mimogrede, kako se reče, če mladoletna oseba spolno nadleguje odrasle?

***

RAJ NA ZEMLJI

LanChil(o)e

Niti ne vem kje se je zares začelo. Morda na Jožetu Pučniku? Tam sem komaj našel prehod do letala. Verjetno ne bo lahko človeku, ki ima težave že na vaškem letališču.

Pot je bila res dolga. Pa ni vredna posebne pozornosti, če odmislim, da me je utrujenost pripeljala v stanje, ki je bilo morda predpogoj za doživetje prvega dne Čila.

V taksiju me je bilo neskončno strah. Dejstvo, da nisem sam nič izbral in so me vanj enostavno porinili, skupaj s tistim, da je imel voznik še sovoznika in je vsak od njiju za vsaj dvakrat presegal mojo maso (in seveda nikakor ni bila prazna), me je utrdilo v prepričanju, da me bosta odložila nekje na kakšnem gradbišču. Nekako intuitivno sem začutil čilensko prijaznost in sem bil prepričan, da mi bosta oblačila, ki sem jih imel na sebi, pustila.

Ampak zares začelo se je z mojim prvim in za dolgo časa edinim stikom s Santiagom – avtobusna postaja. Ljudje. Mnogo njih. Silna gneča je pomagala tvoriti vročino prebujajočega se poletnega dne. Verjetno predvsem zato, ker sem bil za glavo višji od večine, se nikakor nisem počutil ogroženega in zelo hitro sem se v tej gneči počutil neskončno domače. Res so se mi nekaj prvih minut po glavi podila nešteta svarila iz domovine o vseh mogočih spretnostih tatičev, pa sem hitro ugotovil, da mi pretiravati res ni treba…

Kljub neverjetnosti tega sem vseeno vsakič našel prost košček tal, kamor sem lahko odložil prtljago in večinoma tudi svojo rit. In opazoval. In poslušal. Avtobusi, ki so v neskončni koloni, neverjetno organizirani in brez zamaška prihajali in odhajali z ne zelo velikega dvorišča enega od terminalov, so se mi zdeli, kot bi tam stanoval že celo življenje. Ure in ure stremljenja v napise različnih prevoznikov in sanjarjenje o tem kako bo tudi moj avtobus omogočal stranišče, udobno ležanje, klimo, morda kakšen prigrizek ali internet na poti po koščku najdaljše države na svetu. Klici, besede, polno zvokov, ki so mi bili v celoti nerazumljivi, pa njihove nerazumljivosti niti nisem zaznal, so se prebijali skozi meglo utrujenosti, ki me sploh ni posebej mučila, bila je zgolj prisotna. No, zares sem se je zavedel, ko sem ure in ure kasneje dvakrat skoraj omedlel in sicer v okoliščinah, ki same po sebi tega nikakor niso zahtevale.

Povsod prijaznost, sicer izjemno nevsiljiva. Edini človek, ki se je v celem dnevu kakorkoli vtaknil vame je bil pijanec, ki me je odrešil svoje družbe nemudoma, ko sem mu dal vedeti, da je znanje moje španščine precej slabše, kot je bila vredna vsebina njegovih besed.

Ob prvi resnejši zadregi, ko je že kazalo, da mojega dolgo pričakovanega avtobusa ne bo, me je ob obupu, ki me je preveval, da je bil to tisti dan na tisti postaji očitno edini avtobus, ki se ni uspel niti približno držati voznega reda, precej tolažilo le dejstvo, da se je ob meni v celoti pristen domačin držal še precej bolj izgubljeno in je hodil po poti drobtin, ki so ostajale za informacijami, ki sem jih jaz izbiral. Je to pomenilo, da sem tukaj res doma?

Avtobusna rezervacija me je posadila na častno mesto v prvi vrsti poleg rosno mladega dekleta, ki je v sicer običajni mešanici vsaj v mojih očeh kazala veliko indijanske krvi. Ves čas sem imel občutek, da ji je zoprno sedenje ob osamljenem gringu. In sva se se tiščala vsak na svojo stran, da je vmes nastalo prostora za vsaj še enega človeka. Poleg tega, da sem čutil njeno zadrego, me je sililo vstran še zavedanje prisotnosti posledic dneva in pol poti, vročine, znoja… saj verjamem, da zares niti nisem tako smrdel, kot se mi je ta občutek neskončno uspešno vrival. Ampak vseeno sva se po nekaj urah vožnje nekako zbližala ali pa sem si to vsaj domišljal. Tisto kar sem si najprej razlagal kot da me je sprejela, da si bom pač nekaj časa z njo delil življenje se je spremenilo v morda nekaj povsem drugega vsakič, ko jo je neznaten in vsem razen njej neopazen znak mobilnega telefona dobesedno vrgel iz rahlega dremeža. Vsakič se je spotoma, ko je grabila po čudežnem aparatu zazrla vame s pogledom, kjer se nisem mogel odločiti med nasmeškom zaradi njenega presunljivega odziva in med grozo, ker bo zdaj morala govoriti v moji prisotnosti. Slednje je potrjeval trud, da je izrekla kar se je le dalo malo besed, po večini da in ne. Še zavedal se nisem kako močno sem takrat z njo srečal Čile. Čile kot ga verjetno še zelo dolgo ne bom poznal, pa zato ni nič manj resničen.

Kako zelo se ob pisanju tega stavka nisem zavedal, kako neskončno resničen bo postal v ne tako zelo dolgem času. Mešanica zadržanosti, poguma, skromnosti in dostojanstva, veselja in bolečine… Čeprav v resničnosti se je že, v besedilu se še bo pokazalo, kako se ponavljam, ampak tako neskončno nemogoče mi je zares občutek preliti na papir. Tisto nekaj kar jasno vidiš pred seboj, lahko okušaš na koncu jezika, vonjaš vsepovsod, a hkrati tega nikakor ne zmoreš umisliti. Materializirati.

***
raj na zemlji

LanChil(o)e