raj na zemlji

***
krajši zaznamek. napisal bi kaj več, a ne znam. ne vem, kaj mislim. se mi pa že dolgo časa v nekem kotičku javlja misel, da naš svet predpostavlja, da ljudje ne lažejo. ta hiša še ni temeljena. včasih mi je ljubše začeti pri strehi. ali pač lažje. zvito se je sicer skrila ta reč, od tistih, ne zares zelo davnih dni, ko si na sodišče pripeljal dve priči in zmagal. ko si ti svoje dokazal, druge strani nihče niti poslušal ni več. ja, zanimivo, kaj vse je že bilo pravo. kot vse ostalo, je tudi to danes malo zapleteno, okrancljano s takšnim in drugačnim, kaj dosti več se pa ni spremenilo. naj ostane zaznamek. vsaj za zdaj.

ta ideja mi je všeč. kako me je ves čas mučilo, ni in ni šlo skupaj. jasno, ko sem pa hotel združevati nezdružljivo. jasno je, da so človekove pravice v resnici precej nasproti reda in red precej nasproti človekovih pravic. seveda govorim o človekovih pravicah raje kot o eni. človekova pravica, v svoji popolnosti nam nikoli čisto dosegljiva. nikakor ne mislim zgolj na tisto, kar so po silnih mukah uspeli poroditi kakšni visoki, mednarodni ali domači organi. ampak pomembno je nekaj drugega. tudi demokracija ima slabosti. najboljši izhod je videti kot korak nazaj. vendarle ga vseeno že delamo. obeta. red. red je vedno nasilje. ja, človekove pravice da. ko bodo ljudje sploh razumeli kaj to je in kako je s tem treba ravnati. takrat seveda, danes nikar. red lahko obvlada maso le z veliko težavo. prva med vsemi pravicami mora biti, da je red predvidljiv. jasno, da lahko podpiram zgolj red, ki v veliki meri sloni na sodobnih in pošteno uporabljenih dognanjih. nekaj da, vsega nikar. ampak, v tej sliki nekaj preprosto manjka. na kar odgovora niti ne poznam. zdi se mi sicer, da poznam vsaj smer. treba bi bilo vzpostaviti neko možnost izstopa. posameznik mora na nek način imeti pravico, da iz sistema izstopi. izločen iz skupnosti, čeprav morda bivajoč med njimi, pa mora v zameno pridobiti človekovo pravico. da živi, da je. da lahko iz potoka napravi požirek vode in si sončni zahod privošči na skali ob jezerski obali. da si lahko utrga jabolko ali figo, ki raste na drevesu, da si lahko privošči sadež spoznanja. sistem terja svoje žrtve. tako je vedno bilo in tako vedno bo. tega ne moremo spremeniti. vedno se najde tista čudna sivina med resničnim in njenim približkom. nikoli nočemo vedeti, na čigavo škodo. da le ne na našo. in te slabosti sistema so zagotovo mnogokrat odtehtane z vsemi njegovimi prednostmi. ljudje z veseljem pristajajo na marsikaj, da le imajo svoj življenjski prostor, kjer se lahko igrajo svoje igre. naj bo tako, ker mora biti tako. še tako lep in razdelan sistem, kjer bodo vsi enakopravni, in na koncu verjetno že enaki, se nujno izrodi v zgolj resnico. s sivo liso. ki jo potrebujemo, sicer bi logika lahko zaustavila resničnost. to je sposojeno. in nasilje bo. takšno in drugačno. še mnogo dni. če se najde nekdo, ki mu do nasilja res ni, mu je treba omogočiti, da reče hvala lepa in nasvidenje. tako preprosto sicer ravno ni, ampak ostalo zgolj terja svoj čas. verjamem, da mu je treba dati odpravnino.

***

RAJ NA ZEMLJI

LanChil(o)e